Indonezija
Lombok po potresu

28.10.2018

Konec julija je območje indonezijske province Zahodna Nusa Tenggara doletel močan potres in skoraj popolnoma uničil severni del otoka Lombok. Nekaj dni pozneje je nov potres, z epicentrom v neposredni bližini, pod sabo pokopal več kot 500 ljudi. Več kot 2000 popotresnih sunkov, zemeljski plazovi in dim okoli lomboškega ognjenika Rinjani niso bili ravno najboljša popotnica za težko pričakovani dopust, od katerega naju je ločil le še slab mesec. Spletne strani indonezijskega ministrstva za zunanje zadeve so odsvetovale vsa potovanja, razen nujnih, popotniški forumi pa so hlepeli po pomoči: »Ne odpovedujte rezervacij, stanje se umirja. Lombok vas potrebuje.« In sva šla. Sveže cepljena, s potovalno lekarno in nekaj odvečnimi oblačili, ki sva jih nameravala pustiti otoškim prebivalcem.


Na letališču naju pričaka šofer, ki nama ga je vnaprej priskrbelo hotelsko osebje. Pred nami je dobrih 90 minut vožnje in izkoristim jo za pridobivanje čim več informacij. Na moje vprašanje, ali se tla še vedno tresejo, odgovori: »Da, seveda, vsak dan.« Taktike pogovora z gosti ga očitno niso naučili, si mislim. Da bi malce razvedrila ozračje, ga vprašam, ali že dolgo dela za hotel, v katerega naju pelje. »Ja, že pet let. Razen prejšnjih 14 dni, ko sem imel dopust in sem šel domov pomagat. Naša hiša je popolnoma porušena,« odvrne. Pogledam skozi okno in v daljavi uzrem vrh ognjenika, ki se dviguje nad meglico oblakov. »Kaj pa gora Rinjani, je še aktivna?« Šofer se prijazno nasmehne: »Je. Nazadnje se je zbudila pred slabimi desetimi leti, ampak ni bilo hujšega. Če pride do večjega izbruha, Lomboka tako in tako ne bo več.« Dovolj bo, si rečem. Poskusi raje zaspati.

Neprijetni občutki in razmišljanje o tem, kako drugačno bi bilo lahko moje življenje, če se ne bi rodila v Sloveniji, kar malce prehitro zbledijo ob pogledu na lične lesene bungalove in plažo, ki bo najino zatočišče v naslednjih dneh. Igra valov v neskončni modrini oceana, nebo brez oblačka in lesketanje sonca v snežno belem pesku me v trenutku napolnijo z energijo, ki jo kasneje zaznam tudi v prebivalcih Lomboka: vse je tako, kot mora biti. In vse bo v redu.


Plantaže riževih polj.


Vzhodno od Balija

Lombok leži vzhodno od turistično bolj znanega otoka Bali. Kljub temu, da ponuja vse naravne lepote, s katerimi se baha njegov bolj popularni sosed, pa se ga je množični turizem k sreči šele komaj rahlo dotaknil. Še najbolj je poznan po tako imenovanih Gilijih, manjših otokih, ki ležijo na njegovem severozahodu in so pogosta izletniška točka potapljačev in turistov z Balija. Gili Meno, Trawagan in Air so indonezijska verzija Maldivov, a so zaradi bližine Balija (od njega so oddaljeni zgolj 40 kilometrov ali uro vožnje in pol z ladjo) in cenovne dostopnosti precej bolj oblegani.

Sanjske plaže trenutno samevajo

Če niste ljubitelj gneče, zabav in množičnega turizma, lahko avanturo čakanja v vrstah za trajekte mirno preskočite, saj Lombok ponuja ogromno čudovitih plaž za vse okuse. Medtem ko na južnem delu otoka vabijo neskončne bele sipine, je vulkanski pesek na severnem delu bolj temne barve. Med najbolj znanimi lomboškimi plažami, ob kateri se pogosto zasidrajo tudi mimoidoče turistične ladje, je tako imenovana Pink beach – plaža, katere pesek se zaradi številnih rdečkastih koral pod določenim kotom sončnih žarkov lesketa v roza odtenkih. In prav vse plaže, celo tiste, ki se običajno med vikendi napolnijo z domačini, so med najinim obiskom samevale. Tudi najina, ob kateri sva se ob prihodu ustalila. Ne samo plaže – celoten zaliv, ki ga je trendovska ameriška revija Harper's Bazaar razglasila za enega najlepših na svetu, sva imela le zase. Ob vseh naravnih lepotah in prijaznem osebju, ki nama je bilo neizmerno hvaležno, da rezervacije nisva odpovedala, sva komaj kdaj pomislila na pravi vzrok edinstvenega razkošja.



Najbolj prizadet je severni del

Lombok geografsko gledano sicer ni prav velik (po zračni liniji meri okoli 80 krat 110 kilometrov), a se je zaradi izredno slabih cest, številnih vasic in strogih hitrostnih omejitev po njem precej težko prebijati. Z najetim motorčkom sva vsak dan naredila okoli 80 kilometrov in če sva se želela vrniti v hotel pred mrakom, sva morala kar pohiteti. Zaradi žalostnih prizorov in uničenja po potresu, ki je dobesedno zradiral celotne vasi na severu, sva obisk tega dela otoka, ki je sicer najbolj zelen, končala mnogo prej, kot sva načrtovala. Porušene hiše, mošeje in trgovine, sredi njih pa improvizirani šotori, ki prebivalcem dajejo začasen dom, potlačijo še tako močno željo po raziskovanju okolice. Hkrati vseeno zaznaš, da se v vasi počasi vrača življenje in da ljudje nikakor niso obupali. Vsi kaj počnejo, obnavljajo ali se ukvarjajo z živino, šolska dvorišča so polna otrok in na transparentih, ki vabijo na obisk sosednjih otočkov Gili, piše »Ponovno odprto«.

Krave med kokosovimi palmami in zelenimi riževimi nasadi

Upanje na hitro okrevanje severa daje tudi živahno poljedelstvo, ki je glavni vir prihodka za dobre tri milijone in pol Lombočanov. Ob cesti je mogoče kupiti različne vrste sadja in zelenjave, med katerimi prednjačijo slastni agrumi in kokos. Lombok je namreč znan po kokosovih palmah, ki idilično zaokrožujejo pogled z bližnjih hribov na dolge peščene plaže. Med lepo urejenimi nasadi, ki jih potres k sreči ni prizadel, se pasejo krave in druga živina z rogovi, slika pa je podobna v notranjosti otoka, kjer se razprostirajo kičasto zelena riževa polja. Obilna vegetacija, ki je posledica dobre zemlje in relativno vlažnega severnega dela otoka, je za številne lomboške družine tudi edina rešilna bilka – medtem ko štirje člani lahko preživijo s pol dolarja na dan (sadje, zelenjava in riž so na lokalnih tržnicah resnično poceni), si za dodaten zaslužek pomagajo z ribolovom in iznajdljivostjo s turisti. Na vsakem koraku ti namreč kdo poskuša prodati nakit iz pravih indonezijskih biserov ali lično olupljen kos ananasa, ki se mu res ne moreš upreti, sploh ne zdaj, ko veš, da jim vsak dolar pride še kako prav.


Prijazne opice so vajene turistov.


Gurmanski užitki in masaža za nekaj evrov

Tudi sicer je Lombok pravi balzam za denarnice turistov. Medtem ko ob obali ne manjka razkošnih vil z zasebnimi bazeni (te so priljubljene predvsem med turisti s Srednjega vzhoda, ki želijo večjo diskretnost), pa lahko spodobno nastanitev dobite že za manj kot 20 evrov na noč. Tradicionalna indonezijska hrana, ki je nekakšna mešanica tajske, vietnamske in indijske, z veliko riža, piščančjega mesa in morskih sadežev, je naravnost božanska. In kar se še bolje sliši, neverjetno poceni. Za glavno jed sva v povprečju odštela okoli tri evre, skupaj s predjedjo in pijačo pa naju je kosilo stalo okoli 10 evrov. Verjetno so nizke cene in slastna hrana v restavracijah tudi razlog, da imajo trgovine precej okrnjeno ponudbo živil (svež kruh ali celo navaden toast je tudi v turističnih središčih skoraj nemogoče dobiti), saj se turistom skoraj ne splača pripravljati obrokov »doma«. Izjemno poceni so tudi masaže (60-minutna stane okoli štiri evre), dosti pa ne zaostaja niti lokalni taksi prevoz ali najem motorja – z vključenim zavarovanjem in čeladama naju je dnevni najem stal manj kot pet evrov.


Živahna tržnica v glavnem mestu Mataram.


Ognjeni obroč nikoli ne spi

Kljub sanjskim plažam, živahnim slapovom in slikovitim pohodnim potem, med katerimi je najbolj zahtevna, a tudi najbolj privlačna tista, ki vodi do vrha ognjenika Rinjani (sredi kraterja je namreč čudovito jezero, v katerem se lahko pohodniki okopajo), pa ne moremo mimo dejstva, da celotna Indonezija leži na tako imenovanem ognjenem obroču. To pomeni, da se lahko tla stresejo kadar koli, posledice pa so žal prepogosto uničujoče. Domačini živijo s tem zavedanjem vsak dan in morda se tudi zato hitreje prilagodijo spremembam. Za nas, obiskovalce, je vsekakor laže. Turistični objekti so v mnogo boljšem stanju kot lokalne hiške v vaseh, poleg tega pa ob morebitnem izbruhu ognjenika ne bomo izgubili vsega, kar smo v življenju prihranili in dosegli. Naj se sliši še tako kruto, a s to mislijo sem sklenila najin letošnji dopust. Lombok me je namreč začaral in glede na to, da Indonezija ponuja več kot 16.000 otokov, se bom tja zagotovo še vrnila.


Info
Za bivanje v Indoneziji, ki je krajše od 30 dni, potrebujete potni list in povratno letalsko vozovnico.
Do Lomboka pridete bodisi z letalom (otok ima neposredne povezave s Singapurjem, Džakarto in Kuala Lumpurjem) bodisi s trajekti oziroma hitrimi čolni z Balija. 
Najbolj priljubljeni turistični središči sta Senggigi, kjer so nekateri hoteli zaradi potresa trenutno zaprti, in Kuta, kjer ni bilo nobenih posledic in življenje poteka normalno. 
Večina prebivalcev je muslimanske vere, zato je priporočljivo, da se ženske po mestih ne sprehajajo pomanjkljivo oblečene. Nošenje bikinija pa je na večini plaž normalen pojav. 
Glavno mesto Mataram se ponaša z ogromno tržnico, na kateri je mogoče kupiti vse vrste sadja in zelenjave. 
Najpogostejše prevozno sredstvo so skuterji in motorji, vendar pozor: Indonezijci vozijo po desni. Za liter goriva boste odšteli okoli 60 centov.
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE