Pravzaprav se počutim zelo zoprno, ker vedno bolj pogosto pišem o nasilju. Predvsem o nasilju mladih v slovenski družbi. Dekleta pretepejo drugo dekle, to posnamejo in delijo preko omrežij. Na eni od elitnih mariborskih šol sošolci s koli pretepejo novega sošolca, ki ni Slovenec. Nepolnoletna srednješolka v domu ostarelih maltretira varovance in to spet deli po omrežjih. Nasilje mladoletnikov na Paradi ponosa v Mariboru. Pa še prej v Ljubljani. Itd. Ipd. Če naštejem le nekaj zadnjih primerov, ki se jih morda še spomnite.
Stvar je zoprna. Res zoprna. In to iz več razlogov.
Najprej je seveda zoprno že to, da se takšne reči dogajajo. Ker vsak dogodek, ki pomeni javno demonstracijo nasilja, je problem. Oziroma bi moral biti problem. In seveda je zoprno to, da so ti dogodki vedno bolj pogosti. Zoprno je, da v glavnem sodijo v kategorijo izživljanja nad drugimi.
Zakaj se šole, ki so problem nasilja zaznale in ki se z njim soočajo, kakor pač same presodijo, da je najbolje, razumejo kot šole, na katerih je nekaj narobe? Zakaj končno ne razumemo, da gre za družbeni problem? Da je nekaj narobe z družbo? Z zbirokratizirano zahodno potrošniško družbo, ki prakticira narcisistično socializacijo?
Dodatno zoprno je to, da so deljeni po socialnih omrežjih. Kar kaže na to, da so narejeni intencionalno, z namenom pridobiti socialno pozornost, socialni aplavz, všečke. Zato, da se posameznik ali posameznica ali skupina posameznikov dvigne iz neznanosti in anonimnosti v socialno vidnost. V to, da v virtualni realnosti začnejo obstajati. Da v virtualni realnosti postanejo nekdo. Da postanejo znani.
Zoprno je, da se med storilci teh dejanj veča delež mladih. In mladoletnih. Zoprno iz več razlogov. Ne samo zato, ker se proti mladoletnim storilcem ne ukrepa. Zoprno je tudi zato, ker se je treba zavedati, da bodo ti mladi v ne tako oddaljeni prihodnosti ...
