Veliko časa posvečate slovenski ljudski glasbi, radi jo poustvarjate in odenete v nove, modernejše preobleke. Od kod izvira zanimanje zanjo?

Vse se je seveda začelo v družini. Imel sem zelo lepo otroštvo, rojen sem na kmetiji v Sneberjah blizu Ljubljane. Že od otroštva sem bil v stiku z naravo, živalmi, oba starša sta mene, moje brate in sestre spodbujala pri igranju, raziskovanju, ustvarjalnosti, glasbi. Mama je inteligentna, racionalna, vedno polna energije in spodbude, oče je kmet in inovator, ki rad slika, pleše, igra harmoniko in poje. Je bolj nadarjen zabavljač kot jaz, zelo dobro zna ustvariti »štimungo«. A tega svojega talenta ni v celoti mogel unovčiti, saj je že z mladimi leti prevzel kmetijo. Zelo zgodaj nas je začel seznanjati z glasbo, svoj prvi nastop sem imel že pri štirih. Za osmi marec sem v dvorani zdravstvenega doma Domžale igral na klaviaturo. Še dolga leta, ko sem hodil v taisti zdravstveni dom, sem žel sadove tega nastopa. (smeh)

Pomembno se je zavedati posebnosti slehernega otroka, saj je srž osebnosti ravno v posebnosti. 

Se ga še spomnite?

Malo že. Spomnim se, da mi je bila klaviatura previsoka in sem moral stati na pručki. Komaj sem videl na tipke. Razlog, da sem že kot otrok igral tam, sta bili moji teti, ki sta delali v tem zdravstvenem domu. Lani se je ena od njiju upokojila in me prosila, da sem ob tej priložnosti spet nastopil. Ob vstopu v prostor se mi je po 33 letih zavrtel film nazaj in drobci spominov so oživeli. Podobno se mi je zgodilo, ko sem po dolgih letih spet nastopil na svoji osnovni šoli. Prostor prikliče spomine.


Foto: Bojan Štepančič


Katere?

Recimo prve zaljubljenosti, svetloba na hodniku, okus šolske prehrane, najrazličnejša tekmovanja, šah, matematika ali pa recimo to, da so se norčevali iz mene zaradi las. Klicali so me bacek, ovca in podobno. Občasno sem urejanje »težavice« poplačal z reševanjem kontrolnih in domačih nalog. V zameno so bili tisti, ki so me zbadali, hitro utišani. (smeh) Lasje so moj zaščitni znak in zdaj sem vesel, da jih imam, saj si me ljudje zaradi njih zelo zapomnijo.

Kako je potekala vaša glasbena pot?

Z osmimi leti sem se v glasbeni šoli začel učiti harmoniko, kasneje še saksofon in klavir. A če se vrneva k ljudski glasbi – bolj sistematično sem se z njo seznanil, ko sem začel hoditi k folklorni skupini Tine Rožanc. Tam sem spoznal ogromno pozitivnih in konstruktivnih ljudi ter doživel veliko prelepih trenutkov in izkušenj. Vsako leto smo šli na festival, v Mehiko, Egipt, Južno Korejo, na Japonsko itd. Druženje z mladimi, zaljubljenost, spoznavanje različnih kultur, običajev, muziciranje z glasbeniki z vsega sveta, preigravanje žur repertoarja. Tako sem začel pridobivati samozavest in izkušnje. A glasbe takrat nisem dojemal kot svojega potencialnega poklica. Res je bila v mojem življenju zelo prisotna, vendar je bil krog prijateljev sestavljen predvsem iz ljubiteljev naravoslovja. Tako sem šel študirat fiziko.

Postati moramo duhovno bogata družba, ki poglablja odnos do stvarnih, skupnih vrednot, in ustvariti okolje, kjer najbolj sposobni ne bodo bežali, ampak bodo ustvarjali tu. 

Kako ste postali član skupine Terrafolk?

Bil sem absolvent fizike in delal sem v podjetju Cosylab, ki je danes zelo uspešno visokotehnološko podjetje z več sto zaposlenimi. Pravzaprav sem bil eden od njegovih soustanoviteljev. Ko se je pojavila skupina Terrafolk, sem šel na nekaj njihovih koncertov in bil povsem navdušen. Njihov pristop do glasbe mi je bil blizu. Po legendarnem spontanem muziciranju v Sax pubu me je Bojan Cvetrežnik, violinist in vodja skupine, povabil k sodelovanju. Nisem mogel verjeti. To je bila prelomna točka v mojem življenju. Takrat sem najprej rekel Ja!, a ko so mi rekli, da gremo čez en mesec za tri tedne na turnejo, sem se spustil na trdna tla. V službi sem bil namreč sredi projektov. Moral sem se odločiti med njo in glasbo.

In zmagala je glasba.

Direktor, fizik in podjetnik Mark Pleško, sicer tudi sam ljubitelj dobre glasbe, je bil razumevajoč, dal mi je proste roke pri odločitvi. Danes bi bil moj delež, če bi delal v podjetju še vsaj tri leta, vreden več kot milijon evrov. Bila je moja odločitev, da sem odšel in se posvetil glasbi, in zanjo mi ni niti najmanj žal. Iz okolja fizikalnih konferenc sem šel za tri tedne na festival v Edinburg, kjer smo imeli več deset koncertov! Zame je bila to izstrelitev med zvezde. Začutil sem, da lahko pri tem delu veliko bolj izrazim svoje talente. Bil sem zelo samozavesten, na koncertih sem igral z velikimi glasbeniki. Kasneje sem spoznal, da bi se bilo dobro še marsičesa naučiti. Začel sem načrtno raziskovati glasbo, brati o njej, obiskoval sem tečaje, poslušal druge glasbenike, albume … Še dandanes precej napredujem, se izobražujem, doseg informacij in možnosti so neverjetni.


Foto: Jure Eržen


Kako dolgo ste bili del skupine Terrafolk?

Dve leti in pol. To je bilo zelo plodno in intenzivno obdobje, za katero sem izjemno hvaležen. Ves čas se je dogajalo kaj novega, vrata so se lepo odpirala. Poklical me je na primer Vlado Kreslin in me vprašal, ali bi priložnostno nastopil z njim. Seveda bi!(smeh) Kasneje sem sodeloval še z Zoranom Predinom, Aleksandrom Mežkom, Darjo Švajger, Sabino Cvilak, Carmino Slovenico, Izidorjem Leitingerjem, Simonejem Zanchinijem, Vaskom Atanasovskim, posnel sem ploščo z Orkestrom Slovenske filharmonije …

Zakaj ste skupino zapustili že dokaj hitro?

Imel sem ambicije tudi kot avtor. Pri Terrafolku pa sta avtorski gonilni sili violinist Bojan Cvetrežnik in kitarist Danijel Černe. Poleg tega smo imeli ogromno nastopov in turnej – bilo je še pred krizo – in ni ostalo kaj dosti časa za druge projekte. Na določeni točki sem začutil, da je bilo dovolj. Razšli smo se sporazumno in še vedno smo prijatelji. Kasneje sem še nekajkrat kot gost zaigral z njimi.

Če si umirjen, prisoten in se uglasiš z glasbo, glasbeniki in prostorom, čas ne mineva, ampak traja. Čutiš publiko, slišiš vsako podrobnost, vsak nagovor drugih glasbenikov, in spontano se odzoveš na to. Blagodejen občutek, ki kljub fizičnim naporom spočije. 

Trenutno delujete v enajstih aktivnih projektih, pretekli teden ste imeli osem nastopov. Ko sem vas vprašala, ali ste najaktivnejši glasbenik pri nas, ste odgovorili: »Zelo aktivnih glasbenikov je še kar precej, skoraj vsi svobodnjaki, ki jih poznam, delamo od jutra do večera.« Pa vendar se mi zdi, da vam je le redkokdo kos.

Sem eden redkih srečnežev, ki se kot samozaposleni v kulturi v časih, ki ji niso najbolj naklonjeni, preživljam z glasbenimi nastopi in avtorskim delom. Delam sicer »na polno«, je pa moje delo izjemno zanimivo, ustvarjalno, polno zanimivih sodelovanj, novih izzivov, osebnostne rasti, predvsem pa je iskreno. Kot glasbenik sem vedno znova priča temu, da je iskren pristop tako rekoč edini pomemben in daje glasbi in verjetno vsakemu umetniškemu delu vrednost. In podobno lahko to prenesemo tudi na druga področja življenja, na odnose med ljudmi.


Foto: Ana Kus


Omenili ste glasbeno šolo. Kakšen je vaš pogled na glasbeno izobraževanje, pravzaprav na izobraževanje sploh?

Sicer je zelo odvisno od konkretnega pedagoga, ampak v celotnem izobraževalnem sistemu pogrešam več igre. Stvarne in realne igre, ki je hkrati učenje in otroka pripravi k raziskovanju v resničnem svetu, kot znanstveniki, ki raziskujejo in pridejo do novega uvida. Zanimivo, prav znanstveniki, ki so vse življenje obdržali igrivost, so naredili največje premike, recimo Einstein, Tesla in drugi. Pomembno se je zavedati posebnosti slehernega otroka, saj je srž osebnosti ravno v posebnosti. Janez Svetina je že pred veliko leti pisal o nujnosti posebnega pristopa v šolskem sistemu. Postati moramo duhovno bogata družba, ki poglablja odnos do stvarnih, skupnih vrednot, in ustvariti okolje, kjer najbolj sposobni ne bodo bežali, ampak bodo ustvarjali tu.

S kulturo, umetnostjo in znanostjo lahko v krizi zelo veliko naredimo, na primer z glasbo prebujamo osnovne človeške občutke, ne le za čutenje, tudi za čudenje. 

Lahko omenite katerega od trenutnih projektov, ki se ga posebno veselite?

Konec januarja je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma premiera gledališke koprodukcije ljubljanske Drame in MGL Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja, za katero sem ustvaril avtorsko glasbo. Leto 2018 je Cankarjevo leto, saj mineva sto let od smrti izjemnega in ozaveščenega ustvarjalca. Lepo je poglabljati znanje o človeku, ki je tako zelo ljubil svojo domovino in obenem neznansko preziral lažno domoljubje. V predstavi, ki bo moderna, tehnično in izvedbeno zelo zanimiva, bom tudi nastopal kot eden od treh glasbenikov. Med drugim bom igral največji inštrument daleč naokoli, orgle, z menoj pa bosta na odru še izvrstna glasbenika Goran Krmac in Kristijan Krajnčan.

Glasbeno-gledališko predstavo Tesla, ki je bila doslej po navadi razprodana, ste zasnovali povsem sami.

Začelo se je z inštrumentom pojoča Teslova tuljava, ki sva jo sestavila skupaj s kolegom, na povabilo Cankarjevega doma pa sem nanjo tudi zaigral ob odprtju razstave o Nikoli Tesli. Takrat se je rodila ideja povezati dve meni zelo ljubi področji, fiziko in glasbo, spregovoriti z jezikom frekvenc, vibracij, poleg znanstvene pa osvetliti tudi humanistično plat celovitega genija. Skupaj s sodelavci, omeniti želim predvsem soscenaristko Ano Kus ter režiserja Marka Bratuša, smo ustvarili predstavo, ki nagovarja izjemno širok spekter publike, od šolarjev naprej.


Foto: Leon Vidic


Se prepoznate v katerih osebnostnih lastnostih Tesle?

Zanimivo vprašanje. Organiziranost, delavnost, pogled na svet z vidika vibracij, frekvenc, fizikalni pojavi, povezani s tem področjem, želja po osredotočenosti. Ko igram, skušam biti čim bolj prisoten, čim manj avtopilota, zdrsa v vzorec, avtomatiko. Ljudi se dotakne pristna in iskriva iskrenost, tukaj in zdaj.

Prisotnost je zelo pomembna tudi pri glasbeni improvizaciji.

Če si umirjen, prisoten in se uglasiš z glasbo, glasbeniki in prostorom, čas ne mineva, ampak traja. Čutiš publiko, slišiš vsako podrobnost, vsak nagovor drugih glasbenikov, in spontano se odzoveš na to. Blagodejen občutek, ki kljub fizičnim naporom spočije.

Svet je zelo razglašen in tudi ljudje smo na videz vedno bolj ravnodušni. Ujeti smo v poplavo informacij in pomanjkanje tišine. 

Ukvarjate se tudi s filmsko glasbo.

Res je, zadnje čase vse več komponiram tudi za gledališče in film. Lani sem ustvaril glasbo za dva celovečerna filma. Prvi je slovenski, njegov naslov je Stekle lisice, po žanru pohorska kavbojka z elementi drame in humorja. Drugi pa je bilo moje prvo takšno mednarodno sodelovanje, irski film z naslovom The Belly Of The Whale, ki bo premierno prikazan junija letos in je bil najzahtevnejši ter najobsežnejši tak projekt. Skupaj z izvrstnimi stalnimi glasbenimi sodelavci, kot so kitarist Robert Pikl, klarinetist Boštjan Gombač, mojster zvoka Iztok Turk in drugi, smo ga končali konec lanskega leta.

Za Drevo, vaš prvi celovečerni film, ki ste ga uglasbili, ste dobili nagrado vesna.

Film Drevo režiserke Sonje Prosenc se ukvarja z zahtevno tematiko še vedno obstoječega krvnega maščevanja med Albanci na Kosovu. Dobiti nagrado vesna za moj prvi tak izdelek je bila čast in velika motivacija za naprej. Rad delam za gledališče in film, po svoje sta to privilegirani področji, kjer je pozornost gledalca velika. Tudi poglobljeno delo v studiu, z glasbeniki, mi ustreza. Odkar imam sina, sem zelo rad več doma.


Foto: Jure Eržen


Kako pa ga vzgajate?

Čim več se igramo, pogovarjamo, beremo, poslušamo, plešemo, pojemo, smo v naravi. Televizije nimamo, občasno si pogledamo kakšno risanko, koncert, skupaj muziciramo. Pred nekaj meseci je začel obiskovati vrtec Montessori, ki nam je všeč zaradi umirjenosti in individualnega pristopa. Veliko časa preživi tudi z babico in preostalo družino.

Dandanes res primanjkuje umirjenosti, svet se vrti vedno hitreje.

Svet je zelo razglašen in tudi ljudje smo na videz vedno bolj ravnodušni. Ujeti smo v poplavo informacij in pomanjkanje tišine. Iz tišine se rodi glasba. S kulturo, umetnostjo in znanostjo lahko v krizi zelo veliko naredimo, na primer z glasbo prebujamo osnovne človeške občutke, ne le za čutenje, tudi za čudenje. Vse je nekakšna vibracija, in to večinoma onkraj meja razuma.