Nič ne bo narobe, če jih v celoti navedemo še enkrat. »Kdo sem,« ga je takrat odkrito zanimalo. »Kaj sem? Kaj počnem tu? Kaj življenje pričakuje od mene? Naj še kar čakam, da se mi obnovi kariera na televiziji? Kaj se mi je sploh zgodilo v življenju? Kaj je bilo s tem zvezdništvom? Sem imel samo srečo? Sem blefer? Sem ljudi nategnil ali ne? Mi je vse to pripadalo ali ne?«

Ker gre za sama težka in pogumna vprašanja, seveda nisem pričakoval, da je vmes našel čisto vse odgovore. In ko pravi, da jim ni danes prav nič bliže, se zdi, da gre tu predvsem za skromnost. Kar sicer ni vrlina, ki bi jo mnogi povezovali z legendarnim vragom z vzdevkom Jonas Ž. A medtem ko se nekateri samo starajo, drugi žlahtnijo. In ko ta novonajdena skromnost poda roko njegovi prirojeni iskrenosti, Jonas zlahka dokaže, da je še vedno svež in žuboreč sogovornik. 

No, nič hudega, če še nisi našel odgovorov. To so vseeno tista neskončno težavna vprašanja, ki si jih večina sploh ne upa nikoli zastaviti. Pa se o teh rečeh še vedno sprašuješ ali so se vprašanja bolj umaknila v ozadje vsakdanjega življenja?
O ja, seveda se sprašujem. Predvsem v smeri: Kakšna je naša naloga? Kaj tu počnemo? No, prav za potrebe takšnih intervjujev sem tudi že znal postreči s prekrasnim odgovorom. In sicer: Naša naloga je, da ta svet za sabo pustimo malo boljši, kot je bil, ko smo nanj prišli.

S čisto darvinističnega vidika se mi zdi, da človek ni bil narejen za toliko pozornosti. To ti predvsem škodi. Precej ti zmeša glavo, dokler ne izgubiš stika z resničnostjo. 

Sploh ni slab odgovor.
Ja, a me v resnici ne zadovolji povsem. Ne odgovori mi na osnovno vprašanje o smislu. Tu so seveda družina, otroci, posel, kariera … A nekaj v meni čuti, da se za vsem skupaj skriva tudi nekaj globljega. In komaj čakam, da bo prišel dan, ko se – tako obljubljajo – nekaj zgodi in postaneš razsvetljen. 

Satori. Trenutek, ko naj bi se naša zavest zlila z enostjo vesolja …
Tako je. Razjasnjenje ali razsvetlitev. Tega si zelo želim.

In si v teh primitivnih ciničnih časih to upaš tudi javno priznati! Ob tem lahko spet izrazim samo veliko naklonjenost. Kdo si vendar sploh še upa javno spraševati o smislu življenja?
Kaj pa vem … Znašel sem se pač v življenjskem obdobju, ki kar traja in traja. Pravzaprav si še najbolj želim nove obsesije, ki bi me pograbila, kot so me različne že tolikokrat prej. Pa je kar ni in ni. Zato raziskujem mehanizme, kako sem si obsesije znal poiskati prej. 

Včasih je veljalo, da se moram česar koli le lotiti, pa mi bo uspelo. Marsikdo v moji bližini še vedno verjame, da to drži. A moram povedati, da to čedalje teže poslušam. Predvsem zato, ker očitno ni tako. In šah mi je to še posebno neizprosno dokazal. 

Zadnja obsesija je bila dejansko šah? Vmes ni bilo nič novega?
No, vmes sem na veliko tiskal s 3D-printerjem. Printal sem kot obseden. Prav luštno je bilo!

Kaj si pa printal?
No, seveda šahovske figure. Največ pa razne igračke za svoje otroke. (Lice se mu ob misli previdno razneži.) Recimo kake plastične labirinte ali miselne uganke, kot so Hanojski stolpi. A sem moral prenehati, ker se mi je stara bajta navlažila, taki printerji pa so zelo občutljivi za vlago. Škoda, kajti to je res stvar prihodnosti. Nekoč bodo imeli podobno zadevo vsi doma v hiši in si bo lahko vsak natisnil obešalnik, žlico ali nov kolk po meri. Kar koli bo pač potreboval. 


Ampak kolke bodo vseeno najbrž printali doktorji, kajne?
Oh, sčasoma se jih bomo lahko naučili tudi sami.

Kakšna vera v kompetenco in motivacijo malega človeka!
Hec je v tem, da je prihodnost vedno še bolj fantastična, kot si jo sploh drznemo zamisliti. Kaj ni res?

Bojim se, da je. Ampak povej mi raje, kako si kaj zadovoljen z uspehom svoje biografske monodrame Jonas, ki se je zdaj počasi iztekla.
Zelo! Sploh ker sem imel skoraj sto ponovitev, čeprav ni šlo za temo, ki bi Slovence univerzalno zanimala.

Je bilo takšno izpovedovanje tvojega življenja kaj terapevtsko?
V bistvu ja, čeprav se, ko sem to počel, tega niti nisem zavedal. Potem pa me je prešinilo: madona, ampak saj se vendar velikokrat zgodi, da so po koncu predstave ljudje celo vstali in ploskali! To se v slovenskem teatru pravzaprav ne dogaja tako pogosto. 

Zanimivo, da si terapevtski učinek našel predvsem v aplavzu. Čeprav imaš seveda prav. Če se odpreš in precej odkrito spregovoriš o svojem življenju, skupnost pa to nagradi z glasnim ploskanjem, je gotovo terapevtsko.
In če za to dobiš še dober honorar …

... pa vsaka potreba po psihoterapiji preprosto izpuhti, ha ha. No, pa mi raje povej: kakšen šahist je bil Jonas?
Ne dovolj dober. 

Ne vem, mogoče se spreminjam v svojega fotra, ampak čedalje bolj opažam, da nas vsa ta znanost in tehnologija pravzaprav silita v pomanjkanje sreče. Da nas pametni telefoni pač ne osrečujejo. Kje pa! Vsaj mene in moje generacije ne. Morda je z mladimi drugače, ker so se tako rekoč že rodili z mobitelom v roki.  

Ojoj, kako si to izstrelil.
Kaj pa vem. Najbrž je šlo za to, da sem bil do začetka šahiranja precej razvajen. Včasih je veljalo, da se moram česar koli le lotiti, pa mi bo uspelo. Marsikdo v moji bližini še vedno verjame, da to drži. A moram povedati, da to čedalje teže poslušam. Predvsem zato, ker očitno ni tako. In šah mi je to še posebno neizprosno dokazal. Obstajajo pač reči, ki se jih lahko še tako zagrizeno lotim in preštudiram, kar le lahko, pa mi vseeno ne bo uspelo. Izkušeni šahisti mi sicer razlagajo, da se temu niti ne smem preveč čuditi, saj da gre za tako specifično in kompleksno igro, da ji, če se je ne lotiš mlad, ne boš niti približno prišel do konca. In jaz sem se s šahom začel ukvarjati precej pozno. 


Morda tvoj neuspeh ni nujno najslabša reč. Raymond Chandler je recimo zapisal, da je »šah kar najbolj kompleksna možna oblika tratenja časa, če ne štejemo dela v kaki marketinški agenciji«.
Je res tako zapisal? Ne vem, ali bi se lahko strinjal. Kakor koli, šele ko sem se ga zares lotil, sem spoznal, kako v riti sem. Kaj vse bi bilo nujno še preštudirati in kako zelo zaostajam za najboljšimi. Mislim, da sem igral s čisto vsakim od naših slovenskih velemojstrov, pa sem pri vseh naletel na povsem neprebojen zid. Enkrat samkrat nisem imel upanja na zmago.

Veš kaj, mislim, da je po vsaki seriji zmag kak tak poraz lahko koristen. Sploh če gre za čisto tekmovalnost, ne za služenje skupnosti.
(Na to dobim samo Jonasov pokeraški izraz, ki se z mano niti strinja niti ne strinja.) 

Če greva dol po seznamu vprašanj, ki si si jih zastavil pred dvema letoma: kako pa kaj televizijska kariera?
(Odmahne.) Tudi ta se mi je predvsem kar nekako zgodila. Torej se nisem zanjo nič pehal. In tako razvajen sem ostal vse do danes, zato nič ne hodim do urednikov, da bi se jim udinjal in dobrikal. Nekako se mi zdi, da me bodo, če me bodo potrebovali, že poklicali. Pri tem pa si seveda ne delam nobenih utvar. Jasno je, da je televizija pač medij, ki zahteva vedno nove obraze. Čeprav jih kar nekako ni in ni. Že dolgo nismo dobili nobenega, ki bi razsvetlil televizijski ekran. Kajne? 

Pa kdaj smo ljudje kot domnevno pametna življenjska oblika privolili v to, da nas krmijo s toliko lažmi?! Ena j***na lažna informacija za drugo! In očitno ni več noben naslov preneumen, da mu ne bi ljudje kar verjeli. 

Ne bi vedel, ker nič ne gledam. Vsekakor pa občudujem, da si bil zmožen oditi, ko si bil na vrhuncu. To uspe le redkim.
No, odšel sem bolj zato, ker me je tempo kar izmučil. Pa tudi s čisto darvinističnega vidika se mi zdi, da človek ni bil narejen za toliko pozornosti. To ti predvsem škodi. Precej ti zmeša glavo, dokler ne izgubiš stika z resničnostjo – zlasti s tem, kako naj bi normalen človek živel. In sčasoma te z vsemi intervjuji in fotkanji in podobnim družba prepriča, da si res nekaj posebnega. Kar pa definitivno ni najbolj zdravo. 


Velika večina tistih, ki se še naprej pehajo za pozornostjo, na koncu vedno postanejo karikature.
Res je! Še kako res.

Tu lahko samo ponovim svojo tezo izpred dveh let, da ti je to notranjo trdnost omogočila meditacija. V mladih letih si namreč veliko meditiral.
In zdaj sem spet začel. Dvakrat na dan.

Odlično! Čestitam! Kaj te je pripravilo do tega?
Hmm … Mislim, da v meditaciji iščem stik z nečim presežnim. Nečim, kar je nad časom in nad znanostjo.

Nad znanostjo! Pa je za takega navdušenca nad znanostjo sploh lahko kaj nad njo?
Ne vem. Morda. Upam. Prijatelji me že dlje opozarjajo, da je za človeško psiho vseeno zdravo verjeti v nekaj, kar je nad protoni in nevtroni. In zato sem se sčasoma tudi nehal posmehovati religijam. Dolgo sem to recimo kar nekako avtomatično počel, češ, saj so vendar samo zgodbice! 

Pa si že kdaj začutil kar koli presežnega? Si bil kdaj vsaj že v veži verske vznesenosti?
Ne še.

A znanost preprosto ni več dovolj?
Ne, ni. Znanost me ne osrečuje. Sumim celo, da je kvečjemu nasprotno. Ne vem, mogoče se spreminjam v svojega fotra, ampak čedalje bolj opažam, da nas vsa ta znanost in tehnologija pravzaprav silita v pomanjkanje sreče. Da nas pametni telefoni pač ne osrečujejo. Kje pa! Vsaj mene in moje generacije ne. Morda je z mladimi drugače, ker so se tako rekoč že rodili z mobitelom v roki. 

Kar se tiče očetovstva, moram povedati predvsem to, da me bega osnovni kontrast. Namreč med tem, da si je večina očetov, ki jih srečam, prav nekako blazno všeč in so zelo zadovoljni s svojim prispevkom k vzgoji. Sam pa sem tej izjemno zahtevni nalogi vsak dan sproti le komajda kos in nisem prav nič samozadovoljen, saj mi pogosto tudi kaj umanjka. 

Ne tako davno smo prebrali podatek, da se je med slovenskimi mladimi med letoma 2008 in 2015 raba antidepresivov in anksiolitikov povečala za 73 odstotkov.
Najbrž ima pri tem veliko dejstvo, da so še posebno veliko izpostavljeni medijem.

Zakaj tako praviš?
Ne gre samo za to, da nam mediji servirajo izkrivljeno negativno podobo sveta. Torej da poročajo samo o aferah in patologiji namesto recimo o tem, kako so v Afriki zasejali nova žitna polja. Samo strašijo nas – celo z vojno z muslimani. Zdaj zdaj bo počilo, nam kar naprej sporočajo. In tako poka že kar nekaj časa, počilo pa na srečo še ni. A celo mene jim je uspelo nekako prepričati, da smo kot v mestecu Gogi, kjer se ima zdaj zdaj nekaj zgoditi. A kot sem rekel: ne gre samo za to. 


Za kaj pa še?
Za to, da smo preplavljeni s totalnimi lažmi! O tem zadnje čase res veliko razmišljam. Pa kdaj smo ljudje kot domnevno pametna življenjska oblika privolili v to, da nas krmijo s toliko lažmi?! Ena j***na lažna informacija za drugo! In očitno ni več noben naslov preneumen, da mu ne bi ljudje kar verjeli. Če bi kak portal objavil vestičko Leonardo da Vinci naslikal Mono Lizo z eno samo potezo!, bi to marsikdo najbrž kar kupil. Splošna medijska krajina je postala preprosto nevzdržna.

Tudi tebi, praviš, pride to do živega?
Zelo. Zelo! To bo preprosto treba enkrat temeljito počistiti.

Ampak kako bi bilo to sploh mogoče storiti? Zdi se, da je v ljudeh nekaj, kar prav hlepi po spektakularnih debilizmih.
Vsaj za silo učinkovito očiščenje je najbrž možno samo na dolgi rok – s šolstvom, izobraževanjem. Z mojstrenjem mladih v kritičnem mišljenju.

Tudi pri vzgoji je čedalje več prepuščenega iniciativi redkih budnih posameznikov. Ti svoji punci dnevno drilaš v kritičnem mišljenju?
Se trudim. Čeprav, kar se tiče očetovstva, moram povedati predvsem to, da me bega osnovni kontrast. Namreč med tem, da si je večina očetov, ki jih srečam, prav nekako blazno všeč in so zelo zadovoljni s svojim prispevkom k vzgoji. Sam pa sem tej izjemno zahtevni nalogi vsak dan sproti le komajda kos in nisem prav nič samozadovoljen, saj mi pogosto tudi kaj umanjka. 

Okej, kdaj v družbi še vedno potegnem kakšen dimček, ampak kupil pa že zdavnaj nisem nič. Priznam, dolga leta mi je bilo to v prav poseben užitek, a ker gre predvsem za zapolnjevanje praznine, sem se sčasoma odločil, da bi to isto praznino veljalo zapolniti kako drugače. 

Samokritika je vedno dober znak. Zares dobre starše mnogo prej najdemo med takimi, ne pa med samozadovoljneži.
Že, a kaj ko to vendar pomeni, da si kot starš vnaprej obsojen na življenje dvoma in mizerije!

Dvoma že, mizerije pa ne nujno. Kateri del te nedvomno zahtevne naloge je zate najbolj težaven?
Najteže od vsega je ohranjati avtoriteto. Tvoji otroci te namreč tako presneto dobro poznajo, da pri njih preprosto ne moreš blefirati. Vsak dan te gledajo in študirajo, da te imajo na koncu tako dobro naštudiranega, kot imajo pametni natakarji naštudiranega lastnika gostilne. Potem točno vejo, kako se lahko čemu izmaknejo in kako lahko nekaznovano jemljejo iz blagajne. Dodaten problem je, da si pri vzgoji čedalje bolj sam. Tu sva spet pri šolstvu. Naši vrhovni šolniki očitno ne razumejo, kako goreče si želim, da bi mi pomagali vzgajati moje otroke, pa se vse bolj otepajo te odgovornosti. 


Kako torej ohranjaš avtoriteto?
Samo z osebnim zgledom. Tu imam pa seveda spet velik problem. Kdo med nami nikoli ne laže? Kdo ne potrati mnogo preveč časa s svojimi razvadami, kdo si ne nadene maske, ko pridejo obiski?

No, mislim da to niso ravno smrtni grehi. Razen seveda pretiranega vdajanja razvadam. Povej: si, kot si obljubil pred dvema letoma, nehal kaditi marihuano?
Sem. Moj princip je: če odrežeš, odreži. Nima smisla, da dolgo nekaj režeš in režeš. Okej, kdaj v družbi še vedno potegnem kakšen dimček, ampak kupil pa že zdavnaj nisem nič. Priznam, dolga leta mi je bilo to v prav poseben užitek, a ker gre predvsem za zapolnjevanje praznine, sem se sčasoma odločil, da bi to isto praznino veljalo zapolniti kako drugače.

Kako ti to uspeva?
No, za zdaj je natanko to še vedno kar problem. Saj zato pa tako mrzlično iščem novo obsesijo.

Obsesijo ali pa vsaj razsvetljenje?
Tako. (smeh)