EKSKLUZIVNO

Irena Avbelj: Le tri možnosti imaš – se zadrogiraš, znoriš ali sprejmeš

Najuspešnejša slovenska padalka vseh časov in upokojena poveljnica Šolskega padalskega oddelka (ŠPADO) Slovenske vojske Irena Avbelj si zasluži spoštovanje. Živi z vsakodnevnimi bolečinami, ki jo prebujajo tudi ponoči, a z dvignjeno glavo ohranja življenjski optimizem, ne glede na to, da je po hudem padcu s padalom leta 2011 prestala osemnajst operacij in zaradi trajno poškodovane noge opazno teže hodi. Hkrati jo boli spoznanje, kaj ti v resnici prinese poklicna oziroma športna požrtvovalnost, če se ne znaš postaviti zase in pri tem vztrajaš. Letos jeseni je po več letih mučnega dokazovanja na sodiščih dosegla vsaj malo zadoščenja – denarno odškodnino.

Srečali sva se v Tivoliju prav tistega dne, ko ga je prvič pobelil sneg. Irena je v kavarni izbrala čaj, saj ne pije kave. Nihče od Avbljev ni navdušen nad sicer splošno priljubljenim omamnim napitkom, izvem, veliko raje imajo kakav, stoodstoten, s kar najmanj dodanega sladkorja. Ireni tako zelo prija, da si ga privošči vsak dan za zajtrk – dve žlici kakava v pol litra mleka. Nepozabni nekdanji boginji slovenskega neba – tudi mami odrasle hčerke in ženi pilota – se sicer sladka pregreha nič ne pozna na kilogramih, saj je celo še vitkejša kot kadar koli prej. Nenačrtno. V njej tlita jeklena volja in lepota, ki ju ni mogoče streti.

Na svetovnih prvenstvih ste skupno osvojili kar dvajset zlatih kolajn, deset srebrnih in tri bronaste. Zakaj ste se pri rosnih dvajsetih, ko vas je padalstvo povsem omrežilo, pravzaprav odločili prvič skočiti s padalom?

Glede na to, da sem bila takrat študentka fakultete za šport – sledil je še študij informatike – sem bila že tako ves čas izjemno aktivna v različnih vrstah športov, kot so gimnastika, plavanje in podvodna orientacija. Nekega dne sem v časopisu videla razpis za padalce in se odločila za prijavo. Hotela sem poskusiti kaj novega. Nekaj mi je manjkalo.

Zakaj sem se leta 2014 odločila za tožbo? Bolj na prigovarjanje drugih, denimo sotrpinov na rehabilitaciji v Soči. Nekdo od njih mi je odprl oči z besedami: »Poskrbi zase. Ostala boš sama. Tudi tisti, ki so prej najbolj skakljali okoli tebe, bodo zelo hitro pozabili, da si kadar koli obstajala.« 

Po naključju ste našli svoj največji talent. To mnogim ne uspe.

Drži, po drugi strani pa je šlo za nadgradnjo vsega, s čimer sem se ukvarjala prej. Orodna telovadba, ki sem se ji posvečala v otroštvu, mi je dala odlično popotnico za figurativne skoke, denimo v zvezi z orientacijo v prostoru ter koordinacijo telesa. Prav tako sem bila že navajena tekmovati; največ takšnih izkušenj sem pridobila pri plavanju. Pa če ne še po prvem skoku, sem zagotovo po drugem vedela, da je to nekaj, kar si želim še početi, čeprav me je bilo strah. Nekaj me je vleklo nazaj gor. Morda sem želela tudi nasprotovati vsem tistim, ki so mi govorili: »Ah, saj si boš premislila, preden boš prvič skočila!« (Nasmeh.)

Pada se najprej z glavo navzdol, menda tudi v hitrosti formule 1?

Pri eni od padalskih disciplin, to so figurativni skoki, res dosežeš hitrost okoli 300 kilometrov na uro, čeprav nimaš tega občutka. Preden odpreš padalo in se pripraviš na doskok, moraš biti ves čas osredotočen na pravilne gibe ter predpisane figure v prostem padu.



V srbski Kikindi avgusta 2011 na evropskem prvenstvu se je zgodil vaš zadnji, 11.093. skok. Kaj je šlo narobe?

Nekaj se je zapletlo nad glavo in pri doskoku preprosto nisem mogla zategniti krmilnih vrvic ter upočasniti hitrosti. Nisem imela časa za analizo situacije, saj bi morala za to pogledati navzgor. Hitrost je bila, ko sem treščila na tla pod približno tridesetstopinjskim kotom, okoli 70 kilometrov na uro.

Ni šlo za kakšno vašo napako?

Padalstvo je nevarna dejavnost, med katero se lahko pripeti tudi kaj nepredvidenega. Pa vendar nikoli nisem pomislila, da bi se mi lahko zgodilo kaj takšnega. Na petsto metrih višine nad terenom bi ob podobnem zapletu imela še dovolj časa, da bi pogledala navzgor in nastalo situacijo verjetno razrešila. Dve sekundi pred pristankom ga seveda ni bilo. Lahko sem reševala le sebe.

Kaj ste sploh lahko naredili v tistih stotinkah?

V takšnih trenutkih dela podzavest. Vključi se samoohranitveni nagon in čas postane relativen. Razumsko sem naredila vse, kar je bilo mogoče. Spomnila sem se pogovora s kolegom, ki se je prav tako ponesrečil pri padalstvu; dejal je, da ni dobro pri tolikšni hitrosti in kotu pristati hkrati z obema nogama, saj ti lahko sunek v kolke poškoduje notranje organe. On je dal zato eno nogo naprej kot amortizer, da prevzame večino sile udarca, ni torej pristal sonožno. Morda bi bila, če se ne bi spomnila in upoštevala tega nasveta, danes na vozičku ali kako drugače še huje poškodovana. Ob doskoku sem potisnila levo nogo naprej. Pri tem so se zgodili odprti zlom te noge, poškodbe hrbtenice, desnega gležnja in desnega kolena. Zaradi silne sile me je potem še odbilo od tal. Zdelo se mi je, da po zraku letim celo večnost. Medtem sem se prav tako spomnila, da se je pri padcu pametno prevaliti čez ramo, tako kot pri judu, da vse skupaj omiliš. Med kotaljenjem sem mislila, da se nikoli ne bom ustavila. Pa je tudi tukaj šlo le za nekaj pičlih sekund.

Svoje delo sem rada in tudi dobro opravljala. Po poškodbi ga nisem mogla več. Nikoli nisem bila pisarniški tip človeka. Moja mama je že pred mnogo leti zame dejala: »Če jo hočete ubiti, jo dajte v pisarno!« Prav je imela. Moj cilj je bil in je še vedno, da ne bom od nikogar odvisna. 

Pri vas je bila med drugim poškodovana tudi križnica. Zadnji poseg od osemnajstih, ko so vam operirali še koleno, ste imeli leta 2014.

Drži. Najhuje pa je bilo, ko je po šestih mesecih in pol po nesreči izbruhnila infekcija na kosti v gležnju. Prognoza je bila zelo slaba. Zdravnik mi je pozneje povedal, da so še ne dolgo pred tem ob takšnih hujših okužbah nogo bolniku preprosto odrezali.

Kako ste se takrat počutili? Menda so vam bili v veliko čustveno oporo vsi ožji družinski člani in prijatelji ali morda tudi kateri novi znanci?

Res je, vsi omenjeni in še kdo so mi stali ob strani. Nisem izgubila upanja, verjela sem, da bo bolje. Kdo mi je največ pomagal? Vsak po svojih najboljših močeh. Med drugim sem se zavedala, da moram za nasvet prositi nekoga, ki je doživel podobno hudo poškodbo. To je bil moj kolega padalec, sicer tudi fizioterapevt. »Kako naj se spopadem s tem?« sem ga vprašala že kmalu po padcu v Srbiji. Podal mi je kratek, a takrat bistven odgovor: »Psihično se ne sesuj!« Pa sem si mislila, vsa pod vplivom protibolečinskih tablet, zakaj mi to govori?! Potem sem v neprespanih nočeh, ko me je vse grozovito bolelo, počasi začela razumeti, kaj mi je pravzaprav svetoval.



Ob takšnih poškodbah se je verjetno zelo težko izogniti depresiji.

Seveda, nanjo so me opozarjali tudi zdravniki. Sama sem svojo trmo uspešno usmerila proti depresiji. Od nekdaj sem rada počela prav nasprotno, kar so mi hoteli dopovedati drugi. (Smeh.) Kolegov nasvet pa me je velikokrat potegnil iz malodušja. Sama sebe sem prepričala in se začela veseliti vsake še tako majcene pozitivne stvari; tudi če je šlo le za milimeter napredka pri hoji, sem bila vesela. Velja splošno pravilo, da se je treba vse življenje rekreirati. No, jaz se moram pač do konca življenja rehabilitirati. (Nasmeh.)

Kako pogosto se rehabilitirate?

Čim več. Zavedam se, da se ne smem ustaviti. Zelo dobro namreč vem, kako težko je začeti z ničle, ko sem lahko le ležala. Ne vem, ali bi to zmogla narediti še enkrat.

Zaradi omenjene hude poškodbe ste se morali pred dvema letoma tik pred abrahamom invalidsko upokojiti. Kot stotnica oziroma poveljnica ŠPADO Slovenske vojske ste vse od leta 1996 poučevali padalstvo. Kdaj je padla odločitev, da boste zahtevali odškodnino?

Svoje delo sem rada in tudi dobro opravljala. Po poškodbi ga nisem mogla več. Nikoli nisem bila pisarniški tip človeka. Moja mama je že pred mnogo leti zame dejala: »Če jo hočete ubiti, jo dajte v pisarno!« Prav je imela. Moj cilj je bil in je še vedno, da ne bom od nikogar odvisna. Zakaj sem se leta 2014 odločila za tožbo? Bolj na prigovarjanje drugih, denimo sotrpinov na rehabilitaciji v Soči. Nekdo od njih mi je odprl oči z besedami: »Poskrbi zase. Ostala boš sama. Tudi tisti, ki so prej najbolj skakljali okoli tebe, bodo zelo hitro pozabili, da si kadar koli obstajala.« Še kar nekaj časa sem omahovala, a potem sem spoznala, da je tako. Z odvetnikom Primožem Krapencem sva se morala zelo boriti in dokazovati očitno, da sva dobila tožbo proti ministrstvu za obrambo.

Postalo mi je jasno, kaj je pravo prijateljstvo oziroma komu je zares mar. Prej sem imela ogromno »prijateljstev«. Hvaležna sem za selekcijo, ki se je zgodila, čeprav mi je bilo zelo hudo pri srcu, ko so mi obrnili hrbet tudi nekateri, ki sem jih imela za prijatelje. Tega nisem pričakovala. 

Prejeli boste 90.000 evrov, sicer manj, kot ste zahtevali, pa vendar je to uspeh.

Sprašujem se, kaj se zgodi s številnimi podobnimi primeri, ko oškodovancem ne priznajo odškodnine, če sem jo že jaz tako težko dobila. Verjamem, da mnogi na tej dolgotrajni in težki poti obupajo. Tudi sama sem se večkrat spopadala s tem, vendar sem na srečo imela ob sebi ljudi, ki so me v tistih trenutkih spodbujali. Med njimi je bila tudi moja mama, ki mi je rekla: »Kam bo šel denar, če ga boš dobila? Ja, kam neki, nazaj v zdravstvo!«

Glede na dolžino čakalnih vrst si pogosto žal obsojen na plačevanje storitev, drži, te pa ponavadi niso poceni. Vam je usodna poškodba, šok za telo in dušo, prinesla kakšno novo spoznanje, vas je spremenila?

Vsekakor. Znam ceniti malenkosti, tudi tiste, ki jih prej sploh nisem opazila. Denimo se sprehajam po naravi in me popolnoma prevzame kakšna veja, njena oblika ali barva listov. Pa si rečem: »Poglej, kako je narava to lepo naredila!« Prej je nikoli nisem dojemala tako, vedno se mi je kam mudilo, pa če sem se potapljala ali bila na nebu. Zdaj znam bolje poslušati sebe, se ustaviti, ker sem bila v to tudi prisiljena. Telo ti pravi čas vse pove. Prav zato so vse diete, ki nam jih ponujajo, prav trapaste. Kdor prisluhne telesu, mu to samo sporoči, kaj je dobro zanj. Meni včasih zadiši surov zrezek in ga pač pojem. Očitno mi že koristi. (Nasmeh.)



Kaj pa medčloveški odnosi, opažate, da so zdaj drugačni?

Postalo mi je jasno, kaj je pravo prijateljstvo oziroma komu je zares mar. Prej sem imela ogromno »prijateljstev«. Hvaležna sem za selekcijo, ki se je zgodila, čeprav mi je bilo zelo hudo pri srcu, ko so mi obrnili hrbet tudi nekateri, ki sem jih imela za prijatelje. Tega nisem pričakovala.

Kot dobitnica Bloudkove nagrade, najvišjega priznanja v športu, veljate za kraljico slovenskega padalstva. Menda pa ne boste nikoli več skočili s padalom, tudi v tandemu ne?

Res je. Posledice poškodb so prehude in z enim samim skokom bi lahko uničila vse, za kar smo se trudili skupaj z zdravniki, fizioterapevti, sestrami in vsemi drugimi, ki so mi pomagali pri dolgotrajnem zdravljenju. Skočiti v tandemu pa ne bi imelo smisla. Vsaj zame ne, ker sem vsa leta skakala samostojno in si ne predstavljam, da bi bila zdaj potnica v tandemu.

V nesreči si zares vedno sam. Ljudje se ne morejo postaviti v tvojo kožo in zato tudi težko razumejo, kaj pravzaprav doživljaš. Najlaže se o tem pogovarjam s sotrpini, ki so v podobni zgodbi. Pomembno je, da ne obupaš. Kdo bo poskrbel zate, če ne sam? Nihče drug. 

Kakšen izziv ste si zadali v prihodnje, poleg nujne skrbi za zdravje?

Želim si potapljanja na Galapagosu, da si ogledam tamkajšnje čudovite živali, čeprav je to postalo presneto drago. Skrbi me dolg let, saj ne morem dlje sedeti pri miru. Veliko sem tudi na Pagu, kjer plavam, kolesarim in sem kar največ na soncu, saj so mi zdravniki predpisali vitamin D. Pravzaprav se veselim vsakega dne sproti, ki mi je še namenjen.

Ali jemljete protibolečinske tablete?

Ne. Zavestno sem jih opustila kljub stalnim bolečinam. Kakšno noč sploh ne spim.



Zakaj ste jih opustili?

Opazila sem, da si takrat, ko sem jih jemala, nisem bila več podobna. Primer: hodila sem po cesti in imela občutek, kot da za menoj hodi še ena jaz. Vsa sem bila čudna, kot bi bila nekako upočasnjena, medtem ko je bila bolečina morda le za dvajset do trideset odstotkov blažja, daleč od tega, da bi izginila. Že dvajset let pišem dnevnik, bolj na kratko o vsakodnevnih dogodkih. Neko noč, ko spet nisem mogla spati, sem si napisala: »Le tri možnosti imaš – ali se zadrogiraš, znoriš ali preprosto sprejmeš!« Pa sem s kulijem udarjala ob površino lista, ga kar preluknjala in si na glas prigovarjala: »Kaj boš, kaj boš?!« (Smeh.) Sprejela sem. Toliko se mi je uspelo prilagoditi bolečini, da zdaj ponoči celo nepretrgano spim tri ali štiri ure, ob hudi utrujenosti tudi nekoliko več. Potem moram vstati in migati. V nesreči si zares vedno sam. Ljudje se ne morejo postaviti v tvojo kožo in zato tudi težko razumejo, kaj pravzaprav doživljaš. Najlaže se o tem pogovarjam s sotrpini, ki so v podobni zgodbi. Pomembno je, da ne obupaš. Kdo bo poskrbel zate, če ne sam? Nihče drug.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE