Medtem, ko se Pekova zgodba zaključuje, se je na področju čevljarske industrije poslovni načrt slovenske oblikovalke Alje Viryent zares dobro pričel. Oblikovalka je že septembra lani najela manjši del prostorov obsežnega Pekovega kompleksa v Tržiču in si zadala, da obudi čevljarsko obrt na mestu s tako bogato zgodovino. Potem ko je neuspešno iskala investitorja, se je odločila za zagon proizvodnje čevljev svoje blagovno znamke s pomočjo predprodaje. Decembra je predstavila prva dva para, klasičen moški čevelj in klasičen ženski salonar, ter napovedala, da bodo vsakega izdelali le po 100 parov. Po ceni 250 evrov je njena ekipa že v prvih dneh predprodaje prejela naročila za več kot sto parov čevljev. Trenutno je prodanih okrog 140, "Trudimo pa se priti do zastavljene številke 200," je za STA povedala podpore kupcev vesela Viryentova. 



Mojstrica, ki oblikuje in izdeluje čevlje višje kakovosti s prepoznavnim dizajnom, nam je zaupala svoje najlepše spomine, ki jo vežejo, na čevlje, kakopak. 

Peko.

Z rdečimi otroškimi Pekovimi čevlji sem naredila prve korake. Korak v postopek najema nekdanje Pekove proizvodnje je bil uresničitev mojih otroških sanj o lastni manufakturi čevljev.

Vaše preprosto življenjsko vodilo v slogu vse, kar moram vedeti, sem se naučila v vrtcu?

Tako kot gledaš na svet, tak je zate ta svet.

Najdragocenejši par čevljev?

Ni cene, ki bi jo sprejela, da bi prodala nekaj skrbno hranjenih zadnjih parov čevljev, ki sva jih naredila še skupaj z mojim najdražjim, žal že pokojnim dedkom.

Na visokih petah je razgled ...

... najlepši. S teh višav vidiš svet z drugega zornega kota. Preverjeno. (Smeh.)

Kaj poganja navdih?

Kuhanje, ples, potovanja, druženje z vedno novimi ljudmi.

Šteje, ko gre za uresničitev želja oziroma idej, tudi poslovnih: domišljija ali pogum za uresničitev?

Predvsem pogum. In vztrajnost, še najbolj na tisti točki, ko so že vsi okoli tebe obupali in zgolj sam še verjameš v svoje sanje.

Kaj vam mehča srce?

Živali, živalice ... In ko lahko pomagam risati otrokom, ki so zaradi bolezni ali nesreče ostali paralizirani.

Dedek mi je vedno govoril ...

»Če nekaj kuhaš, se bo tudi skuhalo.« To sem si vedno razlagala, da če nekaj delaš, se premikaš po poti, in ni vrag, da ne bi prišel do cilja.

Klasika, salsa ali polka za ples?

Salsa za telo, klasika za dušo, polka za spomine na dedka.