27.10.2018

Nika Vistoropski

Komu zvoni: zvoni tebi

Noben človek ni otok, povsem sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, tako, kakor da je bil rtič, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev in tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v človeštvo: in zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi.«

Ti verzi mi zadnje dneve nenehno krotovičijo možgane, ne dovolijo miru. Čeprav spada John Donne med metafizične pesnike, teh besed nikoli nisem razumela v nekakšni eterični maniri. Od takrat, ko so nastale, pa do danes smo o tem, kako deluje svet, izvedeli že toliko, da me neznansko čudi, kako je mogoče, da premo sorazmerno z napredkom raste tudi človeška lahkovernost. Človek ni otok; besede razumem kot dokaz, da je ideja »si in boš ostal sam« nič drugega kot velik kapitalistični nateg, s katerim služijo mazači in prodajalci megle, pogojevalci sreče. In žalosti me, ker vedno več ozdravljenih trdi, da jih je rešila božja milost. Ne odličen diagnostik in kirurg, ki se je izobraževal več kot polovico svojega življenja. In se še vedno. Če so dobili službo, so imeli srečo. Usodne niso bile njihove reference, delovne izkušnje in morda dobra beseda znanca. Če se jim zgodi krivica, nosijo odgovornost zločini preteklih življenj. In ne njihove napačne odločitve in infantilizem prepričanja, da bo nekoč vse dobro. Nikoli ne bo. Čisto vse dobro. Zato si ne moremo privoščiti biti otok. Zato v resnici nikoli nismo. Pa četudi živimo v jami. Vedno so zraven vsaj sence.



A ravno to, kako se spopadamo z njimi, je najgloblja intimnost vsakega posameznika. Ko berem Bronjine besede v njeni knjigi Belo se pere na devetdeset, kjer je rak tolmun, okoli katerega se gnete bolečina, omilim žgoči bes, ki ga čutim ob vseh praznih obljubah lepšega. Kajti ko s človeka postrgamo vso ideologijo, vso iluzijo, še vedno ostane le eno. Ne glede na to, katere zastave smo obesili na palmo tega svojega otoka, je vse, kar si želimo, zgolj to, da ne bi bili sami. »Ne vem, kako bi šlo brez njega, četudi je bolezen v resnici zelo samotna pot. Je pa dobro, tako zelo dobro, če gre vsaj majhen kos poti s teboj še kdo,« zapiše Bronja o svojem Urbanu. »To so hipi bližine, ko malo odleže, to so trenutki, ko gre breme nekam drugam. Bolečina se takrat malo razdeli in strah tudi.« Je takrat z nami tudi Bog? Morda, a le če verjamemo vanj. To je njegov pogoj.


Nikoli ne bo. Čisto vse dobro. Zato si ne moremo privoščiti biti otok. Zato v resnici nikoli nismo. Pa četudi živimo v jami. Vedno so zraven vsaj sence.


Bronja ni molila. Čeprav ji je župnik, ki je postal ob njeni postelji, rekel, da bi bilo dobro. »Ja, mogoče, ampak vseeno ne bom. Vase bom verjela in to bo dovolj,« odvrne. In taisti župnik, čigar spokoj ji je bil všeč, taisti župnik, čigar glas je bil globok in miren in pojoč, ji strogo odgovori: »Če tako verjameš vase, pa pripiši sebi še vse tisto, kar te čaka!« Njeno roko zviška spusti na rjuho in se potem mehko obrne k postelji številka pet, kjer ga čakata nova roka in nov blaženi obraz.

Koliko je vreden pogled, ki s sabo nosi pogoje, koliko je vredno sočutje, je lažno? Ko je ponižanje brezmejno, ker telo ne obstaja več, ker Bronja dela samo še tisto, kar rečejo drugi, ker obstaja samo še njeno lupinasto brezkrvno telo, ki ga zdravijo po shemah ... No, to je bolečina, ki je hujša od vseh bolečin prebodenih kosti, hujša od vseh strahov pred žarki, ki sevajo vanjo. »Ko pride moja zdravnica, me drži za roko in drži me za čelo. Ne miri, čisto nič me ne miri, samo posluša.«

Vsem nam želim, da bi zmogli najti živo pričo svojega življenja. Takšno, ki ne uide, ne postavlja pogojev, ki samo je.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE