Pred petimi leti je pomeril moči na izboru in čeprav je Mister postal drugi, je nadaljeval pot v manekenstvu. Najprej doma, kmalu tudi v tujini. Po petih letih se lahko pohvali, da mu je izven domačih meja uspel preboj.

Pravzaprav na vseh področjih že praviloma velja, da si vsak želi uspeti tudi na tujem. Vi ste to uresničili. Kakšna je pot v svetu manekenstva? Kaj je za takšen preboj potrebno narediti?

Ni vedno preprosto ali lahko govoriti o sebi. Ljudje smo si različni. Če se ozrem nazaj na zadnjih pet let, bi lahko zase rekel, da sem poleg ostalih osnovnih potrebnih pogojev imel še eno lastnost. Voljo in vztrajnost, predvsem pa veliko in trdno odločnost, da mi v manekenstvu uspe. Tudi v tujini. Vsi imamo sanje, želje in načrte, a volja, vztrajnost in odločnost so nekaj povsem drugega. Na roko mi je šlo, če rečem po domače, tudi to, da sem značajsko človek za takšne stvari. To je zelo pomembno.



Konkretno mislite na…?

Da je ena mojih lastnosti ta, da rad potujem. Rad spoznavam nove kraje, srečujem nove ljudi, zanima me, kako živijo drugod, kakšne so navade, običaji,… Pa rekel bi, da se tudi znajdem. Sem človek, ki se zna prilagoditi. Brez vsega tega ne glede na ostale pogoje, želje, načrte in odločenost v manekenstvu ne gre.

Najraje sem delal v Milanu. Zelo mi je všeč njihov način dela, njihova kultura ter Milano kot samo mesto. Ima zelo bogato zgodovino, kar je mi je pisano na kožo. 

Ste tip človeka, ki ima domotožje?

Uf, seveda. Ampak večja težava je, če se ne znaš ali ne zmoreš prilagoditi v novem okolju. Na spremembe moraš preprosto biti pripravljen. Prideš na čisto drug konec sveta, kjer po treh dneh ne moreš reči, to pa ne bo šlo ali tega pa ne morem in preprosto oditi. Navsezdanje nisi šel tako daleč iskat ljubi mir, ampak z določenim poslanstvom. Po uvrstitvi med Top 10 na slovenskem finalnem izboru, me je agencija že januarja 2013 poslala na delo v Bangkok. To je v bistvu strahovito hitro. Vedeti morate, da pred udeležbo na tekmovanju za Mistra nisem imel niti ene izkušnje. Po pravici povedano nikoli nisem niti pomislil, da bom kdaj delal v manekenstvu, sploh pa ne v tujini. Na izbor sem se prijavil iz čiste radovednosti. Modnega okolja nisem poznal kaj dobro, me je pa zaradi prigovarjanja bližnjih zanimalo, kako se vrti ta svet. V Bangkoku sem bil tako tri mesece. Iz Tajske sem šel za štiri mesece v Malezijo. Medtem sem se vrnil v Slovenijo, kjer sem moral zaključiti študij. Diplomiral sem in se s še svežo diplomo v rokah podala nazaj v tujino. Skoraj leto dni sem ostal v Aziji, v Singapurju, Hong Kongu in Guangdžovu. Leta 2015 sem delo dobil bližje domu, v Milanu, lansko leto pa sem delal v Barceloni. Trenutno sem v Sloveniji in za tujino delam v Avstriji in na Hrvaškem.



Manekeni ste tako rekoč nomadi, nenehno se selite s trebuhom za kruhom. Čeprav ste prilagodljivi in se znajdete, vam verjetno vendarle ni bilo vedno lahko?

Seveda ne. A to ni del le manekenskega posla, takšno je življenje. Pridejo lepe in manj lepe stvari, so težki in veseli trenutki. So uspehi pa tudi razočaranja. Ampak noben začetek ni lahek in danes nobena stvar ni ravno rožnata. Ne le pri nas tudi na tujem. Očitno tako je in mora biti. Če bi me vprašali, kako bi se odločal in delal danes, če bi začenjal še enkrat, bi se najverjetneje odločil enako. Ni mi žal za nobeno stvar, odločitev ali destinacijo. Vse ima svoje pluse in minuse, v mojem primeru so pozitivne stvari pretehtale negativne.  

Tekom potovanj sem imel sostanovalce iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stikih. Lepo je, ko imaš prijatelje skoraj po celem svetu. 

Kje vam je bilo do sedaj življenje najbolj všeč? Bi se tja vrnili?

Najraje sem delal v Milanu. Zelo mi je všeč njihov način dela, njihova kultura ter Milano kot samo mesto. Ima zelo bogato zgodovino, kar je mi je pisano na kožo. Milano in vso Italijo nasploh obožujem. Ali bi se vrnil? Uh, težko rečem. Bi, po drugi strani pa je še toliko sveta, ki bi ga rad videl, ga izkusil, in delal tam.



Ne glede na velikost tržišča, so odnosi v manekenstvu tudi v tujini verjetno različni. Tekmovalnost, konkurenca,… Kakšne so vaše izkušnje?

V Bangkok na Tajsko recimo nisem odšel sam, z isto agencijo je podpisal pogodbo tudi Matjaž Kumelj, s katerim sva se poznala že prej in na Tajskem postala res dobra prijatelja. Ko si v tujini in ne poznaš nikogar, je veliko bolje, da si v družbi nekoga iz Slovenije. Čez čas sva se spoprijateljila še z drugimi manekeni iz Hrvaške in Srbije. Bili smo nerazdružljivi. Še danes imam stike z vsemi, ne glede na to, kje smo in kaj počnemo. Po Tajski sem sicer naprej potoval sam. Matjaž se je vrnil v Slovenijo, mene pa je pot peljala v Kuala Lumpur. Tekom potovanj sem imel sostanovalce iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stikih. Lepo je, ko imaš prijatelje skoraj po celem svetu.

Moški lahko delamo v modi delamo veliko dlje kot ženske. Najboljša leta za manekena so šele okoli 30. leta, tako da se s staranjem ne obremenjujem. 

Čeprav gre za modo, se ženski svet manekenstva razlikuje od moškega. Bi se strinjali s to trditvijo?

V določenih stvareh zagotovo. Morda je moškim res lažje, a le v nekaterih pogledih. V obeh primerih je konkurenca zagotovo močna, posel pa neusmiljen. V modi se obrača veliko denarja. Največja konkurenca je v Milanu. To je logično, saj je Milano prestolnica mode. Manekenov je veliko, a tudi dela je precej. Da lahko konkuriraš moraš biti prijazen, profesionalen, resen, deloven, v tip top formi …



Najbrž to ni pogosto vprašanje, pa vendar. Vas je delo v manekenstvu naučilo česa novega? 

Če želiš uspeti, še posebej v tujini, je potrebno veliko truda, discipline, potrpežljivosti in potenciala. A če želiš biti opazen med klienti, moraš obenem nekako tudi izstopati iz množice. Ni dobro, da se skrivaš in da ne pokažeš svojih atributov, saj tako nihče ne bo opazil tvojega talenta. A pokazati se moraš na profesionalen način. To prepričanje mi je potrdilo tudi srečanje z Davidom Gandyjem. Pred nekaj leti sva se spoznala v Hong Kongu, na predstavitvi linije in znamke z njegovim imenom. Takrat je bil najuspešnejši in najbolje plačani moški maneken na svetu. Bil je preprost in vljuden, dal mi je tudi nekaj nasvetov. Verjamem vanje in se jih držim, nenazadnje so daleč pripeljali tudi njega in očitno so pravi.

Nekateri manekeni in manekenke imajo tudi svoje zaščitne znake, po katerih so prepoznavni. Rosie Vela ali Farrah Fawcett, denimo, sta imeli bujne lase, Cindy Crawford manjše materino znamenje nad ustnico. Imate zaščitni znak tudi vi? Za vas večkrat pravijo, da imate značilen tako imenovani srep pogled. Se strinjate?

Hm ... mogoče res, imam tak oster pogled. Ko se osredotočim na kamero, ko ujamem ta trenutek se zgodi in nastane vrhunska slika.

Pomembna mi je kariera, zato se v medijih pojavljam izključno zaradi nje. 

Ne glede na uspeh, ki ga dosežeš, pa ima manekenstvo rok trajanja. Ste razmišljali o tem, do katere starosti si želite vztrajati v tem poslu? Se boste nekega dne podali v kakšen drug poklic? 

Glede na to, da imam šele 27 let, v najboljša leta za manekenstvo šele prijaham. Moški lahko delamo v tem poklicu veliko dlje kot ženske. Najboljša leta za manekena so šele okoli 30. leta, tako da se s staranjem ne obremenjujem. Glede spremembe poklica pa, sem diplomirani inženir strojništva, a najverjetneje nikoli ne bom delal kot strojnik. Zdaj se povsem posvečam manekenstvu, a rek pravi nikoli ne reci nikoli. Kdo ve, kaj prinese življenje. 



Čeprav ste del sveta slavnih, pa, zanimivo, o vas ne vemo veliko. Tako rekoč ničesar ne slišimo o Gašperju Tratniku zasebno. Kako to? Se zavestno umikate medijem ko pride do vaše zasebnosti? 

Ne morem reči, da se zavestno umikam, saj privatnega življenja ne skrivam. Je pa to stvar vsakega posameznika. Nekateri želijo biti v medijih ravno zaradi tega, ampak meni je pomembna kariera, zato se v medijih pojavljam izključno zaradi nje.

Pred časom so se vrstila namigovanja, da naj bi bili v vezi s pevko Alyo. Tega niste niti zanikali, niti potrdili. Je bilo v novici kaj resnice? Vas takšna prepoznavnost v javnosti moti? 

Hehe, ne vem od kje vam to. Z Alyo sva zelo dobra prijatelja in tudi sokrajana. Skupaj sva posnela videospot, kjer so nekateri prizori res vroči. Nekaj dotikov, lepih pogledov, vendar to je bilo tudi vse. Odigrala sva resno in profesionalno, kot se za videospot spodobi. Nekaj prepoznavnosti verjetno že imam, vendar me ne moti. Se mi je pa že zgodilo, da me ljudje na cesti pozdravljajo, vendar ne vem, od kje bi me poznali. (smeh)

Vikendi in nedelje zame že lep čas ne obstajajo. Kadar pa le imam prosto, grem domov, pozdravit starše in oba brata. 

Na slovensko tržišče boste lansirali tudi lastno blagovno znamko GT collection. Pri nas to ni ravno pogost korak. 

Idejo sem začel razvijati pred desetimi meseci in sedaj je kolekcija uradno zaživela. Koncept so modni dodatki, od zapestnic do lesenih metuljčkov. Kolekcija je namenjena tako moškim kot ženskam, saj so vse zapestnice uniseks. Namen teh zapestnic je, da bi tudi moški na modne dodatke pričeli bolj prisegati. Želim jih spodbuditi, da se bolj posvečajo modi. S pravo kombinacijo, smo lahko namreč tudi mi videti zelo modno. To dokazujem tudi na socialnih omrežjih, kjer na svojem Facebook in Instagram računu vsak dan predstavim novo modno kombinacijo. Odprli smo tudi spletno trgovino, dogovarjam pa se še s podjetjem SloWatch, ki bi kolekcijo predstavljalo po Sloveniji.



Najdete ob vsem tem kaj čas zase?

Dejansko ga nimam. Glede na vse, s čemer se ukvarjam, imam dela več kot dovolj, urnik pa povsem zapolnjen. Vikendi in nedelje zame že lep čas ne obstajajo. Kadar pa le imam prosto, grem domov, pozdravit starše in oba brata. Pa na mamino nedeljsko kosilo, seveda!