Ta izmuzljiva privlačnost – pojavi se takrat, ko jo najmanj pričakujemo in nam vehementno obrne svet na glavo. Včasih pride počasi, čez čas in se naenkrat vzbudi ob človeku, ki ga že dobro poznamo. Kaj je njena skrivnost? Zakaj nam možgani odpovedo ob točno tej osebi in ne ob množici drugih, ki so, roko na srce, praviloma precej bolj primerna izbira? Skrivnosten preplet bioloških, fizičnih, umskih in čustvenih komponent iz posameznika ustvarijo objekt poželenja, ki se mu ni mogoče upreti.



Silke Andersa, Roos de Jonga, Christian Becka, John-Dylan Haynes in Thomas Ethofere so se lotili raziskave, kjer so preučevali hipotezo, da nas pravzaprav privlačijo tisti ljudje, katerih vedenje zlahka razumemo. Ljudi v raziskovalni skupini so poprosili, naj opazujejo druge ljudi, ki izražajo najrazličnejša čustva. Bolj kot je udeleženec menil, da razume čustva drugega, večjo privlačnost je čutil do osebe. Ključno za razumevanje procesa je odkritje aktivnosti možganskega predela, ki skrbi za nagrajevanje. Bolj kot je oseba lažje razbirala sporočila, večja je bila možganska nagrada. Prav to naj bi igralo pomembno vlogo pri ustvarjanju in uspehu človeških odnosov. Človeški možgani imajo, kot kaže, nevronski slovar, v katerem iščejo povezave, več zadetkov kot prepoznajo, bližnje nam je oseba.



Čeprav veljavne teorije izbire partnerja temeljijo na bioloških predispozicijah, kot kaže, ujemajoči geni niso edino merilo pri iskanju ljubezni. Sodobna družba je postala kompleksna goščava elementov, odnosov in identitet, obvladovanje celote pa zahteva veščino odlične socialne interakcije in sodelovanja. Da bi partnerja dosegla skupni cilj, morata ves čas poznati in razumeti namene ter motivacijo drugega, za to je ključna dobra komunikacija in medsebojno razumevanje. Z vidika sociobiologije, je prepoznavanje odzivov in nevronsko nagrajevanje plod revolucije, ki omogoča, da posameznik ustrezno izbere sopotnika.


Foto: Matej Družnik

 Alenka Rebula Tuta: pesnica, pisateljica in strokovnjakinja na področju psihologije
"To, da se nam zdi kdo razumljiv, nam  daje občutek varnosti. Mislimo, da vemo, koga imamo pred seboj, in se počutimo bolj na gotovem glede svojih sposobnosti v odnosu. Pričakujemo si, da bomo tudi sami sprejeti in občuteni, kot se dogaja med podobnimi. Toda naša gotovost  nas lahko zelo vara, kajti  podobnost oziroma bližina z drugim je lahko le  navidezna. Morda dojemamo le tisti del drugega, ki nam je podoben, ostalo pa spregledamo in podcenjujemo. V želji, da najdemo sorodno dušo, radi na gola dejstva naložimo veliko svojih potreb in potem drugega ne občutimo v njegovi celostni podobi oziroma v tem, kako zelo je tudi drugačen od nas. 
Poleg tega v partnerstvu iščemo veliko več kot samo podobnosti, važno je tudi, da nas oživlja. Kaj vse lahko vidimo v drugem, česar sploh v resnici ni! Varati ljudi in simulirati bližino in razumevanje res ni posebno  težko. Mnoge znane osebnosti znajo namenoma ustvarjati vtis bližine in domačnosti, da bi jih ljudje podpirali, pa ne čutijo tega, kar prepričljivo izražajo s svojo obrazno mimiko, tonom glasu in besedami. Vsakdo, ki hoče  druge izkoriščati, dobro ve, da je najlažje ogoljufati človeka, v katerem vzbudimo zaupanje in se mu zdi, da nas od  nekdaj pozna.

Če pa smo sposobni prepoznati in začutiti  pristno bližino, potem  se v resnici lahko začne dogajati globinska medsebojna privlačnost . Če dobimo vtis, da nam drugi vidi v srce in čuti kot mi, se seveda v nas sproži želja, da bi se z njim povezali. A tudi to še ne pove veliko, kajti pogosto pred močnimi čustvi bežimo in se umaknemo iz odnosa, ki v nas prebuja skrivnostne in neobvladljive sile. Podobnost in bližina lahko vzbujata tudi strah. Skratka, partnerske vezi nastajajo  iz mnogih razlogov in razumeti, zakaj se dva človeka navežeta, ni lahko. Vsi poznamo destruktivne zveze, kjer se nam zdi, da partnerja nimata ničesar skupnega, pa vendar nočeta  narazen. Raziskave, ki bi vse to pojasnila, še ni ...