Najprej sva s kolegico sedeli ob Slovenski cesti, ko je mladenič v mimohodu z vrvico razbijal po mizah in prevračal, kar se je dalo, ter mimogrede še koga narahlo osmukal. Trenutki, ko niti ne dojemaš, da ti preti nevarnost. Nenormalnih, oprostite, zame strašljivih primerov, je bilo še nekaj. Blizu Drame vidim skupino Japoncev, ki v krču spremljajo dogajanje čez Slovensko cesto. Tam mladenič s kapuco podira gostilniške jedilnike, nakar skoči vanj gostinec in se pričneta ruvati, gostinec ga vrže na tla in brutalno brca. Res brutalno. Ne vem sicer, zakaj človek podira stvari, očitno je z njim nekaj hudo narobe, ampak nasilje človeka nad človekom – povem vam, to je strašljivo, to, da na najbolj prometni točki sredi Ljubljane ob 17. uri človek lomi človeka.

Politika je moška stvar, kajneda? In ker je to moška stvar, imamo takšno politiko – moško. Polno praznih besed in dejanj, a pravljičnih obljub. 

Veste, politiki nas zdaj zopet okupirajo in moramo gledati in poslušati Primca in Kanglerja, ki se pritožujeta enkrat na vrhovno, drugič na ustavno sodišče, ker jima ni uspelo sestaviti spolnih kvot (kar je seveda dvakrat abotno), in moramo še kar naprej gledati Vilija Kovačiča in drugi tir, ki se tudi neutrudno pritožuje. In potem moramo poslušati predsednika Pahorja – ki mu, kot tedanjemu predsedniku vlade, v zvezi s sumom pranja denarja v NLB (delne ugotovitve je predstavila preiskovalna komisija DZ) očitajo politično odgovornost – kako da ni nič vedel oziroma je za pralnico NLB izvedel šele lani. S prstom so pokazali tudi na nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca, na nekdanjega ministra za finance Franca Križaniča in za zunanje zadeve Samuela Žbogarja; pri čemer se je nemudoma oglasil Križanič, ki pa tudi ni nič vedel, ker niti ni smel vedeti, je pojasnil. No, takšne odgovore – nisem vedel, ne smem vedeti, sem pozabil – že poznamo. Jasno, vsem pa se, prej ali slej, godi velika krivica. Mislim, to je smešno. Ta slovenska politika je neuravnovešena. Samo poglejte, kakšne probleme imajo s preštevanjem samih sebe (pa bi radi vodili državo): kvote so pač trenutno dejstvo, ena kandidatka pri dveh strankah je že idiotizem, povsem nevzdržno pa je, ko so na seznam kandidatov za parlamentarne volitve zapisali tudi pokojnega človeka.



Sicer pa 20 strank (verjetno je že kakšna odpadla), 19 moških in ena ženska, to sivino lahko gledamo v televizijskih soočenjih. Še Ljudmilo Novak so odpihnili in zdaj imamo kvote, s katerimi opletajo v vesolju, in vemo vsi, da je to nespodobna neumnost. Kajti politika je moška stvar, kajneda? In ker je to moška stvar, imamo takšno politiko – moško. Polno praznih besed in dejanj, a pravljičnih obljub. In zdi se, da so vsi politiki skupaj v balonu, visoko nad zemljo, visoko nad nami in tik pod nebom. Ampak tam v zraku lahko hitro zmanjka kisika – in ga tudi že je. Marsikomu.

Ljudi, ki jih rojeva sedanji manipulativni kapitalistično-politični sistem. Načrtno, to vem. To niso ljudje z obrobja, ki služijo gimnastičnim statistikam. To so ljudje, ki jih ni. 

Zadnjič, ko sem pisala o sreči, o raziskavi, ki je izpovedala, kako zelo srečni smo Slovenci in kajpada tudi Slovenke, kako bistveno bolj srečni smo, kot smo bili pred štirimi leti, ko so bile tudi parlamentarne volitve, sem se osredotočala predvsem na neusklajenost podatkov, na premajhen vzorec, torej na nereprezentativne podatke. Ampak danes vem, da je nekaj zelo hudo narobe, kadar te zasipavajo z raziskavami, ki izpričujejo tvojo nesporno srečo. Človek se mora takrat ustaviti in se vprašati, čemu je takšna osnovnošolska indoktrinacija namenjena. Pravo vprašanje je, kaj se skriva v ozadju.

Da se povrnem na začetek. Ko sem zadnjič v mestu v enem samem trenutku in na fizično zelo majhnem prostoru videla veliko bedo naših življenj, brezdomce, omamljene, psihično bolne in osamljene, sem se zgrozila. Ljudi, ki politiki niso mar. Ljudi, ki jih rojeva sedanji manipulativni kapitalistično-politični sistem. Načrtno, to vem. To niso ljudje z obrobja, ki služijo gimnastičnim statistikam. To so ljudje, ki jih ni.