ZDA
Kalifornija: Dežela sonca, zlata in dih jemajoče obale

23.12.2018

Po nakupu letalske vozovnice iz Benetk do San Joseja sem pogosto opazila napise Kalifornija na majicah mimoidočih Slovencev. Ta zahodna zvezna država ZDA je bila že v času zlate mrzlice obljubljena dežela in še vedno ostaja, kar kažejo eni najpogostejših tiskov na poletnih majicah. Kalifornija pa ni samo priljubljena počitniška izbira, ampak tudi privlačna za stalno bivanje Američanov in zato ameriška država z največ prebivalci.


Zlata država

Število sončnih dni za sončne odvisnike pretehta pri izbiri doma. Kalifornijci se radi pošalijo, da drago plačajo sonce, saj najvišji davek v celinskem delu ZDA plačujejo ravno prebivalci Kalifornije. Od nekdaj je bila obljubljena dežela. Po letu 1848, torej po odkritju zlata, so se mnogi pridružili zlati mrzlici. Še vedno ima veliko surovin. Zaradi ugodnega podnebja pridelajo tudi največ kmetijskih pridelkov. Torej resnično veliko razlogov v korist Kalifornije. Da ne omenjamo čudovitih plaž, ki so raj za deskarje. Zagode jo lahko le kakšen potres, kar je posledica lege na prelomnicah. Le kdo ne pozna prelomnice svetega Andreja. Pogosti potresi so posledica stika Pacifiške in Severnoameriške plošče. Večini je znana že iz filmov. Hiter razvoj pa pokaže tudi zobe. Na drugi strani v večjih mestih opazimo nasprotja. San Francisco ima največji delež brezdomcev v ZDA. Kakovost življenja kazijo tudi izjemni prometni zamaški, ki otežujejo življenje Kalifornijcev. Sama sem mu bila priča v Silicijevi dolini, kjer se le s težavo in polžjo hitrostjo premikaš do želenega cilja.


Santa Cruz – raj za deskarje


Razgibana pokrajina

Kalifornija tudi ljubiteljem narave ponuja edinstveno doživetje. Od najnižje točke (86 metrov pod morsko gladino) v Dolini smrti do ene najvišjih gora v ZDA (Mount Whitney, 4417 metrov). Dežela, ki ima največ narodnih parkov v ZDA, do njih pa vodi dolga osamljena cesta, ki daje občutek neskončnosti. Prvi najin postanek je bil najbolj suh in vroč kraj Severne Amerike – Dolina smrti, kjer so 10. julija 1913 namerili najvišjo temperaturo zraka na zahodni polobli, in sicer 56,7 °C. Temperatura zemlje pa je dosegla že 94 stopinj. Bilo je vroče, vendar v spomladanskih mesecih znosno. Že ime doline te navda s kančkom adrenalina. Indijanska plemena so se je raje izognila in jo imenovala »goreča tla«. Prvi belci so jo obiskali zgolj zaradi iskanja zlata in drugih rud. Legende pravijo, da se številni iz doline niso vrnili. Leta 1880 so v njej odkrili boraks, v rudnikih so zaradi vročine sprva delali le Indijanci. Boraks je pomemben v kemični industriji, predvsem za pralne praške in mila. Najprej so ga tovorili na mulah, potem pa so zaradi lažjega transporta zgradili železnico, ki je danes opuščena. A za turiste je zloglasna dolina postala zanimiva. Turizem se je začel v dvajsetih, ko so uredili ceste. Mene je s svojo posebnostjo, barvitostjo kamnin in edinstvenim površjem navdušila. Raziskovanje je preprosto. Nobenih križišč, nobenih odcepov, zgolj ena cesta in dobro označene znamenitosti. Najprej si večina ogleda z gorovji obdane sipine Mesquite, po katerih pa se zaradi vročega peska v poletnih mesecih ni mogoče sprehajati, zato se je res priporočljivo »puščavi legend« takrat izogniti. Nič čudnega, da so ustvarjalci Vojne zvezd izbrali to čudovito pokrajino za snemanje. Razgibane reliefne oblike, ki so nastale zaradi stika Pacifiške in Severnoameriške plošče ter posledično vulkanizma, burijo domišljijo. Pred tremi milijoni let se je površje ugreznilo. Nastal je tektonski jarek.


V Dolini smrti se ne morete izgubiti. Samo sledite cesti in se ustavljate ob turističnih postankih.


Najnižja točka

Ena glavnih znamenitosti v dolini je najnižja točka Severne Amerike, kotanja Badwater, ki leži 86 metrov pod morjem. Nekdaj deset metrov globoko jezero se le ob močnem deževju napolni z vodo. Bela barva že na daleč priča o slanosti površja kotanje. Zanimivo je, da je najvišji vrh ZDA (brez Aljaske) oddaljen le 140 kilometrov. Največji narodni park v ZDA me je navdušil predvsem z barvitostjo, ki je posledica vulkanskega delovanja. Kot bi bili na drugem planetu. Barvni spekter kamnin je mogoče opazovati v kanjonu v gorovju Black Mountains, ki je zaradi aktivnosti zelo slikovit, zato se cesta imenuje Artist's drive. Predstavljala sem si slikarja, ki je vzel v roke čopič in pobarval kamnine. Resnica pa je skrita drugje, v mineralih. Denimo navzočnost mangana daje vijoličast odtenek, navzočnost tufa zelenega. Barvito je tudi na točki Zabriskie Point, ki se imenuje po Christianu Zabriskieju, podpredsedniku podjetja, ki je izkoriščalo boraks. Posebno doživetje bi bilo prenočiti v oazi Furnace Creek, nočno zavijanje kojotov bi še prispevalo k dramatičnosti neprespane vroče noči. Visoke temperature in visoke cene so naju odvrnile od tega, zato sva raje izbrali Ridgecrest in pridobili izkušnjo bivanja pri starejšem ameriškem paru, ki oddaja sobo hčere, ki se je preselila bliže službi oziroma dogajanju. Ridgecrest je v puščavi Mojave in leži med Dolino smrti in parkom Yosemite, torej je idealen kraj za prenočitev, če načrtujete obisk obeh krajev, kot sva storili midve. Tipična ameriška hiša z manjšim vrtom in garažo, ki deluje v primerjavi z našimi betonskimi hišami kot iz lego kock, tipična ameriška družina v notranjosti ZDA, z velikim ameriškim hladilnikom, velikim avtomobilom pred hišo, prostorno dnevno sobo ... Amerika je pač dežela presežkov. Večje je boljše in lepše. Za ameriški par je bila gostitev tujcev poleg dodatnega zaslužka tudi popestritev enoličnega življenja. Mestece je že na prvi pogled delovalo, kot da se nič ne dogaja.


Vernal, najvišji slap v Severni Ameriki


Sprehod okoli ogledala

Občudovanja vreden je tudi eden najstarejših narodnih parkov v ZDA Yosemite, ki s 3026,87 kvadratnega kilometra deluje na obiskovalca veličastno in mogočno. Težko je strniti vse vtise. Občutek majhnosti pod velikanskimi sekvojami z rdečkastim lubjem, ki veljajo za najvišja živa bitja. Sprehod okoli jezera Mirror, ki dejansko res deluje kot ogledalo. Čudoviti pejsaž za dobro fotografijo. Pogled na ene najbolj znanih slapov na svetu je posebno doživetje, še posebno če ga polepša mavrica. Vsem znani slapovi Yosemite s 739 metrov nadmorske višine. Slap Vernal kot najvišji v Severni Ameriki. V parku, ki je bil leta 1984 vpisan v seznam svetovne kulturne dediščine, se skrivajo sanje vsakega plezalca – preplezati El Capitan. Lepo obrušena kupola se mogočno dviga nad ledeniško dolino. V enem največjih in najmanj razdrobljenih habitatov v Sierri Nevadi se za vsakega kaj najde, največ se jih sprehaja kar po 18 kvadratnih kilometrov veliki dolini. Nič čudnega, saj je za najvišje vrhove treba kar krepko stopiti. Med hojo proti Half Dome sem se večkrat spomnila na naše Julijske Alpe, ki jih je večino mogoče premagati v nekaj urah. Tokrat je bilo drugače. Osem ur hoje in nobenih planinskih postojank, ki ti ogrejejo želodec in dajo nove moči za podvig. Žal sva šli na Half Dome teden prehitro, ko pot ni bila odprta do vrha. Zaradi varnosti jeklenico spustijo in prepovejo dostope. Vseeno je bil pohod posebno doživetje. Pot ti vsake toliko prečkajo zemeljske veverice, tudi srne se vedejo precej udomačeno. Za nameček pa se je za vogalom skrival medvedek. Kljub opozorilom dveh obiskovalk nama sreča ni bila naklonjena in ga sami ob reki nisva zagledali. Medvedov je v parku veliko, opozorilne table pa te seznanijo z ravnanjem v primeru takšnega srečanja. Yosemite je znan kot eden najlepših parkov na svetu. Granitne skale sicer niso tako krušljive kot apnenčaste, ampak obiskovalcev je ogromno, tudi takšnih, ki se na pohod podajajo prvič, kar je za nekatere usodno. Vsako leto narodni park obišče približno štiri milijone obiskovalcev, zato imajo gozdni čuvaji nekakšen sistem loterije, kdo se lahko poda na priljubljene vrhove in kdo ne. Dva dni v parku je bilo premalo. Prenočiti je mogoče tudi v kampih. Midve pa sva se zaradi nestanovitnih vremenskih razmer in udobja odločili za hiške. Cene so seveda zasoljene.


Jezero Mirror


Gozdovi imajo srce

Ozka dvosmerna cesta ob dih jemajoči obali je obvezna na seznamu popotnika po Kaliforniji. Obalno pobočje ob Tihem oceanu je najbolje raziskovati z avtomobilom. 


Dih jemajoča obala Big Sur


Osupljiv razgled zajame tudi obsežne gozdove sekvoj, ki se raztezajo nedaleč od obale do Montereya in so sveti za indijansko pleme Yurok, saj so prepričani, da ima drevo srce. Sekvoje delimo na dve vrsti, in sicer obalno in orjaško ali mamutovec. Priporočam postanek ne samo ob strmih klifih, ampak tudi sprehod po Obalnem gorovju, ki se strmo dviga nad oceanom. Tako se lahko izognemo gneči in se spočijemo ob pogledu na obalne sekvoje. 


Naravni rezervat Lebos

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE