28.11.2018

Dr. Lucija Mulej Mlakar

Smo Slovenci res zavistni?

Njegovo malo podjetje je bilo v odročnem kraju Slovenije. Štelo je 15 redno zaposlenih z nekaj zunanjimi sodelavci za čas sezone, ki je bila za njihovo dejavnost takrat, ko ni zime in zmrzali. Jože, ki je štel več kot petdeset pomladi in žena Marta sta ljudi vodila z jasno vizijo in predvsem zgledom. Na trgu sta iskala nekoga, ki bi v podjetje vnesel nov val in strast, saj so zaposleni postali rahlo ležerni – posla je bilo dovolj, Jože je s svojim dobrodušnim značajem navdušil vsakogar, in nihče ni nikdar pomislil, da bi lahko šlo kaj narobe.

izr. prof. dr. Lucija Mulej Mlakar

Doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom.

Tako smo se našli, pričeli sodelovati in rasti. Naša sodelovanja so trajala kar dolgo, saj se je odpiralo vse novo in trgi so se pokazali dobrohotni na severu, kamor je Jože začel izvažati svoje izdelke. Počasi je začel uvajati sinova, saj je hči bolehala za bipolarno motnjo in z njo so shajali le s težavo. Vesela sem bila naših napredkov, uvidov, in ko sem se vračala po ovinkasti cesti, ki je vozila do glavne ceste, sem vselej občudovala ta zakonski par. Koliko moči in ponižnosti sta izžarevala. Mislim, da ju je hči s svojimi težavami vselej prizemljevala in s tem nehote skrbela, da se ego kogar koli ni razrasel. Uspeh tej družini ni nikdar stopil v glavo, saj so ohranjali stike z realnimi življenjskimi zgodbami in stiskami ljudi, tudi zaposlenih. Ideal, porečete? Nikakor, mala družinska podjetja so temelj gospodarske stabilnosti, in ko prerastejo v večja, z več sto ali petdeset zaposlenimi, se napori le še povečajo. Vselej pride čas, ko svoje delo končam in ta družina se je z leti stabilizirala: hči je odšla živet v stanovanjsko skupnost, sinova sta si porazdelila delo in trge, Marta in Jože pa sta počasi začela uživati plodove trdega dela, odrekanj in številnih stisk. Nekaj teh smo prebrodili skupaj. Še vedno se srečujemo, sedaj le še kot stari prijatelji in najmanj enkrat letno, ko Marta speče pirin kruh in se bašemo z domačimi dobrotami, nabranimi iz okoliških vasi, obujamo prve korake v razumevanje čustvene ekologije podjetja, duhovnega kapitala in človečnosti, ki omogoči, da se ljudje zavežejo in od sebe dajo vse. Takrat o tem še ni nihče govoril, kajti zavest o pomenu naših svetovnih nazorov, prepričanj in mnenj še ni bila razširjena. Določeni ljudje zares znajo živeti skladno in trajno, se vsakič znova zavem, ko se srečamo. Obrtniki, ki počasi in stabilno rastejo v podjetnike, so sol zemlje in vsak Slovenec je lahko ponosen nanje.

Kot kaže, ne razumemo slovensko. Zaposleni se večkrat uprejo vsem poskusom približevanja, lastniki nočejo razumeti stališč delavcev, delavci nagajajo po svoje, lastniki pa se branijo. In družbena klima prispeva k prepadom na obeh straneh. 

Matjaž je bil drugačen. Do mene je prišel z željo, da bi se naučil bolje komunicirati z ljudmi. Njegovo podjetje se ukvarja s tehničnimi stvarmi, in zato mu manjkajo veščine ravnanja s človeškimi viri, kjer bi kot prvo navedla nepotrpežljivost in nesposobnost čakanja na pravi čas. Matjaž ima rad hitre in močne avtomobile, je agilen, pozitivno agresiven, močan in izredno uspešen. Čudim se sicer, kako to, da se je za sodelovanje z menoj sploh odločil. Saj mu razlagam o duhovnem kapitalu, o nevidnih strasteh ljudi, ki jih vsakdan nosijo v podjetja, o vlogi njega kot vodje in o tem, kako lahko vodimo le takrat, ko obvladujemo sebe in svoje sence, svoje slabe plati značaja. Čudim se, da me posluša, ko mu razlagam, kje vse ga lomi. Kmalu izvem, da  ga je v sodelovanje prepričala žena, ki me spremlja že dlje časa. Na svetovanju debatirava o njegovi netoleranci, o pretirani hitrosti in o tem, da mi skoraj nikoli ne dovoli, da končam stavek. Res je pogovor z njim cel napor. Skupaj s sestro in bratom podjetje vodijo in se razumejo razmeroma dobro, saj imajo isti in končni cilj, ki je v dobičku. V dobičku, ki ga bodo ponovno investirali v razvoj, če želijo odgovoriti na vse potrebe in pričakovanja kupcev in trga in predvsem, obdržati in odpreti nova delovna mesta. A ker je njihova dejavnost sila kompleksna, za svoj denar morajo zares garati. Na morje skorajda ne gredo. Prostega časa nimajo. Vsak dan, od jutra do večera delajo, se ukvarjajo z reklamacijami, strankami, težavami, proizvodnjo … Zares jim ni lahko. 

Prevodi so potrebni. Razumeti moramo, kako je sočloveku v njegovih škornjih. Kako je nekomu, ki se kljub trudu opoteka iz neuspeha v neuspeh.

Pomislim na vse tiste ljudi, ki tako radi govorijo čez uspešna podjetja, če zares vedo, koliko življenjske energije in truda, naporov in muke vsakodnevno vlagajo posamezniki, ki ne upajo več živeti? Saj trg zahteva svoje, in vsaka nova rast in nova stranka nove dimenzije dajanja, kjer ni dovolj le strokovno znanje, dobra komunikacija in agilnost. Vse bolj se zahteva čustveni angažma, vse bolj je treba biti socialno spreten in duševno nezlomljiv, če hočeš na trgih obstati, zlasti takrat, ko uspevaš in rasteš v nebo. Naporno je biti uspešen, prav zares. Ne glede na trenutni aplavz tima ali nagrado, ki jo prejmemo, Matjaž, Petra in Žiga ponoči težko spijo. Nad glavo jim, kljub vsem uspehom, visijo krediti, hipoteke, pa reklamacije, ki jih je zadnje čase vse več. Mašina v tretjem odseku nekaj štrajka, pomisli Matjaž, ko se ob 11 uri zvečer zvali v posteljo, ubit in razočaran, da njegova mlada družina zopet od njega nima nič. Matjaž me ceni, saj sem res nekaj rešila in pripomogla, a sama res ne vem, kako naj mu globinsko pomagam: težavam ni videti konca. Ko rešimo eno, se odpre druga. Čutim stisko vseh vpletenih. Dela je zares preveč in zaposleni mojim predavanjem danes ne sledijo, ko povem, da vsak od njih prispeva v klimo podjetja. Vprašam jih, ali vedo, kaj pomeni plača bruto 2. Nisem advokat lastnikov, niti zaposlenih. Skušam pomagati in krpati brezna, ki nastajajo. Zaradi predsodkov, ljubosumja in starih zamer.  Prav je, da zaslužnim damo priznanje. Zavedam se, kako težko je obstati, stati in ohranjati srčne odnose na trgu, ki trga, reže in brez usmiljenja zahteva svoje. Želim si, da bi zaposleni to prepoznali. Da bi znali do sicer arogantnega Matjaža položiti spravo mostu.


Foto: Melisa Topčič


Razmišljam o tem, ali smo Slovenci zares zavistni? Zdi se mi, da ta beseda ne odraža resničnega stanja. Kot kaže, ne razumemo slovensko. Zaposleni se večkrat uprejo vsem poskusom približevanja, lastniki nočejo razumeti stališč delavcev, delavci nagajajo po svoje, lastniki pa se branijo. In družbena klima prispeva k prepadom na obeh straneh. In ko v družbi ne znamo drug drugemu izkazati spoštovanja, ki si ga zaslužimo, vsi skupaj trpimo. Saj ustvarjamo kolektivno zavest, v kateri plavajo umi vseh nas. In ko tako prevajam jezik lastnikov in zaposlenih, prevajam iz slovenščine v slovenščino, a prevajam jezike prepričanj, stališč, osebne zgodovine, trenutnega razpoloženja ter strahov in sanj, ki se nizajo nekje v ozadju. Prevajam vse skrite pomene, ki jih ljudje hote ali nehote zamolčijo. Veste, ni enostavno prevesti misli in čustev v besede, še posebej takrat, ko smo razburjeni ali ko le delamo in se ne izpopolnjujemo, ko ne beremo in ne razmišljamo, saj ne najdemo ustreznih besed. Seveda, delavec želi dobro plačilo, podjetnik pa prostor za rast. In vsak od nas ima do okolja, v katerem raste, svoje dolžnosti in obveze. Sočutje je morda tista prvina, ki v jezikih ene in druge strani umanjka. In pomen besed vpliva usodno, kar prikazujem v naslednji zgodbi.

Starejši gospod, ki je pred mnogo leti ustanovil podjetje, danes s svojim odraslim otrokom sedi pred manjšo skupino ljudi. Njegova samopodoba deluje izkrivljena in neuravnotežena, žari medlo in zbadajoče. Po prvih uvodnih besedah, kjer mu publika da vse priznanje za doseženo, pripoveduje, kako je Slovenija »zafurana«, kako so ljudje leni in kako je delavce treba imeti »na špagi«. Veliko krepkih pade čez javni sektor, šolstvo in slovenske univerze, ki po njegovem niso kaj dosti vredne, kjer mimogrede omeni, da sin študija ni nikoli končal, a se je izkazalo, da tega res ne rabi, saj lahko vseeno uspeš. Iz enega skrajnega stališča se opoteka v drugo, a ljudje mu ploskajo, saj je bogat in pomemben. A ne razumejo, da takšen neukročen divjak ne prispeva kaj dobrega v kolektivno zavest naroda, ki uspeha podjetnih ne sprejme za zlato. Seveda so med nami kolonialisti, imperialisti, nenasitneži in možje egov, ki rušijo pod seboj vse, meneč, da je njihov denar vreden več kot delo otečenih rok pomivalke posode, njenih otrok in revnega doma, kot znanje vseh zdravnikov in učiteljev, kot subtilen čut vseh umetnikov in pisateljev. Da, spet nihče ne govori slovensko. Nihče ne prevaja skritih pomenov, interesov in vizij. Zgolj ploskajo, vohajoč kakšen »kšeft« od gospoda in njegovega sina.

Ljudje želimo, da nam drugi priznajo našo VREDNOST in POMEN! Da ploskamo le tistim, ki svoje znanje prevedejo v denarne valute, ni uravnoteženo. Začnimo ploskati vsem, ki si to zaslužijo. 

Samopodoba uspešnega osvajalca trgov je morda trdna in mogočna, a v vsaki notranji sliki se skriva tista nežnost topline, ki je v človečnosti. Morda je v takšnih bojevnikih trga nihče več ne zna prebuditi? V boju za obstanek otrdi prav vsak. 

Prevodi so potrebni. Razumeti moramo, kako je sočloveku v njegovih škornjih. Kako je nekomu, ki se kljub trudu opoteka iz neuspeha v neuspeh. Vsi niso lenuhi. In vsem res ni treba na materialnih ravneh ustvarjati presežkov. In tisti, ki jih, si zaslužijo podporo in spoštovanje ter v prvi vrsti, razumevanje. In oni, ki gradijo na pomenu, na svetu, ki je boljši zaradi tisoč drobnih opravil, od pomivanja loncev do sekanja drv, prav tako.

To, kar največkrat prevajam, je dvoje. Ljudje želimo, da nam drugi priznajo našo VREDNOST in POMEN! Da ploskamo le tistim, ki svoje znanje prevedejo v denarne valute, ni uravnoteženo. Začnimo ploskati vsem, ki si to zaslužijo. Tistim z bipolarno motnjo, katerih uspeh je včasih vstati iz postelje. Vsem revežem, ki se z dna povzpnejo do neke lepe sredine, hvaležni za vsako priložnost. Vsem bolnikom, ki nosijo svoje bolehno telo, polno bolečin, do ozdravitve ali doma onkraj razkritja. Vsem v zdravstvu, ki bedijo ob posteljah hudo bolnih na centrih za intenzivno terapijo, kjer jih plačamo premalo. Vsem reševalcem, ki hitijo po cestah in izgorevajo za življenja drugih. Vsem podjetnim, uspešnim in bogatim. Vsem zdravnikom in sestram in pomivalcem posode. Vsem učiteljem, ki jih otroci žalijo in psujejo, zavedajoče se svojih pravic in minimalnih dolžnosti. Vsem novinarjem, ki vztrajajo. Vsem pogumnim, ki ne odnehajo. Vsem, ki se trudijo biti boljši. 


*Imena oseb, ki nastopajo v kolumni, so bila zaradi varovanja identitete spremenjena.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE