Vancouver, ki leži v Britanski Kolumbiji, je tretja največja metropola v Kanadi in tudi najgosteje poseljena v državi. Stalno se pojavlja med prvo deseterico svetovnih mest po kakovosti življenja, je pa tudi med etnično in lingvistično najbolj raznovrstnimi kanadskimi mesti, saj angleščina ni materni jezik za dobro polovico današnjih prebivalcev. Prvotno se je imenoval Gastown, kasneje pa so ga preimenovali v Vancouver po raziskovalcu in kapitanu Georgeu Vancouvru, ki je več krajem nadel britanska imena. Raziskovalčevo družinsko ime izhaja iz nizozemskega priimka van Coevorden, kar označuje nekoga, ki izvira iz nizozemskega mesta Coevorden.

Delavsko mesto  z nizozemskimi koreninami

Danes je prva panoga mesta s širšim območjem gozdarstvo in druga turizem, nekoč pa je bilo v teh krajih tudi precej lovcev za zakladom, saj je zlata mrzlica sredi 19. stoletja v najmlajše mesto Britanske Kolumbije pripeljala kar 25.000 mož, večinoma iz pregovorno zlate Kalifornije. So pa mesto v 20. stoletju precej zaznamovale tudi prve stavke in z njimi povezano avtoritarno nasilje nad delavci – med njimi so prednjačili železničarji in rudarji. Danes ogromno delovnih mest zagotavlja vancouvrsko pristanišče, ki je največje in najbolj »zaposleno« v Kanadi in je po količini tovora pred nekaj leti celo prehitelo newyorško. 

Duša kraja biva  v Stanleyjevem parku 

Vode, ki objemajo Vancouver, pa objemajo tudi ogromen park, ki nosi ime po britanskem politiku Fredericku Arthurju Stanleyju, ki je bil med letoma 1888 in 1893 šesti kanadski guverner. Park, ki ga je v letu 2014 TripAdvisor označil za najboljšega na svetu, pa ni delo kakšnega urbanega arhitekta, temveč plod čudovite narave, ki so jo spoštovali tudi staroselci, ki so bivali na parkovnem območju tisočletja, preden so prišli kolonialisti in regiji nadeli ime Britanska Kolumbija. Prve skulpture izpod človeških rok, ki ga krasijo, so bile postavljene šele med letoma 1911 in 1937, medtem ko naj bi ljudje na danem območju bivali že pred več kot tri tisoč leti, na staroselce pa je kot eden prvih Evropejcev naletel prav kapitan Vancouver in jih opisal kot dobre, prijazne in gostoljubne ljudi.

Žal so prvotne prebivalce današnjega parkovnega območja nasilno izselili, zadnje v letu 1888, veliko kasneje pa so jim v počastitev postavili devet lesenih skulptur oziroma totemov, ki so danes v osrednjem delu – prav ob prikupni trgovinici s spominki, večinoma izpod rok lokalnih ustvarjalcev, večina teh pa je celo potomcev prvotnih Američanov. 

Izdelki, ki ostanejo v srcu

Tudi sama sem si kupila krasno sliko mame lisice z mladičema v neokrnjeni divji naravi, k nakupu katere me je pritegnil prav nekakšen indijanski slog. Pa lesen magnetek za hladilnik (čeprav na mojem počasi že zmanjkuje prostora), ki tokrat ne ponazarja mesta, kot je običajno pri magnetkih, ki jih kupujemo v tujini, ampak prav tako totem v obliki nekakšne pošasti v enakem slogu kot omenjena slika, pod njim pa je napis »love« (ljubezen, ljubi). Bilo je še mnogo takšnih in kolegica je izbrala enega z napisom »inspire« (navdih, navdihuj), njen totem pa je bil v obliki krokarja. Krasna skulptura krokarja – ta totem predstavlja transformacijo – prav tako bogati enega od predelov parkovnega območja, pri čemer velja omeniti, da je nastal iz lesa drevesa, ki je padlo leta 2006 v zadnjem večjem neurju, ki je opustošilo Stanleyjev park. Pravzaprav so takrat precej padlih dreves oziroma njihovega lesa podarili domačinom, ki so želeli iz surovine kaj izdelati. Tudi v trgovinici z izdelki poleg devetih velikih totemov je bilo ogromno tamkaj izdelanih spominkov iz lesa. 

Lepa gesta pa žari tudi s Stanleyjevega spomenika iz leta 1960. Odprtih rok stoji ob vhodu v park, napis na njem pa pravi, da je park namenjen uporabi in užitku ljudem vseh barv in kultur za vse večne čase. In res ne preseneča, da vsakodnevno pritegne številne tekače – gozdna in obalna pot sta res prijetni –, pa tudi družine, ki pripeljejo najmlajše na parkovna igrala, kot ena glavnih turističnih znamenitosti pa skupno pritegne v svoj objem kar osem milijonov ljudi. 

Ko nate preži lačna veverica! 

No, naju s prijateljico je sprva zelo hladen in deževen dan, ko sva obiskali Stanleyjev park, skorajda objela tudi prikupna veverička, ko je videla priložnost za hrano in se zagnala proti nama. A ker sva se zavedali, da ni prav hraniti divjih živalc – kasneje sva prebrali tudi opozorila okoljevarstvenikov, ki prosijo obiskovalce, naj tega nikakor ne počno –, sva ji namenili res malo oreškov, ki sva jih še našli po žepih. Teh velikih očk nisva mogli pustiti razočaranih! A ko se je okoli nabrala še kopica čudovitih barvnih rac, nama pa so tudi oreški že pošli, sva strumno zapustili bajer, kjer sva sploh naleteli na pogumno malo (ali pa le hudo lačno) veverico! In le nekaj korakov stran od dogajanja, kjer je ustavljal cestni vlakec, sva skoraj obnemeli ob resnično debeli veverici, ki je brskala po smeteh na postaji in se nikakor ni motila motiti mimoidočim potnikom. Hja, res ne bi smeli še midve nameniti tistih nekaj oreškov njeni (še suhljati) kolegici!

Kot zanimivost pa še: v Stanleyjevem parku biva kar petsto vrst živali, od tega je skorajda polovica ptic, med njimi beloglavi orel, sicer pa tudi kojoti – trenutno je v parku najmanj ena družina, hranijo pa se z manjšimi glodavci – bobri, rakuni in tjulnji. Enega teh sva prvič ugledali v zalivčku pri trgovsko-sejemskem centru Capilano, slabe pol urice oddaljenem od parka, ko je – kot se je zdelo – plaval »mrtvaka« in je prijateljica vzkliknila, da je v vodi mrtev pes, meni pa je tudi že švigalo v glavi, kaj če le ni mrtev in ga je treba nekako rešiti … A ko se je sivi tjulenj s pikami nagajivo obrnil na trebuh in se pognal navpično v temno globino, sva se pomirili.   

S prijateljico sva Vancouver obiskali pozno jeseni, ko so bile cene vozovnic nekoliko nižje. Je pa po nasvetu znanke, ki je tam bivala dobro leto, vseeno lepši čas za obisk tega dela sveta poleti, ko so temperature prijaznejše. Cene tako živil kot prenočitev so precej visoke za naš standard, je pa zato ugoden javni prevoz, za katerega je hkrati zelo dobro poskrbljeno.