Klemen Slakonja

Odveč mi je bilo življenje samo

Klemen Slakonja. Saj ni potrebe, da opisujem, kdo je. Naj njegovi odgovori govorijo sami zase. Ko ga poslušaš, se ne moreš otresti občutka, da smisel življenja razume kot zavestno opazovanje vsakodnevnih navad in nenehno teženje k temu, da bi bil boljši. Človek. Šele potem pride vse drugo.

Širši javnosti ste znani kot imitator in zabavljač, nadarjen pevec, vendar ste ustvarili tudi številne odmevne in kompleksne gledališke vloge. Že desetletje so vas polni tudi mediji. Preveva me občutek, da ste kljub mladosti ustvarili že veliko, a da vaš čas šele prihaja. Kaj pravite na to?

Nedvomno drži, da sem v letih ustvarjanja z izkušnjami, ki sem si jih pridobil, rasel, a da zdaj, tako čutim, stojim na prelomnici. »Usodna« zame je bila predstava Kralj Ubu, ki je bila premierno uprizorjena januarja 2016. V mesecih priprave nanjo smo bili igralci bolj kot ne prepuščeni sami sebi. Dobivali smo najrazličnejše naloge. Moja je bila pripraviti besedilo na temo utopije. Sestavil sem monolog o vlogah, ki sem jih do takrat igral v Drami; na začetku so bile sicer skromnejše, a potem postajale kompleksnejše. Namen monologa je bil v resnici manipulirati z občinstvom; z njim sem hotel sporočiti, da lahko gledališče mirno preživi tudi brez mene. V predstavi sem pel z Jurijem Zrnecem – imeli smo svoj Terasa bend –; ko se je prvi del predstave končal s pesmijo in je sledil 15-minutni odmor, sem začutil, da prihaja čas, ko bo treba obrniti novo stran. Da bo v meni kmalu dozorela odločitev podati Drami odpoved in iti novim dogodivščinam naproti. 

Trenutek streznitve je napočil neki večer, ko sem starejšemu sinčku prebiral pravljico za lahko noč. Bral sem in v nekem trenutku so mi začele »izginjati« črke v knjigi. Šel sem k Mojci, ji rekel, da z mano nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Tudi nje sem videl samo polovico, del njenega obraza mi je bil skrit. 

Na svobodi ste od novembra. A glede na to, da so vstopnice za koncert Klemen Slakonja in Big band RTV Slovenija v Gallusovi dvorani januarja 2019 nemudoma pošle, ste dodali še en termin. Predvidevam, da vas prihodnost ne skrbi.

Res je. Ne skrbi me. Vsa ta leta v Drami sem imel priložnost igrati v vlogah, ki so mi ogromno dale, ampak ob tem se zavedam, da je v meni še mnogo neizraženih talentov, ki bi jim rad dal krila. Znotraj institucije sem se začel počutiti ujetega. Kot zanimivost; če bi bil še vedno zaposlen v Drami, ne bi mogel imeti koncerta ne 5. ne 8. januarja, ker bi imel vaje za predstavo. Jaz pa si želim biti gospodar svojega časa. 



Stari ste 33 let, kajne?

Tako je. Kristusova leta, čas za spremembe. (Smeh.)

No, sprašujem zato, ker je izjava »želim si biti gospodar svojega časa« netipična za ljudi te starosti. Mnogim se dosti kasneje, ali sploh ne, utrne, da svojega življenja nimajo v svojih rokah. Kateri je bil trenutek »streznitve«?

Trenutek streznitve je napočil neki večer, ko sem starejšemu sinčku prebiral pravljico za lahko noč. Bral sem in v nekem trenutku so mi začele »izginjati« črke v knjigi. Šel sem k Mojci (Fatur, igralka, Klemnova partnerica, op. p.), ji rekel, da z mano nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Kajti tudi nje sem, ko sem jo uzrl, videl le polovico, del njenega obraza mi je bil skrit. Specialist je kasneje povedal, da sem doživel samo neko obliko predmigrenskega stanja. Ravno v tistem obdobju smo v Drami študirali predstavo; v tem procesu sem se počutil zelo slabo. V meni je ves čas kljuvalo, da nekaj preprosto moram spremeniti. Začel sem meditirati. Čez nekaj časa sem ravno s pomočjo meditacij celostno začutil, da v življenju ne počnem, kar me veseli. Da iz dneva v dan moja energija odteka. Najti si moram, sem si rekel, tisto nekaj, kar me bo hranilo, ne požiralo. In tak projekt je ta z Big Bandom RTV Slovenija. Resda me je glasba vsa leta spremljala, a ji nisem dajal posebnega pomena. Zdela se mi je samoumevna sopotnica. Moral sem si priznati, da je ravno ona moj največji navdih. Da je moj primarni talent, iz katerega vse drugo vznika. 

Počutil sem se čisto majhnega, jasno. Prestrašen, šokiran celo. V Brežicah sem odraščal zavit v vato. Sveta nisem videla takšnega, kot v resnici je. Takrat se mi je Ljubljana zdela »velik svet«; kar nekaj časa je moralo miniti, da sem prišel k sebi. Če bi se zdaj pogovarjali z mojimi sošolci, bi vam gotovo vsi potrdili, da sem bil skorajda neviden. 

Imitacije slavnih, ki jih izvajate, so nedvomno duhovite. A so več kot to. Ko jih gledaš, ti je jasno, da je zadaj mnogo ur priprav. Kako ste se recimo pripravljali na Slavoja Žižka in »The Perverted Dance«?

Žižek me je tako močno prevzel, da sem pogledal prav vse, kar je na youtubu mogoče najti o njem. Misli sem si sproti izpisoval in si tako nagrmadil ogromno materiala. Potem sem brisal, dodajal, oblikoval. In na koncu oklestil v pesem, ko se mi je neki dan v glavi preprosto utrnila melodija na stavek »Cut the balls«. Pesem je namreč lepljenka njegovih dejanskih izjav. Melodija se mi vedno utrne kar sama od sebe. V resnici najboljše reči ustvarim, ko se v nič ne silim. Tako je nastal recimo tudi komad o Putinu – Putin, Putout (Ko pišem ta intervju, ima video na youtubu več kot 19 milijonov ogledov, op. p.). Ko sem potiskal voziček ob morju, da bi sine kljub poletni vročini vendarle zaspal, se mi je v glavi naenkrat utrnil refren. (In ga začne popevati, da bi ponazoril, kako se mu je tisto popoldne v mislih utrinjal.) Nato sem na internetu preveril, ali se je s to besedno zvezo kdo že poigraval. In se ni. Je pa seveda potem trajalo še leto in pol, da sem spot tudi realiziral. Najprej sem namreč hodil od vrat do vrat, da bi našel sponzorje zanj. A čeprav jih je bilo mnogo strašansko navdušenih, denarja ni bilo. V nekem trenutku sem imel vsega dovolj in ga financiral sam. Izpadlo je dobro, ker je rezultat trenutka navdiha, ki vedno pride, ko ga najmanj pričakuješ.

Glede na to, da se lahko identificiram z vami v tem, kako je, ko pride mlad človek, poln sanj, iz province v veliko, belo Ljubljano, me zanima, kako je bilo za vas, ko ste osemnajstletni zapustili Brežice in prišli na akademijo.

Počutil sem se čisto majhnega, jasno. Prestrašen, šokiran celo. V Brežicah sem odraščal zavit v vato. Sveta nisem videl takšnega, kot v resnici je. Takrat se mi je Ljubljana zdela »velik svet«; kar nekaj časa je moralo miniti, da sem prišel k sebi. (Smeh.) Če bi se zdaj pogovarjali z mojimi sošolci, bi vam gotovo vsi potrdili, da sem bil skorajda neviden. Nikoli nisem hodil z njimi ven, na primer. Bil sem sramežljiv, prestrašen, vsega sem se bal. Zavestno sem se moral lotiti tega svojega strahu, da sem ga ozavestil, predelal in nato spustil. 



Igralci velikokrat povedo, da je akademija šola, ki študenta najprej razstavi na kosce, potem pa ga skuša sestaviti na novo. Ste jo tudi vi tako doživeli?

Hja, naš profesor Mile Korun je nedvomno človek, ki ljudi silno rad pripelje do roba. Tudi mene je. A ko zdaj gledam nazaj v te študentske čase, vem, da obstajajo tudi številni drugi prijemi, ki bi lahko iz človeka izvlekli najboljše. Sem pa vsekakor hvaležen za izkušnje. Tudi za spoznanje, da siljenje do roba ni moj način delovanja.

Pravite, da vas je silil do roba. Kako?

Bil je mentor trde roke. V nas je vzbujal neznanski strah. Name, na takrat mladega fanta iz Brežic, ki je bil že tako in tako poln strahu, je to delovalo kontraproduktivno. Samo še bolj sem se zaprl. Morda je način primeren za nekatere, a vsekakor mislim, da en prijem za vse ni edina mogoča pot k razvoju igralca. 

Surovo sem spoznal, da je čas v resnici vreden največ. Ko sem ustvarjal eno televizijsko oddajo za drugo, sem postal tako močno vpet v hitenje, da ni bilo več časa za resnično življenje. Postajal sem neke vrste zombi. Nisem imel ne časa ne želje, da bi bil z družino. Odveč mi je bilo snemati oddaje, biti z otroki, odveč mi je bilo življenje samo. 

Prej ste omenili, da so vas doma zavijali v vato. Kako je bilo to videti?

Nič mi ni bilo treba narediti. Vse mi je bilo prineseno k riti. Nisem razvil občutka, kako je, če moraš poskrbeti sam zase. Rasel sem prepričan, da se vedno in povsod lahko zanesem na starše. A človek se preprosto mora naučiti stati tudi sam, ker če ne bomo znali poskrbeti zase, ne bomo mogli poskrbeti za druge. Mir lahko prinese le pomirjen človek. In si mislim: ljudje besnimo, kakšna krivica je to, da na svetu ni miru, a tako počnemo le tisto, proti čemur naj bi se zavzemali.

Všeč mi je vaš stavek, da vam je bilo vse »prineseno k riti«. Pa vendar; stari ste 33 let, imate dva sinova, pohčerjenko, delujete odgovorni. Glede na vaše pripovedovanje o odraščanju bi vam na prvo žogo pripisala hedonistično poletavanje z enega cveta na drugega.

Kar se odgovornega življenja tiče, gre velika zasluga Mojci in najinemu odnosu. Zelo veliko se pogovarjava. Če imaš partnerja, ki te je pripravljen poslušati – in ti njega, jasno –, če si pozoren človek, ki se ne prestraši, ko je opozorjen na kakšno napako – kajti delamo jih vsi –, je to odlično polje, na katerem lahko seješ napredek v razvoju sebe kot človeškega bitja, potem pa tudi v vlogah, ki jih imaš. Če se zmore človek znebiti prepričanja, da je najboljši, da ve vse, lahko ugotovi, da je v resnici vsak dan priložnost, da se nauči kaj novega. 



Vaša družina je družina s tremi otroki. Kakšni ste pri igri z njimi?

Surovo sem spoznal, da je čas v resnici vreden največ. Ko sem ustvarjal eno televizijsko oddajo za drugo, sem postal tako močno vpet v hitenje, da ni bilo več časa za resnično življenje. Postajal sem neke vrste zombi. Nisem imel ne časa ne želje, da bi bil z družino. Odveč mi je bilo snemati oddaje, biti z otroki, odveč mi je bilo življenje samo. V nekem trenutku mi je postalo jasno, da je lekcija, ki se je bom moral naučiti zlepa ali zgrda, ta, da rečem ne. In sem začel počasi. Najprej tako, da sem v popoldanskih urah izklopil telefon.

Zdi se mi, da je še posebno fino biti otrok Klemna Slakonje med prebiranjem večernih pravljic.

(Smeh.) Vsak večer beremo. Ko še nisem imel svojih otrok, sem se tudi z Milo (Mojčina hčerka, op. p.) veliko igral. Ure so minile ob punčkah barbi pa ob samorogih. Priznam, velikokrat me je kar odneslo. (Smeh.) Kar naenkrat je okoli tebe polno otrok, začnejo se igrati drug z drugim, tebe pa kar spregledajo. Ti bi se pa še igral ... (Smeh.) Zdaj smo tudi veliko na igrišču. Igre z žogo so nekaj, v čemer strašansko uživam.

Že davno sem opravil s temi nesmiselnimi vzorci. Hočem biti spočit, da začnem dan na novo, svež, poln energije. In zahvala za tako spremembo gre v resnici celemu nizu na videz majhnih in nepomembnih ravnanj, ki pa so me v resnici držala v šahu, v življenju na avtopilotu. 

Prej ste omenili, da vas za prihodnost ne skrbi. Imate izdelan načrt, česa vsega se boste lotili prihodnje leto?

V tem trenutku se sploh ne obremenjujem s tem. Če delaš stvari, ki te veselijo, če delaš s srcem, potem se projekti pojavijo sami od sebe. Vem le to, da si želim zdaj, ko sem na svobodi, več časa nameniti glasbi. Rad bi se lotil projektov, ki bodo morda korak naprej od imitacij, ki sem jih delal doslej. Nekaj, kar bo bolj izrazilo mene osebno. Nekaj, česar trenutno še ne znam oblikovati v besede, a tli v meni.

Ste človek, tako sem slišala, ki sam sebi rad postavlja vedno nove izzive, ki spreminjajo ustaljene navade, se samoizprašuje in naredi morda kakšno reč drugače samo zato, ker je do tedaj vedno delal enako.

Res je. Ko sem se počutil ujetega v vsakdanjem delovanju, sem se odločil, da bom spreminjal svoje življenje tako, da bom začel recimo držati ščetko v drugi roki kot običajno ali pa spal na drugi strani postelje. Sliši se banalno, a že ena tako običajna reč ti lahko da zaleta, malce več življenje vate. Edino tako, se mi zdi, se lahko znebiš vzorcev, v katere si ujet. Recimo: kot otrok sem veliko časa preživel ob igranju igric na play stationu in ta navada je kar nekako ostala z mano. Neki dan se mi utrne vprašanje, ali ne bi bil morda dober izziv to uro in pol preživeti drugače. Mar je treba živeti tako, da ti čas odteka v prazno? In sem se začel učiti kitaro. Zdaj se učim igrati klavir. Spomnim se, kako je bilo včasih; tudi ko nisem nabijal igric, so se mi ves dan motale po glavi. Kako bom premagal onega, zmagal tam ... Moja realnost je bila z njimi tako preplavljena, da seveda ni bilo mogoče v življenje spustiti ničesar novega. Enako je z brskanjem po spletu in spremljanjem novic. Kar naenkrat se znajdeš v črni luknji, ki te odnese stran od tega, kar je tukaj in zdaj. Odločil sem se, da bom svoj čas porabljal za to, kar me polni, za to, kar me navdihuje.



Dobro je vedeti, da se lahko človek, ki si želi živeti drugače, bolje, spreminja počasi. Da mu ni treba že z naslednjim ponedeljkom vsega početi drugače in se kasneje kriviti, ker mu ni uspelo.

Točno to. Pomembno je, da si pozoren na majhne stvari. Da najprej ozavestiš ravno tista dejanja, ki se ti zdijo vsakdanja, nedolžna. A niso. Sam sem tipičen primer. Si mislite, da sem vrsto let igral virtualno igro, v kateri sem igral na kitaro, a me ni spreletelo, da bi mogoče v roke prijel pravo? (Smeh.) Sedeš za računalnik, si rečeš, da pač potrebuješ nekaj časa za sprostitev. Hotel sem se sprostiti, a sem se ob ekranu samo živciral. Čas odteka. Ura je pozna. Zaveš se, da te čaka še veliko drugega dela. Lotiš se ga, ko bi moral že davno spati. Naslednji dan so tvoji možgani izžeti kot cunja. Že davno sem opravil s temi nesmiselnimi vzorci. Hočem biti spočit, da začnem dan na novo, svež, poln energije. In zahvala za tako spremembo gre v resnici celemu nizu na videz majhnih in nepomembnih ravnanj, ki pa so me v resnici držala v šahu, v življenju na avtopilotu.

Končajva z glasbo. Za vas je izjemno pomembna. Verjamem, da to ljubezen prenašate tudi na otroke. Koga imajo najraje?

Oni dan sem pomislil na to, kako zanimivo je, ko gledam Ruja, ki je »obseden« z Michaelom Jacksonom. Zanimivo zato, ker je bilo enako z mano, ko sem bil otrok. Michael Jackson se mi je zdel kralj sveta. (Smeh) In v resnici sem se šele ob Rujevi navdušenosti spet spomnil na njegovo pesem Man in the mirror (Moški v ogledalu, op. p.): I'm starting with the man in the mirror / I'm asking him to change his ways / And no message could have been any clearer / If you want to make the world a better place (Začel bom z moškim v ogledalu / Prosil ga bom, naj spremeni svojo pot / Ni ga bolj jasnega sporočila / da bi ta svet spremenil na bolje. Op. p.).

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE