Lilijana Brajlih

Kar koli naredimo za otroke, naredimo za našo prihodnost

Ko večina še spi, Lilijana Brajlih že obišče lokalne kmete, da prevzame svežo zelenjavo za šole, vrtce, bolnišnico ter druge javne zavode, ki želijo na svojih krožnikih domačo, lokalno, večinoma sezonsko in trajnostno pridelano hrano. Obišče tudi branjevke na tržnicah in se pouči o ponudbi kmetij, da bi kuharji sproti vedeli, kaj bo v kratkem zraslo in kaj bi veljalo vključiti na jedilnike. Uskladiti pričakovanja in želje naročnikov s trenutno ponudbo in možnostmi dostave ni vselej preprosto; delovnik sogovornice in njenih sodelavk se po svoje nikoli ne konča. A takšne so zgodbe socialnih podjetnikov v Sloveniji: precej drugačne jih z naivno romantičnimi predstavami pri nas še vedno vidi marsikdo.

V socialno ekonomijo in ustanovitev zavoda Potencial inštitut je Lilijano Brajlih usmerilo več življenjskih prelomnic, med katerimi sta bila ključna stečaj novogoriškega Mipa, ko je brez dela ostal tudi njen mož, in spoznanje, da delovnega mesta za ljudi nad 50 let ni in da ga moraš preprosto ustvariti sam. Tako je nastal Potencial inštitut, podporno okolje za dejavnosti z družbenim učinkom, kakršna je domača pravična trgovina Moja štacuna. »Štacunarji« potrošnike ozaveščajo, da bi spremenili nakupovalne navade in dali prednost sezonski, domači, ekološki hrani. V zavodu, kjer je trenutno pet zaposlenih, od tega štiri ženske, so od leta 2013 s kakovostno domačo hrano vsaj enkrat oskrbeli okrog 60 vrtcev in osnovnih šol. Med njimi je 25 takšnih, ki jih s hrano lokalnih kmetov in drugih ponudnikov oskrbijo vsaj enkrat na teden. Sogovornica, tudi članica upravnega odbora Združenja socialne ekonomije Slovenije, v pogovoru o (pre)počasnem razvoju tega sektorja v naši državi spomni, da si na državni strani želijo stalnega sogovornika.



Ko sem vas na svetovni dan hrane obiskala na osnovni šoli Deskle, ste mladim ponujali sezonsko pridelano hrano in dobrote iz pravične trgovine. So mladi danes dovolj ozaveščeni o pomenu zdrave, lokalno pridelane in ekološke hrane?

Skupaj s šolami se trudimo, da bi bila na krožnikih domača hrana in da bi se o pomenu sveže, kakovostne in lokalno pridelane hrane z mladimi dovolj pogovarjali. Kjer je te pripravljenosti več, smo drznejši: otrokom predstavimo tudi hrano, ki je na jedilnikih običajno ni. Trenutno je naš izziv, da bi sladke prigrizke zamenjali ekološka presna veganska čokolada, bio tofu in bio živila brez alergenov. Predstavitev omenjenih živil smo izpeljali v solkanskem vrtcu in v vseh razredih deskljanske devetletke. Otroci so navdušeni nad novimi okusi, nobenih predsodkov nimajo, niti ko gre za posodo iz organskih materialov, ki jo lahko tudi grizemo. Želimo si, da ne bi trajalo predolgo, preden bodo takšna živila na šolskih jedilnikih; tofuja, denimo, še v noben javni zavod nismo dobavili, in le enkrat doslej smo dobavili vegansko marmelado. Otroci so iskreni in ne skrivajo, da, na primer, tofuja še niso pokusili, a na presenečenje vseh ga nihče ni izpljunil. Večina je poznala razliko med vegansko in mlečno čokolado ter prikimavala, da je prva boljša od vseh presladkih čokoladnih namazov. V Desklah smo otrokom ponudili še trdoužiten domač kaki in jabolčni čips ter se z njimi pogovarjali o pomenu oznake Fair Trade na bananah, kakavu in kavi. Pokazali smo jim tudi posebne slovenske biorazgradljive krožnike iz pšeničnih otrobov, ki so jih otroci jedli in pripomnili, da imajo okus po suhem čokolešniku.

Za dobre navade je treba veliko vaje, ne le kak naravoslovni dan ali šola v naravi. Kot tudi ne le en dan slovenske hrane – slovenskega zajtrka – na leto. Tega bi morali imeti enkrat na teden. Če bi to naredili, bi že v enem šolskem letu izboljšali delež lokalne hrane v javnih zavodih in zadovoljstvo vseh, ki sodelujemo v kratki oskrbni verigi. 

Kako si razlagate, da mladi nekaterih manj vsakdanjih inovativnih živil, ki postanejo popularna tudi zaradi svojih zgodb, ne poznajo? Se doma in v šolah premalo pogovarjajo, kako pomembno je razlikovati med bolj in manj oziroma nezdravo hrano?

Šole je treba pohvaliti, saj na tem področju naredijo veliko. Naše delo je, da se dobre prakse širijo tudi iz šolskih prostorov, v naše domove, med ponudnike dijaške in študentske hrane, v obrate hitre prehrane, povsod tja, kjer se kuha. Res je, da je danes tempo življenja hiter in da velikokrat doma nimamo časa pripraviti enega kuhanega obroka dnevno. Redki so, ki jih ne premami raznovrstna ponudba hitre prehrane; če po njej že posegamo, izberimo ponudnika, ki uporablja kakovostne surovine in sproti pripravlja svežo hrano. Avtomati s prigrizki so v javnih ustanovah, kjer so tudi kuhinje, po mojem mnenju odveč. Spoštovanje do hrane in tistih, ki nam jo zagotavljajo, izkažimo tako, da pojemo, kar nam postrežejo. V kuhinjah javnih zavodov je poskrbljeno, da je pripravljena v skladu s smernicami zdravega prehranjevanja. Kakšno hrano imamo radi? Dobro. Ne glede na starost, način življenja, posebne zahteve. Iz kakovostnih surovin, kot so lokalna, sezonska zelenjava, poljščine, sadje, mleko in meso, nastanejo dobre malice in kosila, za katera otrok ni treba prepričevati, naj jih pojedo. Ponekod povedo, da je hrane več, kot so potrebe, in da ostaja. Nekatere šole poskrbijo, da morebitne presežke razdelijo med otroke iz socialno šibkejših okolij, da jih razdelijo med otroke, ki so vključeni v popoldanske aktivnosti, in podobno. Kaj še lahko naredimo, da bo bolje? Otroke lahko peljemo na lokalno tržnico, kjer spoznajo, kaj kmetje pridelujejo in ponujajo, ali obiščemo kmetijo. Za dobre navade je treba veliko vaje, ne le kak naravoslovni dan ali šola v naravi. Kot tudi ne le en dan slovenske hrane – slovenskega zajtrka – na leto. Imeti bi ga morali enkrat na teden. Če bi to naredili, bi že v enem šolskem letu izboljšali delež lokalne hrane v javnih zavodih in zadovoljstvo vseh, ki sodelujemo v kratki oskrbni verigi. Kar koli naredimo za otroke, naredimo za našo prihodnost. Vzgajamo jih v odgovorne, bolj pravične potrošnike.



Prav nizka cena je najbrž v številnih javnih zavodih v Sloveniji še vedno edini kriterij pri nakupu hrane. Kako pa vi določite ceno kmetijskim pridelkom in izdelkom v domači odgovorni trgovini?

Mi nismo nikoli določali cene; vedno je kmet tisti, ki jo postavi. Da bi imeli v razvijajočem se modelu domače pravične trgovine fiksno maržo, je nerealno. Kmetje imajo različne cene, ki jih jim tudi priznamo. Naše veleprodajne cene so zato oblikovane na podlagi t. i. pravične marže, ki so jo predlagali kupci. Na tržnicah so maloprodajne cene včasih res nekoliko visoke, tudi tam, kjer so razmere za pridelovanje hrane boljše, cenejši pa so pridelki iz vzhodnega dela naše države. Slovenska hrana je dražja tudi zato, ker je malo specializiranih kmetij, kjer so cene na enoto lahko nižje. So primeri, da je razmerje med kilogramom sadja pri kmetu in v trgovini desetkratna. Govoriti o pravični ceni, ko veš za vsa ta odstopanja in razlike na trgu, je resnično težko. Zame je pravično to, da kupec nima nemogočih pričakovanj in da razume, da je najboljše tisto, kar je sezonsko in lokalno ter takrat na voljo. Pravično je tudi, da so pridelovalci do nas korektni, da uporabljajo dobre kmetijske prakse in da prodajajo samo svoje pridelke in izdelke. In pravično bi bilo, da jedilnikov v javnih zavodih ne bi delali tik pred zdajci ter da bi naročali lokalno hrano, ki je tedaj na voljo.

Cene domačih pridelkov so marsikdaj nižje od uvoženih, sploh ko gre za sezonske presežke in dobre letine. Lani smo prav na tej podlagi začeli sodelovati s šempetrsko bolnišnico, ki se odloči za lokalno pridelano hrano, če je po konkurenčnih cenah. Seveda je cena pomemben dejavnik pri javnih naročilih, a pomembni sta tudi kakovost živil in zanesljivost dobave. 

Pa je tako tudi v praksi?

Ko se kmetje odločajo, kaj bodo sadili, in oddajo vloge za subvencije, pristojni vedo, kaj bo na njivah zraslo. Mi, ki smo v oskrbni verigi in nismo del velikih trgovskih mrež, tega ne vemo. Če bi trg te informacije imel, bi bilo življenje v lokalni kratki oskrbni verigi zagotovo manj stresno. Kljub temu oskrba s hrano dobro deluje, ker je vsak člen te verige odgovoren in si nihče noče niti predstavljati, da ne bi bilo kaj dati otrokom za zajtrk, malico, kosilo ... Ko smo začenjali našo zgodbo, so redki kmetje prodajali neposredno v javne zavode, ker je bilo to zanje zahtevno. Očitno smo nekaj premaknili, saj je zdaj takšnega sodelovanja bistveno več; ker smo delali transparentno in to še vedno počnemo, so se nekateri organizatorji prehrane sami povezali s kmetijami. Pravzaprav so nas izločili iz verige. Zgodilo se je tudi nasprotno: kmetje so šli sami do javnih zavodov in se naučili izstaviti e-račune. In kje je še vedno naša priložnost? Kadar kmetje nimajo vseh pridelkov oziroma izdelkov, ki jih javni zavodi potrebujejo. Takrat javni zavodi pokličejo nas. Ker so se začeli javni zavodi in kmetje povezovati mimo nas – kar ni narobe in je za nas potrditev, da smo prispevali k spremembi, ustvarili družbeni učinek, kar je poslanstvo socialnega podjetništva –, smo se lani začeli prijavljati na javna naročila, da si zagotovimo stalnejše delo. Premikamo še eno prepričanje, da ni mogoče na javnem naročilu uspeti z domačim in da nisi konkurenčen, če nimaš uvoženega. Cene domačih pridelkov so marsikdaj nižje od uvoženih, sploh ko gre za sezonske presežke in dobre letine. Lani smo prav na tej podlagi začeli sodelovati s šempetrsko bolnišnico, ki se odloči za lokalno pridelano hrano, če je po konkurenčnih cenah. Seveda je cena pomemben dejavnik pri javnih naročilih, a pomembni sta tudi kakovost živil in zanesljivost dobave. Naša posebnost je, da naredimo tudi to, česar drugi ne, in da smo prilagodljivi.



Kar nekaj socialnih podjetij pri nas je propadlo, ko je zmanjkalo državnih ali evropskih subvencij, prejetih za začetek projekta. Prav tako ni mogoče preslišati ocen, da je socialno podjetništvo, kot je prisotno v Sloveniji doslej, bolj beraško kot socialno. Kaj pa vi menite?

O socialnem podjetništvu se veliko pogovarjam z različnimi skupinami, tudi predavam. Najprej vprašam, katera je prva asociacija na socialno podjetništvo. Še pred kratkim so skoraj vsi slušatelji odgovorili, da je to sociala. Zdaj se stvari spreminjajo in vidim, da je pojmovanje vseeno nekoliko širše. Socialno podjetništvo je najprej podjetništvo, v katerem je treba nekaj narediti in tisto prodati, da bi dobili plačilo. Po svetu sicer obstajajo modeli, kjer sektor socialne ekonomije izdatno podpira država v obliki pridržanih naročil, olajšav pri obdavčitvi in zaposlovanju teže zaposljivih. V sektorju socialne ekonomije, kot je bil zamišljen pri nas leta 2011, je bil velik poudarek namenjen prav vključevanju teže zaposljivih. Toda pri finančni in strokovni podpori razvijanja takšnega podjetništva je bilo narejeno občutno premalo. Sama veliko časa in znanja porabim za to, da zaposlene in druge deležnike učim, da sem njihov mentor. V zavodu Potencial inštitut zaposlujemo posameznike, ki so bili brezposelni, torej niso bili v delovnem ritmu; prihajajo iz različnih okolij, brez izkušenj, z različnimi navadami. Vsi potrebujejo več kot tri mesece uvajanja, kolikor običajno traja poskusno delo, da začno razumevati delovni proces, ne samostojno delati. Toda ukrep usposabljanja na delovnem mestu je enak za sektor socialne ekonomije kot za visokotehnološko podjetje. Zaradi takšnih neskladij, slabo razvitega trga za ponudbo z nizko dodano vrednostjo, a visokim družbenim učinkom, obremenjenosti socialnih podjetnikov z dnevnimi izzivi, manka določenih kompetenc socialno podjetništvo v Sloveniji ni razvito. Nerazumljivo je tudi, da denar za socialno ekonomijo v evropskih skladih je, in ko se zaradi zahtevnosti na razpise prijavljajo javni zavodi, občine, razvojne agencije, univerze, nas ne vključujejo. Projekte tako pišejo in izvajajo tisti, ki ne opravljajo dejavnosti v tem sektorju. V novem programskem obdobju je treba to spremeniti v korist nam, akterjem na terenu.

Pri nas mnogi še vedno gledajo na socialno ekonomijo kot na sektor, ki je odvisen od državnih pomoči, dela pa ne veliko. To seveda ni res. Mi se moramo za vsak evro nepovratnih sredstev tako potruditi kot kdor koli drug. Gospodarske družbe ne glede na panogo prejemajo bistveno več nepovratnih sredstev kot sektor socialne ekonomije. 

Pa vendar je prav socialno podjetništvo v Evropi ena najhitreje rastočih gospodarskih panog. V Veliki Britaniji, na primer, deluje več kot 80.000 socialnih podjetij, obseg dejavnosti pa se poveča za 12 odstotkov na leto. V nekaterih državah – na Švedskem, v Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji in Franciji – je v socialnem podjetništvu zaposlenih že okoli deset odstotkov ljudi. Kje je na tem zemljevidu Slovenija?

Pri nas mnogi še vedno gledajo na socialno ekonomijo kot na sektor, ki je odvisen od državnih pomoči, dela pa ne veliko. To seveda ni res. Mi se moramo za vsak evro nepovratnih sredstev tako potruditi kot kdor koli drug. Gospodarske družbe ne glede na panogo prejemajo bistveno več nepovratnih sredstev kot sektor socialne ekonomije. Socialni podjetnik je tisti, ki deluje na trgu in je v stanju prodati svoje znanje, pridelke in izdelke, hkrati pa je svojemu poslanstvu predan in ustvarja družbeni učinek. Priložnost, kjer v Sloveniji zamujamo, pa so zadruge. Kooperative so v svetu močne, ker ljudje nimajo zadržkov pri povezovanju in sodelovanju. Pri nas je preveč »vrtičkarjev«. Če greste na Štajersko, kjer je gospodarska kriza pustila večje posledice, ugotovite, da so se ljudje prej zbudili, dvignili in prepoznali, da pridobivaš, če sodeluješ. To se vidi tudi po zastopanosti socialnih podjetij in novih zadrug. V drugi polovici leta 2018 sta v Sloveniji potekala dva projekta, namenjena izboljšanju položaja prekarnih delavcev, podprta z nepovratnimi sredstvi. Vsakršno sodelovanje pripelje do sinergijskih učinkov. Morda ne takoj in nikoli ne bo ena rešitev za vse, so pa to poti, da se najdemo tisti s sorodnimi vrednotami in ki verjamemo, da je marsikaj mogoče, če se hoče. O tem se veliko pogovarjam, da bi našla kmete za novo zadrugo. Prevladujejo taki, ki bi bili zadružniki, dokler imajo presežke. Ko pa presežkov ni, bi prodajali sami. To ni načelno. Zadružništvo je velika odgovornost in zelo transparenten model poslovnega delovanja. Zadruge uresničujejo ekonomske interese njenih članov trajno, ne le zaradi presežkov.



Še vedno drži, da v novi vladi na področju socialnega podjetništva nimate ustreznega sogovornika?

Socialno podjetništvo je bilo v letih, ko je v Sloveniji dobilo pravno podlago, v pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Iz tistega obdobja imam dobre izkušnje; vedno smo našli sogovornika ne glede na oblast. Pod prejšnjo vlado se je ta sektor preselil na gospodarsko ministrstvo, kjer je tudi zdaj. Ukrepi za vključevanje ranljivih skupin in ukrepi za razvoj dejavnosti socialnega podjetništva niso več enoviti, razdeljeni so na dve ministrstvi ali več, glede na dejavnost. Pričakovanja so bila prav zato še večja. V Združenju socialne ekonomije Slovenije potrebujemo sogovornike, ki niso ministri. Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo sta to dva državna sekretarja. Medsektorsko naravo socialne ekonomije potrjuje sestava Sveta za socialno ekonomijo, zato menim, da si ta sektor zasluži več, svoj direktorat, na primer. Veliko stvari bi lahko s politično voljo izboljšali in spremenili v korist družbenih učinkov. Tudi na lokalni ravni, saj zakon tako občinam kot razvojnim regijam omogoča, da v skrb za skladen razvoj vključijo tudi socialno podjetništvo. Radi bi boljši svet, a zanj se moramo vsi potruditi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE