Sredi aprila je slovensko javnost pretresel posnetek mladostniškega nasilja v Celju, ko so se dekleta na terasi trgovskega centra brutalno znesla nad vrstnico. Žrtvi nihče ni pomagal, prijavo na policijo je dala njena mama. Še več: posnetek so mirno objavile na spletu (več njih, iz več zornih kotov).
Kaj tem mladim dekletom roji po glavi, kakšna je njihova ideja vrednosti in smisla življenja, ne vem (bi pa vsekakor želela vedeti). In če sploh še vedo, kaj počno, se bojim, da so na svoje dejanje celo, na neki perverzen način – ponosne. Nad vrstnico so se izživljale verbalno, fizično (z lasanjem, tepežem, brcanjem, metanjem jajc in paradižnika) in naposled še – spletno.
Tudi tiste, ki nasilja niso izvajale, žrtve niso poskušale zaščititi. Psihologinja Sonja Pečjak je ob tem opozorila: »Verjetno tudi tisti, ki opazujejo vrstniško nasilje, zaradi strahu pred zavrnitvijo vrstnikov ne stopijo v bran žrtve. A ne glede na to ni nobenega opravičila za tako vedenje. Mladostniki morajo vedeti, da je nasilje nesprejemljivo, da to ni način za reševanje stvari in da ga ne bomo tolerirali.«
Hm, pa ga res ne bomo? Poglejte, mladi so zrcalna slika odraslih in nič drugega, oni so naš odsev. Za mlade je še vedno najpomembnejša primarna celica, in to je družina, potem šola in seveda vrstniki. Nič se ni spremenilo tukaj, pa če bi se starši še tako radi odmaknili od lastne subjektivne odgovornosti. Ne moremo se, ne v tem in ne v drugih sorodnih primerih.
Vsakič znova onemim, ko vplivnice/vplivneži in njim podobni osebki uporabljajo formulacijo: Edina stalnica naših življenj je sprememba. A res? Česa, koga ali kaj? Ničesar. Zato pa se nam dogaja to večplastno nasilje.
