Robert Pešut - Magnifico

Obtičal sem v jezi in razočaranju

Spremljati Magnificov profil na facebooku pomeni zreti v nove in nove stoječe ovacije v koncertnih dvoranah po vsej Sloveniji. Od Zagorja do Maribora, od Kranja do Celja se zdi, da njegov v živo zamešani koktajl Beatlesov in balkanskega novega primitivizma dosega vse višje stopnje opojnosti. Vstop v šesto desetletje življenja ga ni očitno prav nič utrudil, kvečjemu nasprotno. In tudi v pogovoru na štiri oči se zdi, da je od najinega zadnjega snidenja samo še stopnjeval svoj ležerni šarm z neizbežnim pridihom blage anarhije.

Oropali ste me za klasični otvoritveni stavek! Več kot en intervju z vami se je namreč začel tako, da je spraševalec »sedel na ofucani kavč v njegovem ljubljanskem studiu«. Zdaj ste ga pa zamenjali!

Saj ga nisem. To je isti kavč, le da sem ga dal prenoviti. Ni bilo poceni, vendar je zdaj spet dober za zelo dolgo. Sploh se trudim čim dlje obdržati vse svoje stvari. S tem dobim občutek, da nisem smetil in da nisem zavrgel. In da nisem kupil česa, česar ne potrebujem. To je v resnici moj stari kavč od doma, ki me spremlja že več kot petindvajset let. Kar mi daje lep topel občutek, da sem po svojih skromnih močeh zafrknil potrošniški sistem. (Tu se vklopi njegova samoironija.) In da sem sploh strašen revolucionar!

Strah me je, pa na splošno nisem bojazljiv človek. Radikalni nacionalisti danes niso samo preprosti sleherniki, temveč tudi šolani ljudje, profesionalci, inženirji, doktorji, profesorji. Z aktovkami in lepimi frizurami. 

Ha ha, kako prikupno. Okej, kot rečeno: serija zmagovitih koncertov po vsej Sloveniji. Kaj je prispevalo k vašemu »žur-maherskemu« preporodu ob vstopu v tretje življenjsko obdobje?

Najprej hvala, da ste opazili. Ne ne, res! V zadnjih nekaj letih sem dejansko spet našel tisto osnovno veselje do muziciranja. Zdaj spet rad stopim na oder. In mi tudi veliko pomeni, da čim bolje opravim svoje delo.



Ste veselje izgubili?

O ja, za kar dolgo. Vse skupaj mi je bila muka. Po eni strani sem postal len, po drugi strani pa že vnaprej užaljen.

Užaljeni zaradi česa?

Zaradi vsega. »Pa kaj moram sploh na oder, kaj vi vsi sploh hočete od mene. Kaj moram zdaj spet storiti, da mi boste ploskali – če vam nisem že samo s pojavo 'hud', potem je z vami itak nekaj zelo narobe …« Take reči. Postal sem grozno važen. Ko pogledam nazaj, kaj hitro ugotovim, da je bil razlog dvom o lastnih zmožnostih. Takšna oholost je praviloma sad nizke samozavesti. In prav res v tistem obdobju nismo bili tako zelo dobri na odru – vsaj jaz ne. In potem ti je seveda hitro vse muka. Prav zoprn sem bil. Vmes sem že petkrat nehaval in se sveto zaobljubljal: »Sploh ne bom več koncertiral, ampak bom samo še snemal. Kaj mi bo ta prekleta butasta raja …« No, saj si predstavljate.

Kaj je prineslo preobrat?

Ne vem. Morda to, da sem uvidel, kako tanka je meja med moro in užitkom. Da gre pravzaprav predvsem za stvar odnosa, ki si ga na oder prinesel s sabo. Če tam nočeš uživati, pač ne boš. In počasi sem prišel do vprašanja: »Pa kaj res hočeš biti kot vodoinštalater, ki pride na hitro nekaj popravit in vse skupaj naredi zelo napol, ker se mu preveč mudi izstaviti račun?« Vprašal sem se, ali mi gredo taki obrtniki na živce. In odločil sem se, da mi gredo zelo.

Če rečem, da bom nekaj naredil, potem bom to tudi naredil. Če rečem, da pridem, bom prišel. Pomembno se mi zdi, da domači od mene kaj imajo. Med drugim sem družinski kuhar, pravzaprav večino dni. Ker skuhano praviloma tudi pojejo, kuham z radostjo in veseljem. Svojo partnersko vlogo se trudim jemati čimbolj resno. 

Vaš preporod se časovno nekako ujema z vašim mednarodnim uspehom.

Mogoče, mogoče pa tudi ne. Mislim, da samo zaostajam v razvoju in nekatere reči spoznam kasneje kot večina. Na koncu koncev sem se glasbe lotil šele pri petindvajsetih, ko jo je večina mojih vrstnikov že pustila in se začela ukvarjati s čim resnim. No, in tako šele zdaj začenjam razumeti svoj poklic in svojo nalogo. Saj si v resnici nisem nikoli želel biti nič drugega kot glasbenik. Tudi ne bi znal biti.

Veliki Alan Islamović je nekoč dejal, da bi bil najbrž lahko samo še natakar, če ne bi bil pevec.

Zanimivo, enako sem rekel tudi jaz! S tem da sem dejansko že bil natakar in sem pri tem blazno užival. Drznem se pohvaliti, da sem bil odličen. Ker sem v tem tako užival, še danes preziram slabe natakarje. To preprosto ni prav! Gre za izjemno pomembno in odgovorno družbeno funkcijo, ki res ni za vsakega.

Novi Magnifico je torej spet našel ljubezen ne samo do sebe, temveč tudi do Slovencev. Balkanski Al Jazeeri ste nedavno razložili, da imajo v resnici zelo toplo srce, če se mu le znaš približati.

Seveda ga imajo. Pa saj nisem nikoli trdil nasprotnega. Okej, morda kdaj celo sem ali pa sem tako predvsem razmišljal. Zelo me je pač prizadel razpad Jugoslavije in sem se zato dolgo počutil zelo izoliranega od vse te radosti, ki je takrat preplavila večino. »Skupaj v novi jutri!« – kaj pa vem, jaz sem v tem novem jutri videl samo oblake in nevihte.



No ja …

Obtičal sem v jezi in razočaranju. Še danes se mi kdaj zazdi, da je tole vse skupaj samo prehodna faza. In zato sem se počutil zelo odtujenega od vsega, kar je bilo pri Slovencih narodnozavednega. Pa ne samo pri Slovencih, tudi pri Hrvatih in Srbih in sploh vseh. Kar seveda ni pomenilo, da nisem bil hkrati še vedno zaljubljen v Slovenijo.

Ki ima v resnici toplo srce.

Zelo.

Kako pa prodreš do njega? Na prvo žogo toplina ni vedno najbolj očitna.

Kako le? Z iskreno toplo besedo. Že prav izrečeni »Dober dan!« te pripelje noter. Predvsem moraš odpreti svoje srce in potem vanj pade marsikaj.

Iz vaših intervjujev pa še vedno veje strah pred nacionalizmom. Zdi se, da bolj kot kadar koli.

Drži. Strah me je, pa na splošno nisem bojazljiv človek. Pravzaprav lahko prej kot o strahu govorimo o grozi. Radikalni nacionalisti danes niso samo preprosti sleherniki, temveč tudi šolani ljudje, profesionalci, inženirji, doktorji, profesorji. Z aktovkami in lepimi frizurami. Mnogi čutijo, da lahko po novem javno rečejo pravzaprav kar koli. Celo to, da Hitler sploh ni bil tako slab, saj je vendar zgradil avtoceste. In vsi smo se kar nekako navadili na to. Seveda me je strah.

Če povem po pravici, mi je bila demokracija vedno malo sumljiva. V njej večina po definiciji preglasuje manjšino. Pametnih ljudi pa je v družbi po definiciji malo. Torej? Že televoting na raznih slovenskih popevkah je precej dobra ilustracija problematičnosti take ureditve. Tudi Hitler je na oblast prišel povsem demokratično. 

Brez večjih kolcljajev smo prebavili celo to, da so v nemškem parlamentu spet močno zastopani radikalni desničarji.

Ja, to je pač demokracija. Ki je ali ne razumemo ali je pa z njo nekaj narobe. Če povem po pravici, mi je bila demokracija vedno malo sumljiva. V njej večina po definiciji preglasuje manjšino. Pametnih ljudi pa je v družbi malo. Torej? Že televoting na raznih slovenskih popevkah je precej dobra ilustracija problematičnosti take ureditve. Tudi Hitler je na oblast prišel povsem demokratično.

Ampak Winston Churchill je rekel, da je demokracija »najhujša oblika družbenega odločanja, razen vseh ostalih«.

(Odmahne.) Morda to velja pri njih na Otoku. Ampak naš kulturni razvoj nima z Angleži nobene zveze.

Hočete reči, da poznate kak boljši sistem od demokracije?

Seveda, saj smo ga že imeli. Naš socializem je bil recimo odličen sistem.

Ojoj, dejansko odličen?

Odličen, ja. Le nismo mu dali dovolj časa, da bi se razvil. Nekaj deset let je za take reči zelo malo. Tudi angleška demokracija je potrebovala nekaj sto let.



Ampak spričevalo jugoslovanskega socializma je bil vendar bratomorni masaker!

Ne, to ni bilo spričevalo socializma, ampak nacionalizma. Z vsemi svojimi napakami je bil stari sistem boljši od tega, kar imamo zdaj. Si lahko predstavljate, da bo trenutni neoliberalizem pripeljal do česa drugega kot do vojne?

(Poklapano.) Ne. Ne morem.

No, vidite.

V naraščajoči plimi nacionalizma vi preprosto ostajate Jugoslovan?

Tako nekako, ja. Že zdavnaj sem ugotovil, da ne znam biti ne dober Slovenec ne dober Srb, vsaj po uveljavljenih merilih. Čeprav sam sicer mislim, da sem odličen Slovenec. In tudi imeniten Srb.

Pa ste bolj Jugoslovan ali državljan sveta?

Aha, razumem, na kaj napeljujete. Da, tudi v meni živi nekaj zabitega lokalpatriotizma, prav res. Na koncu koncev sem tudi zagrizen Ljubljančan in Šiškar. Tako da sem glede na vaše vprašanje bolj Jugoslovan. Ta identiteta zame zaobjema povsem dovolj svetovljanskosti.

Postal sem grozno važen. Ko pogledam nazaj, kaj hitro ugotovim, da je bil razlog dvom o lastnih zmožnostih. Takšna oholost je praviloma sad nizke samozavesti. In prav res v tistem obdobju nismo bili tako zelo dobri na odru – vsaj jaz ne. In potem ti je seveda hitro vse muka. Prav zoprn sem bil. 

Kako kaj južni trgi? Vam še vedno jedo iz roke?

No, ne bi ravno tako rekel, odvisno, kaj je v roki. Če si dober, potem jih morda zanima. Ne jedo pa kar sami od sebe. Nihče ne pade na zadnjo plat samo zato, ker se pojaviš. Tako je danes povsod. V resnici sploh nima več smisla govoriti o »južnih trgih«, ker so vsi trgi že nekaj časa enaki. Stara infrastruktura šovbiznisa je že povsod razpadla. Koncept avtorskega albuma je tik pred zadnjim izdihljajem. In ker se večina glasbe posluša prek računalnika in ipodov, se že v izhodišču snema predvsem glasba, ki se bo kar najbolje slišala na cenenih zvočnikih.

Kolegice so mi naročile, da vas moram malce potipati glede vašega lanskega poletnega hita Cici Mici. Nekaterim se je zdel vsaj problematičen, če ne še kaj hujšega. Ravnateljica zagrebške Klinike za zlorabljene otroke naj bi zadevo celo posredovala organom pregona …

Vem, da pesem nekaterim ni bila všeč, sem bral forume. Še vedno ne morem verjeti, da mi očitajo podpiranje pedofilije. To so govorili s tako lahkoto, da se mi jim ne zdi vredno niti odgovoriti. Moram res na glas reči, da nisem zagovornik pedofilije? Ali pa še huje, da bi se delal norca iz zlorabljenih otrok?! Ne, te navedbe so tako abotne, da preprosto nima smisla odgovarjati. Če so v nečem tako nedolžnem, kot je ta spot, uzrli pedofilijo – presneto, da to pove več o njih kot o meni!

Se strinjam. O pedofiliji ne more biti govora, saj so lutke deklet v spotu enako velike kot lutka Magnifica. In tudi v besedilu ni ne duha ne sluha o otrocih. V čedalje bolj spolno razgretem ozračju pa bi vašo pesem bistveno laže obtožili skrajno ciničnega odnosa do ženskega spola?

No, pesem seveda je mačistična – ampak tudi to je parodija! Seksizem, ki nas obkroža, je zame osebno mučna stvar. In prav iz njega se v pesmi tudi norčujem.

Nisem prepričan, da dovolj jasno. Se bom skušal zadevi približati malo naokrog. Kakšen soprog je Magnifico?

Huh … To bi morali vprašati Barbaro.



Vem, da je na tako vprašanje težko odgovoriti, ampak vseeno, če se potrudite po najboljših močeh.

Pa dobro … Reciva, da mi je najpomembneje, da ne zaj**em. Če rečem, da bom nekaj naredil, bom to tudi naredil. Če rečem, da pridem, bom prišel. Pomembno se mi zdi, da domači od mene kaj imajo. Med drugim sem družinski kuhar, pravzaprav večino dni. Ker skuhano praviloma tudi pojejo, kuham z radostjo in veseljem. Svojo partnersko vlogo se trudim jemati čim bolj resno.

Kar nedvomno pomeni tudi spoštovanje do partnerja?

No seveda, saj to vendar pomeni, da spoštuješ tudi sebe! Spoštovanje do partnerja gre z roko v roki s spoštovanjem do sebe.

No vidite: kakšen prekrasen odgovor! Takega sem tudi pričakoval. Zdaj pa vprašanje: če je Magnifico v resnici take baže soprog, zakaj potem napiše »ljubezensko« pesem, kot je Cici Mici? Kaj ni to neke vrste festival lažnega jaza?

Nikakor. Saj na ulici tudi prav res rad pogledam za mladimi dekleti. Nimam čisto nič proti njim. Nasprotno! Poleg tega ne bo tisti, ki pozorno prebere tekst, v njem našel prav nič surovega. Poslušajte: Cici mici, priđi mala čici – ne bi ja, ne bi ja … Zašto sama hodaš po ulici – ne znam ja, ne znam ja … Kaj je tu nespoštljivega? Slatka si mi u kratkoj suknjici – nisam ja, nisam ja … Dođi da te vozam po šumici – ne treba, ne treba … V čem je problem?

Z vsemi svojimi napakami je bil stari sistem boljši od tega, kar imamo zdaj. Si lahko predstavljate, da bo trenutni neoliberalizem pripeljal do česa drugega kot do vojne? 

Ha ha, precej spoštljivo opolzko nagovarjanje, torej! No, zdaj ko ste takole odrecitirali, se prav res ne sliši nič takega.

Glejte, gre za to, da se jaz preprosto moram zafrkavati.

Prav morate?

Moram, moram. Ker imam na hrbtu opico, ki jo moram redno nahraniti, sicer mi razkoplje glavo.

Sijajen opis. Torej gre za nekakšno kompulzijo?

Ne vem, jaz to preprosto moram početi. Sploh ne gre za stvar izbire. Če je moja opica zadovoljna, potem sem zadovoljen tudi jaz. Če pa kdaj ni zadovoljna … (Magnifico ob spominu kar malce zadrhti.) Take zafrkantske reči mi pač hodijo po glavi in jih moram vreči ven.

Ampak s tem jih pošljete ven v svet in se naselijo v marsikoga drugega.

Ponavljam: edini problem pri tem je, da marsikdo zadevo potem narobe razume. In notri sliši marsikaj, česar tam preprosto ni. Če pa je to naš največji družbeni problem, potem …

… potem prvi položite glavo na giljotino?

Absolutno, noben problem! (Se oba nasmejiva.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE