Judyth Hill

Vedeli so. Vsi so vedeli

Pesnica, aktivistka in učiteljica pisanja pri ustvarjanju izhaja iz občutljive povezave političnih, čustvenih, kognitivnih in spiritualnih teles posameznikov ter družbe. Njena nagrajena pesem Širi mir, napisana po napadih 11. septembra 2001, je navdihnila celo britanskega uličnega umetnika Banksyja, da je v Jeruzalemu naslikal podobo protestnika, ki meče rože. Verjame v moč poezije, podcenjenega orožja v svetu, ki krvavi od nasilja in neenakosti. Izražanje zdravi, kar dokazuje z lastnimi ranami zlorabe, zaceljenimi s poezijo.

V mestu San Miguel de Allende vodite klub pisateljev PEN. Kako ste se znašli v Mehiki?

Zaljubila sem se. Večina mojega življenja teče v ritmu, ki ga narekujeta strast in srce. V ZDA sem večinoma živela v New Yorku in na območju Nove Mehike, to so kraji z veliko zgodovine. Zaljubljena sem v globino, ki jo posedujejo mesta in stavbe, vse je bogato s pomenom. Obožujem mehiško pokrajino, ljudi, hrano in kulturo, to slikovitost, povsod so rože in oblaki! Tudi socialnopolitična zgodovina Mehike je izredno zanimiva, še danes se kažejo trenja, ki so nastala v času kolonizacije. Čeprav so Evropejci veliko vložili v to, da bi uničili prvotno kulturo, še kako živi. Enak primer so ZDA, mnogi pozabljajo, da je država zgrajena na ljudeh, ki so močno zatirani, a so vseeno tukaj. Kar se je zgodilo Indijancem, je odvratno.

Tukaj smo, dekleta, žrtvovana za ljubezen. Same smo to naredile iz ljubezni in mati nas je prosila zaradi ljubezni. Kakšna packarija lahko nastane iz nečesa tako lepega, kot je ljubezen. 

Ameriška miselnost zelo hitro zaide v večvrednost, enako velja za zunanjo politiko. Kako kot dolgoletna aktivistka in borka za pravico do svobode izražanja dojemate vzdušje, ki vlada v vaši lastni državi?

Omenjena ideologija je močno vpeta v kulturo, začne se že med odraščanjem, ko nas učijo, da so belci začetek in konec civilizacije, torej nekaj boljšega kot drugi. Preprosto so nas napačno učili, zato imajo mnogi izredno ozka prepričanja. Problem lahko rešijo potovanja, branje, učenje drugih jezikov, izobraževanje o kulturah, ki jih imamo za sovražnice. Frustrirajo me Američani, ki jih srečujem po svetu, tako zaverovani so vase, obup! Ko sem se prvič preselila v Mehiko, nisem znala veliko španščine, a sem se od začetka močno trudila, da bi vsaj tisto, kar znam, pravilno izgovarjala. V Sloveniji ne poznam dosti besed, a sem se vseeno naučila prosim, hvala, dobro jutro in podobno. To so osnove, v življenju potrebuješ prijeme, ki omogočajo, da si do ljudi, ki jih srečuješ, dober. Američani se po svetu premikajo v mehurčku ideje, da je Amerika najboljša država na svetu, edina, ki kaj pomeni. Zato lahko povsod počnejo, kar jim pade na pamet, kupujejo zemljo in žalijo ljudi.

Je za tako ozek pogled kriva prostranost države, kjer uradno ni veliko različnosti?

Mogoče, tukaj v Evropi je vse manjše, voziš se nekaj ur in si v drugačni kulturi, zato z njo vzpostaviš nekakšen odnos. V ZDA tega ni, od vzhoda do zahoda se razteza enaka kultura, na jugu so umazani Mehičani, na severu čudni Kanadčani. Oni niso Američani, zato se nas ne tičejo. Gre za miselnost izolacije, celo znotraj ZDA velja, da je Teksas najboljša zvezna država. Kako je lahko najboljša, če smo vsi enaki!? Naravnost bizarno je, a kultura Amerike je zelo obremenjena s tem, kdo je najboljši. V resnici je to miselnost osvajalcev. Nihče ne pomisli, da smo pravzaprav sami priseljenci na zemlji Indijancev. Zelo malo ljudi v ZDA ni priseljencev, a se nihče ne počuti tako. Ne vedejo se kot dobri gostje. Konec koncev je vsak posameznik na zemlji le gost tega planeta, šele ko to dojamemo, lahko nekaj dobrega ustvarimo. Tako poskrbiš za gozd, gore in reke, sicer ne bomo več dolgo. Zemlja bo preživela, a nas ne bo. Človeštvo je izredno mlado, a tako pomembne se počutimo.



Na ozemlju Nove Mehike je ostalo še nekaj indijanskih manjšin.

Območje Nove Mehike, torej Kolorado, Arizona, Utah in Kansas, je edino, kjer Indijanci še živijo na svojem ozemlju. Ta ozemlja se imenujejo Pueblos, tam živijo njihovi jeziki in njihove duše. Kot belec si v manjšini, zato laže razumeš, kaj to pomeni. Španci so sicer poskušali ubiti vse, kar ni bilo njihovega, a v Mehiki in Novi Mehiki jim to nikoli ni zares uspelo. Na eni strani je krščanska zavest, na drugi izjemna ljubezen in razumevanje zemlje, ki jo gojijo stare kulture. Oboje sobiva na istem mestu, nato šele pridejo Američani s svojim racionalnim razumevanjem sveta. Naenkrat razumeš, kako biti spoštljiv do drugih. Ko obiščeš Pueblo, s seboj ne jemlješ fotoaparata, ne prerisuješ simbolov, ki jih vidiš tam. Indijanci svoje obrede in slike dojemajo kot nekaj svetega, s tem, ko jih ujameš na film, ustaviš čas.

Na predstavitvi svojih pesmi ste izjavili, da imajo vaše pesmi svoje lastno življenje. V njih ni veliko prostora za vaš ego?

Kot umetnik si darovalec, zato nisi pomemben kot oseba, ki jo ljudje poslušajo, temveč imaš edinstven privilegij, ki ga ne smeš izkoristiti. Nekateri verjamejo, da je umetnik samo kanal, po katerem sporočilo pride do ljudi, a sama v to ne verjamem. Vseeno je treba izbrusiti svoje sposobnosti, da postaneš odličen medij, brez tega ne gre. Tvoja umetnost je skrbno darilo veščine, za katero moraš trdo garati, nato pa jo brez omejitev razdati. Ni bistvo v slavi, ki jo dosežeš, ampak v sporočilu, ki ga predajaš svetu. V pesmi, ki jo nosiš v sebi. V letih, ko sem odraščala v ZDA, smo v šoli za učence, ki so pokazali talent, uporabljali izraz nadarjeni otroci (angleško gifted, obdarovan). To je grozno nepravično do otrok, kdo pa ni nadarjen? Na delavnicah vedno rečem piscem, nismo mi tisti, ki smo obdarovani, ampak tisti, ki obdarujemo. Obvezno potrebujemo preskok iz osredotočenosti nase v osredotočenost na druge. Če se stvar ustavi na tej točki, to ni umetnost.

Meni se je racionalno zdelo, da bi me mama ubila, če bi vedela, kaj se dogaja. To se pogosto zgodi mladim dekletom; ne le da jih lastna mama ne zaščiti, temveč se odzove kot njihova sovražnica. Sestra mi je kasneje pogosto rekla, da ji je tako žal, ker ji nisem povedala, a sem ji odvrnila, da nisem zmogla povedati niti sama sebi, dokler je mama živela. 

Vprašanje je, koliko ljudi, ki ima dar, ga ne razdaja, ker se trudi preživeti. Sistem zahteva delavce, ne ustvarjalcev, zato je od ustvarjanja težko živeti.

Dobro poznam ta problem. Štirinajst let sem delala kot novinarka, pisala sem za časnik Albuquerque Journal. Veliko mojih pogovorov z uredniki se je končalo s tem, da me že tako plačujejo več, kot je običajno. Sama pa sem zelo težko živela od tega! Razumem, da so ekonomske razmere težke, a v delo moraš vložiti strast. Opravljanje dela le zato, da prinese materialne dobrine, je prazno. Obstaja tudi druga plat. Volja vedno najde pot.

Predstavljate se kot pesnica, se preživljate izključno s poezijo?

Od nekdaj sem pisala pesmi, a sem poslovno pot začela kot slaščičarka, imela sem svojo pekarno. Ljudje so oboževali moje slaščice! Neko noč sem pekla rjavčke, ti so bili velik hit. V sebi sem začutila pesem. Pesem je bila pravzaprav recept za žensko, in ta ženska ni bila slaščičarka, bila je pesnica. Ta ženska sem bila jaz! Počakala sem do jutra, nato sem poklicala svojega moža in mu rekla: Moram prodati pekarno. Moram postati pesnica, bog me ne bo nikoli vprašal, koliko denarja imam na bančnem računu, temveč me bo vprašal, kaj sem naredila z vrtom, ki mi je bil zaupan. Na svet pridemo z nečim, kar je večje od nas, naša naloga je, da to svetlobo tudi vrnemo. Drži, da sem sama oseba, ki bo vedno, ne glede na mnenja drugih, naredila tisto, kar se ji zdi prav. Tako sem zaprla pekarno in se zaposlila pri časopisu, s prepoznavnostjo sem počasi začela graditi sebe kot pesnico. A ob pesnjenju počnem tudi druge stvari.

Kako ste izdali prvo knjigo pesmi?

Malo pred 30. rojstnim dnem me je zadelo, da še nimam knjige, zato sem se odločila, da jo moram izdati. To je bilo pred spletom in samozaložništvom, a sem vseeno verjela v svojo idejo. Zbrala sem pesmi, poiskala grafično oblikovalko, da je naredila naslovnico, pripravila sem vse za tisk in natisnila petdeset knjig. Organizirala sem srečanje v lokalni knjižnici in takoj prodala celotno prvo naklado! Naslednji dan sem že tiskala drugo. Ko sem še imela pekarno, sem lagala, da imam sestanek, da sem lahko ukradla uro časa in jo namenila pisanju. To je bila moja prva ljubezen. Na eni od prvih javnih predstavitev je k meni pristopil založnik iz San Francisca in mi ponudil izdajo druge knjige. Tako sem dobila svojo prvo pravo knjigo! Nato se je začelo dogajati, pristopili so novi založniki, izdala sem še druge knjige. To je moja zgodba, v svetu sem predstavljala svoje pesmi, založniki so me nato sami poiskali.

Zlorabo spremlja toliko sramu, ne vem, od kod izhaja, ampak je vseobsegajoč. To je težko razumeti, če tega ne izkusiš. Kako manjvredno se počutiš, ne glede na to, kdo si in koliko let imaš. Zloraba te zmanjša na ničlo, vseeno, kako uspešen si.  

V Mehiki ste nato začeli od začetka. Kako je bilo delovati v okolju, kjer niste poznali veliko ljudi?

Na spletu sem se lotila raziskovanja, iskala sem založnike, ki bi jim bile všeč moje pesmi. Iskala sem nekoga, ki bo rekel da! Čez tri mesece sem že imela pogodbo. Ne glede na vse sem vedno verjela v svojo pot pesnice, prodala sem pekarno, vse sem vložila v svojo idejo, ki sem jo čutila v notranjosti. Kako pesnik zasluži denar? Pišeš za časopis, urednikuješ, sama sem se kmalu znašla v kulturnem novinarstvu. Kar koli mi je prišlo naproti, sem sprejela in se izučila. V Santa Feju sem odkrila ljubezen do poučevanja, v Mehiki sva s prijateljico dobili zamisel za pisateljske delavnice, ki jih združujeva s potovanji. Tako sem začela odkrivati svet! Vedno sem našla načine, kako zaslužiti, v Mehiki sem ponudila tečaje pisanja. Kako sem privabila ljudi? Z dobro hrano! Prek tečajev sem začela urednikovati, še danes od tega živim. A vsega, kar znam, sem se naučila z delom.

Trenutno ste spet v ZDA?

Živim v Koloradu, kjer kot urednica pomagam številnim pisateljem, tudi z različnih koncev sveta. Živim v majhni koči v gorah, ves dan preživim v pižami, kar je bil konec koncev tudi moj cilj. Vedno sem se spraševala, kaj moram storiti, da bom lahko dneve preživljala v pižami. To so sanje vsakega pisca, želiš si mir in čas za sanjarjenje, le tako lahko ustvarjaš.



Marsikdo vidi poezijo kot nekaj zastarelega. Je v sodobnem svetu še kaj prostora zanjo?

Poglejte, kaj se je zgodilo s pesmijo Wage peace, Širi mir. Če naslov vpišete v spletni brskalnik, boste našli ogromno zadetkov, večina nima z menoj nobene povezave. Pesem so objavili na toliko koncih, da sem že zdavnaj izgubila pregled nad njo. Petkrat so jo uglasbili, enkrat z zborom, drugič celo s simfoničnim orkestrom. Imam plakat, ki ga je oblikovala grafična oblikovalka. Vsi ti ljudje so to storili sami od sebe, ker jih je pesem tako navdihnila! To nam pove, da svet potrebuje pesmi. Pri pesništvu gre za izraz, ki zdravi.

Kako zdravi?

Ko sem bila stara 29 let, mi je umrla mama. Sledilo je obdobje velikega žalovanja, a precej bolečine je izviralo od drugod. Ko sem bila stara štirinajst let, me je zlorabil očim, kar sem globoko potlačila. Med žalovanjem se je odprla ta bolečina, začutila sem, da jo moram izraziti. A kako najti besede za nekaj groznega, kar se je zgodilo tako davno? Intuitivno sem začela iskati načine, kako bi s pisanjem prelisičila um. Takrat nikoli nisem potovala čez meje ZDA, a sem si zamislila, da bom pisala o državah sveta. Ker o njih nisem vedela skoraj ničesar! Začela sem z vajo, vsako jutro sem se zbudila in se takoj lotila pisanja. Nekega dne sem začela pisati o Nizozemski, o vlakih, ki vozijo po urniku. O holokavstu. Med vrstice se je prikradlo tudi nekaj o moji mami. Nadaljevala sem s Poljsko, Judi in bežanjem. Ko sem pisala o kristalni noči, sem napisala besede: Vedeli so. Vsi so vedeli. Naslednji dan sem nadaljevala, verze o hiši, truplu hčerke in materi, ki gori, medtem ko opazuje telo hčerke, ki se ga je dotaknil moški, ki je zgradil hišo. Hišo, ki jo objema ogenj. To sem naredila pred davnimi leti, a pesem še danes živi. Pogosto mi pišejo ženske, ki so jo prebrale in našle sebe v njej. V tem je moč poezije, v glasu, ki ga da tistim, ki so utišani. Ženske, ki so bile zlorabljene, torej se jih je nekdo neprimerno dotikal, mimo njihovih meja, so praviloma ženske, ki ne zmorejo povedati svoje zgodbe.

Spolna zloraba je nekaj zelo intimnega, vendar so primeri vedno bolj na očeh javnosti. Marsikdo se sprašuje, zakaj se žrtve niso oglasile prej, zakaj mine toliko let, da končno spregovorijo.

Zlorabo spremlja toliko sramu, ne vem, od kod izhaja, ampak je vseobsegajoč. To je težko razumeti, če tega ne izkusiš. Kako manjvredno se počutiš, ne glede na to, kdo si in koliko let imaš. Zloraba te zmanjša na ničlo, vseeno, kako uspešen si. Pri igralkah, ki so začele gibanje Jaz tudi, torej #metoo, gre za svet, v katerem se dokazuješ z delom. Zloraba pa dokazuje, da nimaš talenta, da je vse, kar si dosegla, rezultat tvojega telesa. Žrtev prikazujejo kot slabo osebo, ker je moškemu dovolila, da jo zlorabi. Zakaj so zlorabili njo in ne katere druge? Kmalu je edino, kar ostane, občutek, da je s teboj nekaj narobe. Sama s seboj si v velikem konfliktu.

Frustrirajo me Američani, ki jih srečujem po svetu, tako zaverovani so vase, obup! Po svetu se premikajo v mehurčku ideje, da je Amerika najboljša država na svetu, edina, ki kaj pomeni. Zato lahko povsod počnejo, kar jim pade na pamet, kupujejo zemljo in žalijo ljudi. 

Je vseeno še teže, če se zloraba zgodi v mladosti?

Vsekakor imaš manjšo sposobnost samostojnega razreševanja lastnih čustev. Ko si mladostnik, so tvoji starši velika avtoriteta, za vsako stvar, ki jo počneš, točno veš, ali jo bodo odobravali ali ne. Meni se je racionalno zdelo, da bi me mama ubila, če bi vedela, kaj se dogaja. To se pogosto zgodi mladim dekletom; ne le da jih lastna mama ne zaščiti, temveč se odzove kot njihova sovražnica. Sestra mi je kasneje pogosto rekla, da ji je tako žal, ker ji nisem povedala, a sem ji odvrnila, da nisem zmogla povedati niti sama sebi, dokler je mama živela. Ko sem končno spregovorila, sem začela s frazo, da se mi to niti ne zdi pomembno, ampak ... Ko so me ljudje pogledali z izrazom, češ, seveda je pomembno, sem razumela, kako velika stvar je bila to.

Ali vse vaše pesmi izhajajo iz osebnih doživljajev?

Velika večina. Mnoge so res dobro sprejete, na primer pesem Moški potrebujejo prostor, ki pripoveduje o ženski, ki je v razmerju z moškim, ki je ne ljubi. En verz pravi, zdaj si želim biti tista ženska, od katere se hočeš odmakniti. Kako patetično je to? Vseeno je zelo predrzna, verjetno je zato ženskam tako všeč. Resnična je, govori o ženskah, ki si želijo, da bi jih ljubili moški, ki tega ne zmorejo. V njej je najti tudi rdečo nit zlorabe. Odnosa, v katerem je živela moja mama, z moškim, ki me je prizadel. Ni si zaslužil njene ljubezni, a si tega ni zmogla priznati. Z očmi, ki so v resnici vedele, kaj se mi dogaja, me je rotila, naj ne uničim še tega, kar ima. Naj ne zaniham ladje, čeprav se je potapljala.

Živim v majhni koči v gorah, ves dan preživim v pižami, kar je bil ne nazadnje tudi moj cilj. Vedno sem se spraševala, kaj moram storiti, da bom lahko dneve preživljala v pižami. To so sanje vsakega pisca, želiš si mir in čas za sanjarjenje, le tako lahko ustvarjaš. 

To je velika odgovornost za otroka, sreča njegovih odraslih staršev.

Velikanska, a ne nevsakdanja. Mlade deklice postanejo žrtev, ko se jih nekdo dotika, da je le mir v hiši. Pogosto to ni le ena hčerka, ko prva odraste, se zloraba preseli na mlajšo. Lahko sem hvaležna, da se je mama na koncu vseeno ločila, preden bi bila prizadeta še moja sestra.

Kako obupano si je mati želela, da bi jo nekdo ljubil.

Absolutno, zato do nje ne čutim zamere. Te okoliščine so tako zapletene. Tu je stvar zame postala politična, ko sem dojela tihi dogovor, dejstvo, da ona ve, a me vseeno prosi, naj to storim zanjo. Tukaj smo, dekleta, žrtvovana za ljubezen. Same smo to naredile iz ljubezni in mati nas je prosila zaradi ljubezni. Kakšna packarija lahko nastane iz nečesa tako lepega, kot je ljubezen.

Danes čutite, da je ta rana zaceljena?

Tako je. Pisanje pesmi je bil del zdravilnega procesa, drugi del je bila objava, glasno branje pred ljudmi.

Veliko pripomb leti ravno na javno izražanje zlorabe, češ, zakaj so žrtve tako glasne in čutijo takšno potrebo po izpostavljanju.

Če se navežem na politične razmere v svetu, veliko je pisateljev, ki so v zaporu. Vedno pravim, vsaka tišina, ki je pretrgana, podari glas pisatelju, ki je zaprt. Enako je z zlorabo, vsaka žrtev, ki spregovori, podari glas nekomu, ki ga nima. To je naloga umetnikov in piscev, da podarjamo glasove tistim, ki jih nimajo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE