Zmagovitost se skriva že v imenu čudovitega črnega labradorca angleške linije, ki je za zdaj v naši državi še zelo redka. »Od nekdaj so mi bili všeč srednjeveški časi in miti, zato sem se odločal med imeni v tem stilu. V ožjem izboru sta bila Loki in Thor. Naposled sem izbral drugega – po nordijskem bogu groma in zaščitniku ljudi,« razloži Sebastijan Strašek, medtem ko njegov pasji kolega s smrčkom živahno ovohava žep jakne, v katerem je spravljena žoga.


Med Thorom in Sebastijanom se kaže močna povezanost.


Med iskanjem ni občutil bolečine

»Nor je na žogo. (Iz gobca jo spusti le, če jo prime naš sogovornik, op. a.) Pri Thorovem značaju posebej občudujem, da ima stikalo za vklop in izklop. Dela lahko tudi po več ur nepretrgano. Iskanje mu pomeni največ. To je zanj najboljša igra na svetu. Med delom ne vidi ničesar drugega. Pred časom se je med treningom v gozdu hudo poškodoval, saj mu je ostra trska razparala taco vse do kolenčnega dela. Poklical sem ga k sebi in prišel je, kot da ni nič. Ni šepal, prizadeto taco je kar vlekel za seboj in me pričakujoče gledal ter mahal z repom, kam ga bom še poslal v iskalno akcijo. Potem ko se je pomiril, je ugotovil, da nekaj ni v redu, in šele takrat si na njem lahko opazil, da trpi zaradi bolečin. Tudi doma je povsem nezahteven družinski pes. Nikogar ne išče, le morda včasih otožno gleda, ko zavoha kakšno slastno hrano, vendar seveda ne prosi zanjo, ker ve, da ne sme. Tako smo ga navadili in smo neomajni,« poudari Strašek. Njegovo delo s Thorom ostaja prostovoljne narave, saj v Sloveniji še nimamo profesionalnih reševalcev. Kot odgovoren mož in oče dve leti in pol starega sina je sicer zaposlen v Gorenju, kjer ga kot družbeno odgovorno podjetje popolnoma podpirajo.



Za dober rezultat nujna kemija

Štiri leta in pol star mladenič, ki so ga kupili pri zanesljivi vzrediteljici na Madžarskem, je vrhunski pes že sam po sebi. Pa vendar brez pristne povezave s svojim lastnikom, ki se z reševalnimi psi ukvarja že dobrih sedet let, ne bi dosegala takšnih uspehov. »Pes in vodnik se morata ujeti,« izpostavi Strašek, pomolči in nadaljuje: »To je tako kot med partnerjema. Le če je med njima tudi kemija, bomo dobili zares dober rezultat.« Na zmagovalnih stopničkah sta stala že lani, ko so jima predali bron. Na letošnji tekmi je moral vsak pes, tudi Thor, med drugim v pol ure najti tri ljudi, skrite na 36.000 kvadratnih metrih, pri čemer so sodniki ocenjevali tako njegovo poslušnost kot vztrajnost in samostojnost. Prihodnje leto bosta seveda poskušala poseči še po zlatu, za kar se bo treba še posebno potruditi. Njun uspeh je prav tako rezultat timskega dela v Društvu enote reševalnih psov Slovenije ter rednih vaj: »Vsi reševalci treniramo vsak dan, saj je treba biti vedno v pripravljenosti, da priskočimo na pomoč. Vodniki moramo prav tako obvladati kartografijo, branje zemljevidov oziroma orientacijo. Thor je že letos imel sedem iskalnih akcij pogrešanih oseb. Natreniran je, da išče vonj po živi osebi, ne živali. Ljudje se bodisi izgubijo med nabiranjem gob bodisi gre za demenco ali samomorilce. Pri teh je tako, da pes lahko zazna njihov vonj do 24 ur po smrti, potem pa nič več.«


Psi lahko najdejo samomorilce do 24 ur po smrti, potem nič več.


Zavoha kapljico v olimpijskem bazenu

Izjemnost pasjega voha vedno znova navduši. »Bral sem raziskavo o tem, da lahko človek zavoha kapljico vanilje v kozarcu vode, medtem ko bodo psi enako količino zaznali v olimpijskem bazenu. To, kako hitro pes nekoga najde, je sicer odvisno tudi od vremenskih razmer, moči vetra in oblike terena,« še eno zanimivost navrže Strašek. Thora mora vsak dan zadosti psihofizično zaposliti. Skoraj vsako jutro izpeljeta trening denimo tako, da mu na velikanski travnik vrže po pet teniških žogic in potem jih navdušeno išče približno petnajst minut. Bolj fokusirane in temeljite treninge, tudi v okviru društva, imata vsaj dvakrat na teden. Za zdaj še nista naletela na ponesrečenca, a prepričan je, da lahko že ena sama rešena oseba v desetih letih, kolikor traja, preden se reševalni pes upokoji, poplača ves trud in si naredil vse. Za konec omeni primer labradorca, ki je ob zadnjih potresih v Mehiki dosegel pravi čudež, ko je v ruševinah šolskega poslopja našel kar petnajst še živih ljudi in se je na koncu tudi sam poškodoval. To je cena, ki jo plača najbolj zvest prijatelj.