Generalna skupščina Združenih narodov opredeljuje nasilje nad ženskami kot »vsako dejanje nasilja na podlagi spola, ki je posledica ali lahko ima za posledico fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem bodisi v zasebnem življenju«. Po podatkih Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) iz leta 2012 je fizično in/ali spolno nasilje vsaj enkrat v življenju doživelo okrog 62 milijonov žensk, torej kar tretjina prebivalk stare celine. Vsaka dvajseta je bila posiljena, vsaka peta je bila žrtev zalezovanja, vsaka deseta je izkusila spletno nasilje, dobra polovica žensk v EU pa se vsaj občasno izogiba določenim okoliščinam ali krajem zaradi strahu pred fizičnim ali spolnim napadom.

Najpogosteje nasilje v družini
Statistični urad Slovenije navaja, da je bilo med letoma 2010 in 2014 v Sloveniji žensk žrtev povprečno 1600 na leto, v to številko sodijo tiste, ki so napad prijavile ustreznim institucijam. Koliko je takšnih, ki nasilje trpijo ali so pretrpele v tišini, ne ve nihče. Odstotki kažejo, da ga doživi malenkost manjši delež žensk, kot je skupno evropsko povprečje, temu se najbolj približamo v spolnem nasilju, psihološkem nasilju partnerja in zalezovanju. Podatki policije razkrivajo, da so bile ženske v Sloveniji, ki so bile žrtve prijavljenih nasilnih kaznivih dejanj, največkrat žrtve nasilja v družini. Okrog 500 je takšnih, ki dobijo telesne poškodbe, naslednjih 400 uvrščajo v skupino mladoletnih žrtev. Dvesto žrtev doživi spolno nasilje, okrog deset na leto jih umre.



Ideal mučenice
Igra moči, ki ne pušča le telesnih posledic, temveč zareže globoko v dušo, v slovenskem okolju ni redkost. Odmevna akcija, ki izpostavlja znamenit izgovor o padcu po stopnicah, še zdaleč ni stvar preteklosti. Kot ugotavljajo avtorice v knjigi Nasilje nad ženskami v Sloveniji (Leskošek, Antić Gaber et al., 2013), ženske v Sloveniji dolgo vztrajajo v nasilnih odnosih, največkrat zaradi otrok in ideala o ženski, ki je vzorna žena, mati in gospodinja. Takšna ženska se ne pritožuje, tudi če padajo udarci. Še manj jo zmotijo ostre besede in poniževanje, ki ji ga dnevno servira mož. Ne sprašuje se o svoji vrednosti in o tem, zakaj si vse to zasluži, okolje jo spodbuja k vlogi, v kateri je trpljenje vrlina.

Ulično nasilje
A ženske nismo le lahka tarča nasilja, ki temelji na čustvenih in psiholoških ravneh, zlahka se zgodi, da je napadalec povsem neznan. Andrej Žveglič, trener tajskega boksa in organizator delavnice za samoobrambo, poudari, da se število uličnih napadov v Sloveniji v zadnjih letih ni povečalo, kljub medijem, ki trdijo drugače. Napadi vseeno se dogajajo, zato je vsekakor potrebna previdnost. Tarče ropov, najpogostejše vrste napada, so tudi moški, najbolj ogrožena skupina pa niso ženske, temveč mladoletne osebe. Vseeno je marsikatero žensko strah, da se ji bo, posebno ponoči, kaj zgodilo. Nočne izmene, osamljeni prehodi in neosvetljene poti povečujejo tveganje za srečanje z nasilnimi posamezniki, ki se v zavetju teme lotevajo svojih nečastnih podvigov. Življenje v strahu je vse prej kot prijetno, nesproščenost ne vpliva le na stanje duha, temveč tudi na hitrost in učinkovitost reakcij ob morebitnem neprijetnem dogodku.



Avra žrtve
Energija določenih ljudi kar naprej privlači različne napade, nesreče in nevšečnosti. Po besedah Žvegliča takšni ljudje oddajajo avro žrtve, kar hitro pritegne napadalce vseh vrst: »Že v živalskem svetu je očitno, na koga se najprej spravi napadalec – na tiste, ki so lahek plen. Enako je pri ljudeh! Kaj ni zanimivo, da se v skupini ljudi vedno najdejo takšni, iz katerih se vsi norčujejo? In nasprotno, obstajajo ljudje, ki ne bodo nikoli tarča posmeha ali žalitev. Zakaj? Če dobro pomislimo, vzrok ni v fizični velikosti osebe. Gre za serijo vedenja in odzivov, ki drugim nezavedno sporočajo, do kod lahko gredo. Bolj jasno ko so meje začrtane, bolj se bo nanje odzivala okolica.«


"Bolj samozavestni ko smo, bolj se to kaže navzven. Zavedanje, da smo dovolj močni in nam ni treba živeti v strahu, naredi svoje. To je bistvo, ki ga želim predati ženskam. Gre za to, da izžarevaš samozavest in zadovoljstvo, namesto da oddajaš avro žrtve." Andrej Žveglič


Dovolj!
Postavljanje meja je proces, ki se vedno, brez izjeme, začne pri sebi. Marsikdo dojame, česa si v življenju ne želi, šele ko so meje močno presežene. Vsak posameznik poseduje osebno moč, ki mu omogoča, da se upre takšnim in drugačnim udarcem, a tega zavedanja ni tako lahko izostriti. Vsekakor se začne s spoznanjem, da si tega ne zaslužimo. Niti zmerljivk, nesramnosti in kritik tistih, ki nam želijo le slabo; ne tihih dnevov, negativnih pripomb in majhnih žalitev; še manj udarcev, neprimernih dotikov in vulgarnih pripomb. Vsako bitje ima pravico do humane in spoštljive interakcije, to nič manj ne velja za ženske, naj patriarhalna zgodovina še tako vztrajno trdi drugače. Ljubezen in priznanje tistih, ki to izražajo s pogoji in kaznijo, nista vredna piškavega oreha. Ravno tako naklonjenost, ki od časa do časa krepko zaboli. Vsaka samota, naj se zdi še tako grozljiva, je manj strašna od zlorabe, ki pušča neizbrisljive posledice.

Življenje je tvoje
»Več samozavesti ko imamo, bolj se to kaže navzven. Zavedanje, da smo dovolj močni in nam ni treba živeti v strahu, naredi svoje. To je bistvo, ki ga želim predati ženskam. Gre za to, da izžarevaš samozavest in zadovoljstvo, namesto da oddajaš avro žrtve. To je seveda proces, ustvariti samopodobo in življenje, s katerim si zadovoljna, a resnično pomaga. Če ženska pokaže, da zna poskrbeti zase, se bo okolica nanjo drugače odzvala,« pravi Žveglič.



Stvarna pričakovanja
Kadar se ženska ne more popolnoma izogniti tveganju, je smiselno ravnanje, s katerim že vnaprej izključi možnost napada. »Borilnih veščin se ni mogoče naučiti v enem vikendu, to zahteva nešteto ponovitev in treningov, da telo pridobi avtomatizem in lahko ustrezno reagira. Še tedaj je fizična moč ženske v veliko primerih manjša kot fizična moč moškega. Čudežni prijemi, ki jih vidimo v filmih, torej praviloma ne delujejo in se vsekakor ne gre zanašati nanje. Obenem velja poudariti, da je telo ob napadu v stanju šoka, torej se odziva precej drugače, kot si morda predstavljamo. Na plan pride vrsta obrambnih mehanizmov, ki nam lahko prej škodijo, kot koristijo. Nekateri otrpnejo, drugi se podajo v beg, odziv težko predvidimo,« pojasni Žveglič. A treningi borilnih veščin vseeno nikoli ne bodo zaman, druženje z ljudmi, ki prijeme že obvladajo, vlije moč, obenem izpolnimo prej omenjene korake: pridobimo samozavest, fizično spretnost in se povežemo z ljudmi.

Zlata pravila
In kaj lahko storimo, ko se na ulice podamo same? Ključna je previdnost, torej predvidevanje okoliščin in pozorno opazovanje okolice. V določenih situacijah je oči dobesedno treba imeti na hrbtu, marsikateri opozorilni znak ali sumljiv posameznik se pokaže že prej. Ponoči naj gibanje v spremstvu ali na dobro osvetljenih krajih postane pravilo, ne izjema. Temnim parkiriščem se je bolje izogniti, avto pustimo kje, kjer se počutimo varne. Zmenki na slepo naj potekajo na javnih krajih, o njih prej obvestimo bližnje. Uživanje pijač, ki niso pripravljene ali odprte pred našimi očmi, se močno odsvetuje. Vsakršno omamljanje vpliva na reakcije in sposobnost upora, zato naj se, če že, dogaja v družbi ljudi, ki jim zaupamo.



Dragocene minute
V trgovinah z lovsko opremo in drugod so na voljo žepni solzivci, ki lahko pridejo še kako prav, ko štejejo trenutki možnosti pobega. S solzivcem zamotimo napadalca in pridobimo dragocen čas, da lahko zbežimo ali pokličemo pomoč. Seveda se moramo prepričati, da ga znamo uporabiti, obenem mora biti v ključnem trenutku v roki, zato ne bo odveč, če ga držimo kar v žepu, kadar obstaja možnost nevarnosti. Žveglič doda:
»Samoobramba v primeru nasilja ni šport, vedno gre za boj, ki mu vlada neenakost. Seveda v korist napadalca, ki se je odločil za nasilje. Tvoja naloga je, da okoliščine obrneš in vzameš moč nazaj. Tukaj ni pravice, je le boj, včasih za življenje, zato se je treba braniti z vsemi sredstvi. Samoobramba mora biti brutalna, tu ni prostora za politično korektnost. Ko je v igri tvoje življenje ali življenja tvojih otrok, je čas za naravni nagon po preživetju. Seveda to ne pomeni, da se stepemo z vsakim, ki hoče ukrasti torbico, materialne stvari niso vredne poškodb.«

Samoobramba ali samoodgovornost?
Velika razlika obstaja med strahom in stvarnim zavedanjem situacije. To ne pomeni, da izza vsakega vogala pričakujemo napadalca, temveč da naredimo vse, da takšnih okoliščin ne bi bilo. Pretirano osredotočanje na negativno bo pritegnilo točno tisto, čemur se skušamo izogniti. Če se zgodi najhujše, moramo o tem obvestiti organe pregona, obenem se lahko obrnemo na bližnje ali katero od organizacij, ki pomaga ženskam v stiski, kot sta Društvo SOS telefon in Društvo za nenasilno komunikacijo. Prva stvar, ki si jo žrtev zasluži, je, da bi bila slišana in storilec kaznovan. Drži, da institucionalni sistem to večkrat močno oteži, a največji oviri sta strah in sram, ki spremljata vsakršno nasilje ali zlorabo. Naj bo glas več tisoč žensk, ki se širi vedno glasneje, opomnik, da si pravico začnemo krojiti same. S trdno odločitvijo, da nasilju naredimo konec.