Na naše uredništvo se je najprej obrnil Matjaž Cerovac, izkušeni inženir rudarstva, in nas povabil na srečanje. Član CI, ki ne želi biti imenovan, takoj izpostavi bistveno: da bi bila namesto lani določene trase F2-2, ki preti braslovški dolini in poteka od Velenja do Šentruperta, nedvomno boljša prej načrtovana avtocesta po trasi F6 iz smeri Velenja do Arje vasi, kjer je cesta že zdaj: »Nujno je, da širša javnost izve, zakaj in za kaj se borimo.«

»Savinjska dolina bo uničena. To bi lahko primerjali s tem, kot bi avtocesto gradili po dolini Soče. Zdaj naše kraje turistično oblegajo Nizozemci in drugi, ker bežijo pred prometnim onesnaženjem zraka, ki ga imajo doma. Država želi to uničiti.« 

Odgovor sodišča ta mesec

Po besedah Matjaža Cerovca, ki je v svoji karieri pomagal zgraditi številne rudnike in predore po nekdanji Jugoslaviji, Švici, Nemčiji in drugod po Evropi, je odločitev za traso F2-2 nerazumna, saj po dolžini in širini s cestnimi povezavami prereže ne le ravnino, temveč tudi Goro Oljko: »Savinjska dolina bo uničena. To bi lahko primerjali s tem, kot bi avtocesto gradili po dolini Soče. Zdaj naše kraje turistično oblegajo Nizozemci in drugi, ker bežijo pred prometnim onesnaženjem zraka, ki ga imajo doma. Država želi to uničiti. Na trasi F2-2 so predvideni trije predori, za katere moramo vedeti, da so ne le zelo invazivni, kar zadeva naravo, temveč njihova gradnja terja tudi ogromno finančnih sredstev. Trasa F6 nima niti enega predora pa še krajša je. Kot rudarski inšpektor bi rad še dodal, da ima narava svoja pota. Zdaj določena hitra cesta poteka zelo blizu premogovnika Velenje, kjer so zato mogoče udornine, morda že čez deset let. Lahko si predstavljate, kakšna škoda bi nastala, če se začne vse skupaj posedati.« Cerovac je prepričan, da ni niti enega pametnega razloga, zakaj bi traso F2-2 sploh gradili: »Razen če spet ne gre za kakšna ozadja, denimo koroško-velenjski lobi, ki se želi v Ljubljano pripeljati pet minut prej in ne vidi drugega kot to. Naša civilna iniciativa ni videla več druge možnosti, kot da prosi za pomoč uglednega pravnika, ki to tematiko pozna. Upamo, da je našel bistvene napake, da se postopek ovrže ter naredi podlaga za pogovor o novi trasi. Odgovor ustavnega sodišča na zahtevo o ustavnosti in zakonitosti sprejetega DPN F2-2, ki sta jo podali občini Braslovče in Polzela, pričakujemo ta mesec. Še to: po trenutno določeni trasi je določeno rušenje 150 objektov, od tega kar 43 domov, nekaterih popolnoma na novo zgrajenih hiš ter starih družinskih kmetij. Po obstoječem stoletnem prometnem koridorju Velenje–Arja vas bi se rušilo le približno devet objektov. Gre za veliko razliko.«



Izgubljena veduta in uničevanje hmelja

Članica CI, ki prav tako ne želi biti imenovana, predloži uradno stališče civilne iniciative in občinskega sveta občine Braslovče: »Nobena od obeh tras (F2 in F2-2, op. a.), ki sta že bili predlagani na območju Braslovč, ni sprejemljiva. Pri aktualni trasi je poleg posega v Goro Oljko sporna dvonivojska cesta s kar enajstimi viadukti. Pred kratkim se je viadukt zrušil v Italiji in vemo, kako zahtevno je vzdrževanje takšnih konstrukcij. Poleg tega je naklon avtoceste, ki po pobočju Gore Oljke vodi v predore, na meji varnega. Neodvisno geološko mnenje dokazuje, da je kamnina, čez katero poteka trasa, zelo nepredvidljiva.« Hkrati bodo morali zaradi po diagonali prerezane doline, v kateri je petnajst naselij, postaviti približno pet kilometrov protihrupnih ograj, za katere vemo, kako zelo kazijo razgled na pokrajino. Projekt posega v Naturo 2000 na območju Savinje. Ni prav, da se je Zavod za zdravstvo narave strinjal s takšno umestitvijo. Bistvena kršitev načrtovalcev oziroma projektantov je, da bodo za večno spremenjene vedutne točke pokrajine, ki bi jih morali zaščititi. Priključek na avtocesto in povezava med občinama Braslovče in Polzela bi potekala na višini sedmih metrov. Sredi doline bo tako nastal hrib, s čimer bi za vedno izgubili veduto Braslovč. Na območju braslovške doline bi ostali brez sedemnajstih hektarov hmeljišč. Ta so umetno namakana in štajerski hmelj – vpisan v register zaščitenih geografskih označb porekla EU – velja za temeljni preživetveni izvozni artikel naših kmetov. Torej, na eni strani bo spodkopano kmetijstvo, naša zemlja je denimo v primerjavi s tisto v Arji vasi dokazano mnogo boljša za kmetovanje, po drugi strani bomo zatrli turizem, ki se krepi.«


Čudoviti zeleni pokrajini zaradi napovedane nepremišljene gradnje grozi opustošenje.


Prebivalci pod hudim pritiskom

Sogovornica iz CI naniza še en skrb zbujajoč podatek, da sta na območju Šmartnega ob Paki po ukazu ministrstva za okolje ukinjena dva vodna vira, s čimer je kršena ustavna pravica do vode. S tem se bodo poslabšale tudi druge razmere za zdravo življenje in bivanje. Poleg trganja neprecenljivih družinskih in medsosedskih vezi ter onesnaženja zaradi izpušnih plinov se bo po načrtovanem sekanju 44 hektarov gozda posledično še povečala erozija tal, opozori: »Polovica Gore Oljke, ki je ne nazadnje priljubljena romarska pot, bo dobesedno olupljena. V sedanjem koridorju, ki poteka pri Arji vasi, je poselitev ljudi že zdaj umaknjena od prometnic. Kako bomo uresničevali prehrambeno samooskrbo Slovenije, o kateri vsi tako radi govorimo, če odločevalci preprečujejo osnovne pogoje zanjo? Ironično je, da ima Slovenija kot država takšno neresno strategijo, medtem ko se njeni predstavniki na mednarodnih turističnih sejmih tako radi postavljajo s tem, da smo zelena destinacija. Trdimo, da so bili podatki v idejni študiji variant iz leta 2007 in 2008, ki preferira traso F2-2, ponarejeni – od števila delovnih mest v Celju do štetja prometa, zato zahtevamo, da se primerjava prometnih koridorjev pregledno, pošteno ponovi. To je naš končni cilj ter seveda preklic sedanjega državnega prostorskega načrta (DPN).« Doda še, da se premalo govori tudi o rušencih: »Konkretno, glede na načrte sedanje trase bi bilo treba približno sto petdeset ljudi razseliti, zanje najti druge rešitve za bivanje. Lahko si predstavljamo, da se vsi s tem ne bodo strinjali, to je za določene ljudi lahko življenjska travma, da ne govorimo o tem, da so tamkajšnji prebivalci že deset let iz dneva v dan pod hudim pritiskom, v duševnih stiskah in zbolevajo, ker ne vedo, do kdaj bodo sploh še lahko živeli v svojem domu. Zdi se, kot da so vsi vodilni v državi slepi za stiske rušencev.«

 Gabrijel Podgoršek, predvideni rušenec 
»Zakaj sem proti gradnji tretje razvojne osi ceste na predlagani trasi F2-2? Razlog je preprost: ne rušijo mi hiše, objekta, ampak moj dom. Vsem drugim, ki bodo ostali in živeli ob trasi, pa uničujejo kakovost življenja zaradi hrupa, praha, smradu. Za Šmartno ob Paki, čeprav občinski veljaki tega ne vidijo, pa je ta cesta nekaj podobnega, kot bi umestili avtocesto v pobočje Šmarne gore v Ljubljani.«

Ne bom avtocestni begunec!

Oglasi se Cvetko Rak, ki ima na novo zgrajeno hišo sredi čudovite narave ob vznožju Gore Oljke tik ob gozdu: »Za boljšo predstavo, na celotnem avtocestnem križu v Sloveniji ni bilo doslej na tako kratkem odseku približno trinajstih kilometrov porušenih tako veliko hiš, kot jih nameravajo porušiti zdaj. Ta odločitev države je grozljiva.« V roke nam preda kopijo elektronskega dopisovanja in prosi, naj objavimo vsaj del sporočila, ki ga je v precej arogantnem tonu zapisal cenilec hiš, predvidenih za rušenje. V njem je med drugim zapisal, da rušenci izhajajo iz povsem napačne predpostavke, da prodajajo družinsko premoženje, kar ne drži, in če tega ne znajo razložiti svojim otrokom ali bližnjim, je po njegovem mnenju kar malo žalostno, saj jih v resnici država meče ven iz domov in to še nikoli ni bila prodaja. Pismo cenilca se konča z besedami, kaj vse bo počel med ogledom naslednjega dne na njihovi trasi, vendar ne bo razlagal, saj verjetno ne bi razumeli. Cvetka Raka so cenilčeve besede razjezile in mu hkrati vlile le še več volje za boj: »V nobenem primeru ne bom dovolil rušenja svoje nove hiše, da bi postal avtocestni begunec. Do konca se bom boril z vsemi pravnimi sredstvi, tudi če bo treba pravico iskati na evropskem sodišču za človekove pravice!«



Dolenjci se bodo vozili dlje

Člani CI izpostavijo še eno dejstvo, da bodo Laščani, Sevničani, Novomeščani in drugi, ki živijo južno od Savinjske doline, če država izpelje gradnjo trase F2-2, za vožnjo proti Avstriji porabili več časa kot na trasi F6 oziroma po že obstoječem stoletnem koridorju Velenje–Arja vas: »Odločitve za trenutno traso ne moremo razumeti drugače kot politično. Že velenjski župan je javno na televiziji izjavil, da si želijo bližnjice do Ljubljane. Prostorski načrt za avtocesto, ki bo za nekaj kilometrov krajša in bo prihranila le kakšnih pet minut vožnje, gre kar mirno prek hiš in kmetij, prav zares brutalno, česa takšnega v Sloveniji ne pomnimo.« Sokrajanka ga dopolni, da je zahtevnost načrtovanja in gradnje trase F6 bistveno manjša, kar lahko sklepamo že iz ocen stroškov za raziskave: »Uradna predvidena ocena gradnje F2–2 je 308 milijonov evrov, vendar mi dvomimo o pravilnosti zneska, saj gre med drugim za gradnjo enajstih viaduktov v višini tudi do trideset metrov.«

 Gregor Bratkovič, predvideni rušenec 
»Predvidena gradnja hitre ceste, imenovane tretja razvojna os, bi v kraju Podgora pustila ogromne posledice, saj bi ga degradirala, uničila. To bi vplivalo tudi na okolico. Travme, ki jih ljudje doživljamo že več deset let, so nepopisne. Vsaka vlada si nas podaja, kot da smo trgovsko blago za manipuliranje. Projekt, ki sta ga zavrgli že dve vladi, so obudili in ga kljub nasprotovanju stroke vrnili v obdelavo zaradi političnih interesov. Upamo, da bo ustavno sodišče pravično obravnavalo in pregledalo vloženo zahtevo občin Braslovče in Polzela ter rušencev na trasi.«

Želijo si več sodelovanja s Korošci

Naši sogovorniki so se minula leta pogovarjali z veliko najpomembnejšimi in najvplivnejšimi posamezniki tako iz vladnega kot nevladnega sektorja in jih prosili za pomoč, a je doslej ostalo le pri lepih besedah. »Večkrat smo se obrnili tudi na gospo Vlasto Nussdorfer, varuhinjo človekovih pravic; obiskala nas je na terenu in nam obljubila, da nas bo podprla in nam pomagala, denimo spodbudila računsko sodišče, naj poda svoje ugotovitve, a še zdaj nimamo v rokah ničesar,« razočarano poudarijo. Kot civilna iniciativa, ki jo trenutno podpirajo občine Braslovče, Polzela in Celje, si želijo še več sodelovanja s Korošci, ki si zaslužijo, da se začne avtocesta graditi pri njih, in to čim prej, saj so najbolj odrezani od središča Slovenije. Hkrati je nujno dvigniti ozaveščenost med ljudmi, da ceste niso edina možnost prevoza tovora, temveč velja bolj razmisliti tudi o posodobitvi železnice, tako za potniški kot tovorni promet. 

 Martin Podgoršek, predvideni rušenec 
»Sem lastnik zaščitene kmetije, ki ji cesta ruši gospodarske objekte, brez možnosti gradnje, ker ni nadomestnih zemljišč v bližini doma. Kako naprej?« 

Ministrstvo prizna le eno napako

Kako komentirajo nezadovoljstvo občanov v Savinjski dolini, ki trdijo, da drag in slab načrt grobo posega v naravo in življenja družin, smo prosili ministrstvo za okolje in prostor oziroma Barbaro Radovan, generalno direktorico direktorata za prostor, graditev in stanovanja. Prejeli smo približno tristranski odgovor ministrstva z razlago o splošnih postopkih priprave DPN ter o nujnih kompromisih, ki na prvo mesto postavljajo ne zasebni, temveč javni interes. Kot lahko sklepamo po odgovoru, jih očitki in opozorila občanov ne skrbijo oziroma se jim odzivi zdijo pretirani: »V preteklosti se je na različnih območjih sprejetih DPN izvedlo veliko odkupov stanovanjskih objektov, ki so bili predvideni za rušenje, in niti en primer lastnikom ni povzročil socialne stiske. Vsi odkupi oziroma zagotavljanje nadomestnih stanovanjskih objektov so bili izvedeni ob upoštevanju želja in načrtov ljudi, ki so bivali v nepremičnini. Za večino primerov je mogoče trditi, da so se lastniki nepremičnin preselili v novejša in funkcionalno bolj ustrezna bivališča.« Kar zadeva izplačane odškodnine, ki temeljijo na cenitvah, ne opažajo zapletov, vse poteka skladno z veljavnimi standardi in predpisi: »Izraz 'avtocestni begunci', ki se je pojavljal v nekaterih medijih, je zato povsem neprimeren.« Na trditev članov CI, da pri izbiri prve variante za študijo ni bila izvedena primerjava kakovosti kmetijskih zemljišč na trasi F6 in F2–2, prav tako pa naj bi bili ponarejeni podatki o številu delovnih mest in štetju prometa, ministrstvo odgovarja, da CI ni poslala ustreznih strokovnih podlag, da bi lahko izvedli primerjavo. Na to v CI odločno odkimavajo, z besedami, da so člani, občani in podporniki zbrali kar 2000 evrov, da so plačali strokovno izdelan ustrezen idejni načrt za traso F6, pozneje pa bi morali podrobnejšo raziskavo nadaljevati državni organi: »Država je porabila za izdelavo projekta F2-2 približno osem milijonov evrov davkoplačevalskega denarja in zdaj zahteva, da naj bi enako storili CI in njeni podporniki – res smešno.« V študiji ministrstvo sicer priznava le napako pri zapisu o številu delovnih mest v Celju, vendar ta po njihovem ni bistveno vplivala na končni, korektni rezultat. Pri CI so ob takšni razlagi zgroženi: »Najlaže je reči, da se je zgodila napaka. Država se velikokrat zmoti, na žalost vedno v škodo davkoplačevalcev. Nihče ni dokazal, da so v študiji upoštevani pravi podatki. Ta napaka je botrovala, da je trasa F6 le za dve točki izgubila proti F2.«

 Jernej Mazej, pridelovalec zelenjave 
»Ko govorimo o tretji razvojni osi oziroma hitri cesti, naj bi ta povezovala mesta Slovenj Gradec, Velenje, Celje in Novo mesto. Pri trenutno sprejeti trasi želimo zgraditi zgolj bližnjico iz Velenja do Ljubljane. To nikakor ni razvojna os, kakor želijo nekateri prikazati. Že umestitev je zelo sporna, saj v resnici našo Spodnjo Savinjsko dolino razpolovi, druga boleča zadeva pa je, da bo hitra cesta uničila ogromno površino prvovrstnih kmetijskih zemljišč, ki jih v državi že tako primanjkuje.« 

Pojasnilo varuhinje

Svoj pogled nam je prek službe za odnose z javnostmi podala tudi varuhinja za človekove pravice RS Vlasta Nussdorfer s potrditvijo, da se je s predstavniki Združene civilne iniciative Braslovče, Polzela, Podvin, Podgora in Šmartno ob Paki glede obravnavane problematike srečala na terenu 24. novembra 2016 in 5. oktobra 2017 na sedežu varuha: »Varuh se je v obravnavani zadevi obrnil tudi na računsko sodišče RS, prav tako je varuhinja osebno na zadevo opozorila predsednika računskega sodišča. Ne gre pa spregledati dejstva, da je varuh v svoji vlogi predvsem subsidiarna oblika varstva pravic posameznikov in da ravno danes (v četrtek, 13. septembra 2018, op. a.) ustavno sodišče RS že odloča o ustavnosti in zakonitosti uredbe.«