Pompozni naslovi, ki ne povedo nič, ki bržčas niti niso realni, pa vsekakor potrjujejo absurdno stanje današnjih krojačev; kajti minister Mesec je to napovedoval že vsaj eno leto, sindikati, delodajalci in vlada (tukaj so kadri precej pomešani) so se usklajevali predolgo, in ko naj bi zadeva zaživela, je izbruhnil - dim.
Mimogrede izvemo, da je bivši minister za delo Janez Cigler Kralj imel osnutek taistega zakona v predalu, skratka, jara kača, ki se vije od vlade do vlade.
Skratka, oni dan, tik pred uveljavitvijo zakona, sem poslušala soočenje pristojnega ministra Luka Mesca in Blaža Cvara, predsednika Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), sicer pa podjetnika in gostinca. Slednjemu je očitno zavrelo, ampak moram reči, da ne razumem, zakaj. Med drugim je dejal, da on (in kakopak tudi drugi podjetniki) niso vedno zjutraj na delovnem mestu, ko prihajajo zaposleni v službo. Ja, in? Najprej ne vem, zakaj niso, ker šef mora biti v službi pač prvi; nakar ne razumem niti, zakaj bi bili.
Ne samo, da ljudje med delovnim časom hodijo po trgu, lepotilnih salonih (tako ženske kot moški) in bifejih; pišejo tudi knjige, diplomska dela, delajo rezervacije za potovanja, urejajo družinske odnose, opravljajo z zasebnimi družbenimi omrežji itd.
Torej, če ima podjetnik, denimo gostinec 20 ali 30 gostinskih obratov, razumem, da se ne more potrideseteriti (dasiravno se očitno lahko), ampak, zakaj bi stal na vhodu in gledal, kako se delavci evidentirajo. Ali misli, da se ne znajo in ne zmorejo pritisniti kartice na detektor, ali namiguje, da bodo njegovi zaposleni sleparili, ali pač sploh nima sistema za vpisovanje?! Ga to žuli? In v nadaljevanju ga morda tre prekomerno delo zaposlenih, zaradi česar se ta sistem tudi uvaja? Ali pač nič od tega, kajti dimna zavesa je danes pogostejša kot iskren dober dan.
Sicer pa, mnogo podjetij ima ...
