Rekli so ji, da je neplodna, a je spremenila prehrano in zanosila
Petra Planinc, po izobrazbi specialistka radiologije, ima za sabo številne težke preizkušnje, ki pa so ji naposled prinesle pomembna življenjska spoznanja, ki jih danes predaja naprej drugim, ki potrebujejo tovrstno podporo. V najstniških letih in kasneje se je soočala s prekomerno telesno težo, nerednim menstruacijskim ciklusom in drugimi težavami, zato je slutila, da bi lahko imela težave z zanositvijo. Njena bojazen se je uresničila, ko sta si s partnerjem želela ustvariti družino, pa jima to nikakor ni uspelo. Ginekološki pregled je pokazal na sindrom policističnih jajčnikov, zaradi česar naj bi bila neplodna.
Vendar pa se Petra ni želela sprijazniti z izvidom, temveč se je pogumno borila za uresničitev svoje srčne želje postati mama. Pri tem se je nekaj časa posluževala medicinske pomoči, nato pa je začela samostojno preučevati to področje in uvajati spremembe v svoj življenjski slog, ki bi ji pomagale doseči zastavljen cilj. Kot sama pravi, je bila ena ključnih stvari ta, da je spremenila svoje prehranjevalne navade.
Petra je danes ponosna mama treh otrok, svoje dragoceno znanje pa prenaša naprej v obliki individualnih svetovanj, ki jih vodita skupaj s partnerjem. Tudi on prihaja iz zdravstvenih vod, spozna pa se tudi na kraniosakralno terapijo, manualne tehnike in ima znanje iz kitajske medicine. K njima se obračajo ženske in pari, ki se srečujejo z neplodnostjo, si želijo odpraviti hormonsko neravnovesje ali pa se zgolj pripravljajo na čim bolj zdravo nosečnost in poporodno obdobje.
Ko ti rečejo, da si neplodna, se ti poruši svet. Ker ne moreš spočeti otroka, se počutiš neženstveno. Je bil pa pri meni šok nekoliko manjši, ker sem to na nek način že pričakovala.
Kakšni so bili vaši prvi občutki in misli ob tem, ko vam je ginekologinja postavila diagnozo sindroma policističnih jajčnikov in vas seznanila s tem, da ste neplodni?
Ko ti rečejo, da si neplodna, se ti poruši svet. Ker ne moreš spočeti otroka, se počutiš neženstveno. Je bil pa pri meni šok nekoliko manjši, ker sem to na nek način že pričakovala. V mladosti sem se soočala s številnimi izzivi. Nisem imela rednih menstruacij, imela sem težave s prekomerno težo, moje prsi se niso pravilno razvijale. Posledično se mi je dozdevalo, da bom morda stežka zanosila, zato sem želela proces čim bolj pospešiti. S partnerjem sva bila takrat še mlada in želela sem si, da bi začela čim prej delati na otroku. Rekla sem mu, da bom prenehala z jemanjem kontracepcijskih tablet, ker sumim, da bi lahko imela izzive z zanositvijo. Torej je takrat že obstajal nek sum.
Moja ginekologinja mi je ob izostanku menstruacije že na ultrazvočnem pregledu povedala, da obstaja sum na diagnozo sindrom policističnih jajčnikov, ki je bila kasneje laboratorijsko potrjena. Vse se je skladalo. Moje telo je že leta kazalo na opozorilne znake, a si takrat še nisem znala prisluhniti. Tako sem bila že naravnana v smeri, da lahko pride do tega. Potem sem dobila napotnico in se, ko sem prišla na vrsto, zagnano odpravila v ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Nekaj časa sem bila precej optimistično naravnana. Večji šok je bil, ko so mi povedali, da postopki niso bili uspešni. Po jemanju prvega zdravila ni bilo učinka, po jemanju drugega tudi ne. Takrat se mi je podrl svet. Bilo mi je zelo težko.
Kako pa se je na postavljeno diagnozo odzval vaš partner?
Takrat se je odzval v smislu: »Saj se nama ne mudi.« Sebe je imel za zdravega, vzrok za to situacijo je takrat videl v meni. Menil je, da je to nekaj, kar moram jaz urediti, on pa se je na začetku držal bolj na distanci. Ko pa mu je osebni zdravnik izdal napotnico in je moral tudi sam obiskati ambulanto za zdravljenje neplodnosti, mu je postalo neprijetno. Oba sva zaposlena v zdravstvu. Ko greš po tistem hodniku, lahko srečaš marsikoga od kolegov. Skrbelo ga je, da bi ga kdo prepoznal. Ko je moral iti na določene preglede in oddati vzorce, so ga spremljali zelo težki občutki.
Za moške to niso lahke stvari. Ženske imamo v sebi materinski nagon, da si želimo imeti otroka, moški pa so pri tovrstnih temah nekoliko zadržani. Danes, ko delam z njimi, vidim in razumem, da ne marajo preveč tovrstnih preiskav, temveč potrebujejo drugačno, bolj 'moško' podporo.
PREBERITE ŠE --> Teja Jugovic: Nikoli nisem skrivala umetnih oploditev
Koliko časa sta obiskovala ambulanto za zdravljenje neplodnosti in kakšna izkušnja je bila to za vaju?
Obiskovala sva jo približno eno leto. Tam nisva bila tako dolgo kot nekateri drugi pari. Tja sem šla, ker sem iskala pomoč, in to sem sprejela kot del procesa. Partnerju je bilo bolj neprijetno.
Jaz sem začela vzporedno iskati tudi druge informacije. Začela sem raziskovati to področje in alternative poti. Ko mi je bila podana diagnoza, sem si rekla: »Zdaj, ko vem, kje je težava, moram ugotoviti, kako lahko svoje telo pri tem najbolj podprem.« Do določene mere sem si želela pomagati sama, po drugi strani pa nisem želela čakati tako dolgo. Najprej se eno leto trudiš zanositi, da dobiš napotnico za ambulanto za zdravljenje neplodnosti, potem pa traja še nekaj mesecev, da prideš na vrsto. Nato spet preteče nekaj mesecev, da greš na drugi pogovor oz. pregled. Vse skupaj se lahko kar zavleče.
Zaradi sintetičnih zdravil, ki sem jih jemala, sem bila konstantno napihnjena. Spomnim se, ko sem se enkrat proti večeru pogledala v ogledalo. Napihnjena sem bila tako, da je moj trebuh izgledal, kot da sem v četrtem ali petem mesecu nosečnosti.
Sta šla tudi skozi postopke umetne oploditve?
Na srečo še ni prišlo tako daleč. Pri meni so sprožali menstruacije, ker v tistem času svojih sploh nisem imela. S farmakološkimi sredstvi so spodbujali ovulacijo, vendar do nje kljub temu ni prišlo. Sluznica se ni debelila, jajčna celica ni rasla. V tistem času – bil je september ali oktober – so mi rekli, da to ne deluje, zato smo zaključili s postopkom. V nadaljevanju naj bi prešli na močnejša zdravila in na injekcije. Pred tem naj bi bila še operirana, ker so bili jajčniki polni majhnih cist oz. nedozorelih foliklov.
V tistem vmesnem obdobju, ko smo prekinili s postopki, sem vse skupaj povsem odmislila. Tedaj je bilo že eno leto od tega, ko sem začela spreminjati svoj jedilnik. Veliko sem tudi že vedela o prehranskih dodatkih. Spomnim se, ko sva bila enkrat v tistem času s partnerjem na izletu na Primorskem in je bil začuden, ker nič več ne omenjam zanositve. Rekla sem mu: »Če so mi rekli, da ne gre, pač ne gre.« V tistem času, ko sem spustila misel na vse skupaj, sem povsem nepričakovano spontano zanosila.
Je pri vas ob jemanju vseh teh zdravil prišlo tudi do kakšnih stranskih učinkov in slabega počutja?
Ja. Istočasno sem obiskovala ambulanto za neplodnost in endokrinološko kliniko, zato so mi predpisali tudi zdravila za krvni sladkor, zaradi katerih sem imela prebavne motnje, napihnjenost in drisko. Po določenem času jemanja ter ob hkratni podpori s prehrano in prehranskimi dodatki se je situacija nekoliko umirila. V času jemanja zdravil za spodbujanje ovulacij sem čutila bolečine v trebuhu in jajčnikih. V tistem času sem bila zelo utrujena, brez energije in sem veliko spala. Tudi glavoboli so bili pogostejši. Zaradi sintetičnih zdravil, ki sem jih jemala, sem bila konstantno napihnjena. Spomnim se, ko sem se enkrat proti večeru pogledala v ogledalo. Napihnjena sem bila tako, da je moj trebuh izgledal, kot da sem v četrtem ali petem mesecu nosečnosti.
Bilo je veliko stranskih učinkov, ki sem jih takrat imela za normalne in sprejela, da to pač moram prestati. Danes vem, da mi ne bi bilo treba. Ženske se žal v želji, da bi zanosile, premalokrat zavedajo, da imajo lahko farmakološka sredstva po eni strani doprinos, po drugi strani pa tudi neželene učinke.
Ko pa sem se lotila podrobnejšega raziskovanja, sem ugotovila, da nekatera živila morda ne spadajo na moj jedilnik. Včasih sem bila velik ljubitelj kruha, nato pa sem ga začela postopoma reducirati. Sčasoma sem ga popolnoma črtala z jedilnika. Na začetku sem povsem izločila tudi mlečne izdelke.
Kdaj in na kakšen način ste se lotili sprememb prehranjevalnih navad?
Takoj po tem, ko mi je ginekologinja povedala, da imam sindrom policističnih jajčnikov, sem v roke vzela medicinsko literaturo s fakultete in preštudirala zapiske iz ginekologije, vendar tam nisem našla vseh informacij, ki sem jih iskala. Dojela sem, da bom morala rešitve začeti iskati na drugačne načine. Tako sem začela brskati po internetu in iskati naravne rešitve, ki bi mi nudile ustrezno podporo. Želela sem, da mi inzulin ne bi nihal v tolikšni meri, zato sem začela spreminjati prehranjevalne navade. Z jedilnika sem črtala nekatere ogljikove hidrate, te pa sem nadomestila s hrano, ki je imela pozitivne učinke na moje črevesje in žleze. V tem času sem začela intenzivno preučevati tudi prehranska dopolnila, ki sem jih ob zdravilih, kot je metformin, tudi uporabljala.
Spomnim se, da sem v tistih časih - pred približno 10 leti - iskala specifične dodatke, ki pa pri nas takrat niso bili dostopni. Naročati bi jih morala iz Amerike. Ker teh dodatkov nisem dobila, sem se še v večji meri posvetila preučevanju prehrane. Zdaj ženskam in parom na svetovanjih predlagam, naj najprej uredijo prehrano. Če je to potrebno, pa zraven dodamo individualno izbrane dodatke v ustreznih odmerkih.
PREBERITE ŠE --> Marija Martinčič Bauman, prestala 14 postopkov IVF, danes je mama dveh sinov
Katera so tista ključna živila, ki ste jih črtali iz prehrane, in katera ste uvedli na svoj dnevni jedilnik?
Najprej sem črtala predelano hrano. Mislila sem, da je moj tedanji način prehranjevanja kar v redu. Že takrat sem si sama pripravljala obroke, uživala pretežno domače meso, vedno smo imeli vrt in domačo zelenjavo. Ko pa sem se lotila podrobnejšega raziskovanja, sem ugotovila, da nekatera živila morda ne spadajo na moj jedilnik. Včasih sem bila velik ljubitelj kruha, nato pa sem ga začela postopoma reducirati. Sčasoma sem ga popolnoma črtala z jedilnika. Na začetku sem povsem izločila tudi mlečne izdelke. Takrat še nisem razumela, kakšne so razlike med surovimi, pasteriziranimi in homogeniziranimi oblikami mlečnih izdelkov.
Po drugi strani sem začela vključevati kvalitetne maščobe. Začela sem se spoznavati s paleolitsko in podobnimi dietami. Dojela sem, da je bilo moje telo zelo iztrošeno in da so kakovostne maščobe potrebne za optimalno delovanje spolnih in drugih hormonov. Ko se vzpostavi ravnovesje na tem področju, se menstruacijski ciklus običajno popravi, s tem pa se povečajo možnosti za (zdravo) zanositev.
Ste poleg prehrane uvedli še kakšne druge spremembe, ki so vam pomagale na tej poti?
To je pri meni potekalo postopoma. Prva stvar, s katero sem se srečala, je bila prehrana. Ta mi je dala največ. Potem sem vključila prehranska dopolnila v smislu vitaminske in mineralne podpore telesu. Z načrtovanjem vsake naslednje nosečnosti sem pridobila dodatno znanje. Po nekaj mesecih od prvega poroda sem prehrano še nekoliko izboljšala. Menstruacije so se povrnile in uredile, nisem pa še najbolje poznala svojega cikla, ker me tega ni nihče naučil.
Ko se je pojavila želja po naslednjem otroku, sem izračunala, kdaj približno bo nastopila ovulacija, da sem vedela, kdaj delati na tem. Zanosila sem, vendar pa je kmalu po tem nastopila krvavitev. Ko sem ponovno naredila nosečniški test, je bil ta negativen. Ugotovila sem, da sem doživela spontani splav, da se moje telo čisti in sem to povsem sprejela. Vedela sem, da nisem edina in da je spontani splav pogost pojav. Poklicala sem svojo ginekologinjo, ona pa mi je rekla, naj pridem na pregled. Takrat sem bila trmasta in sem to zavrnila, ker se mi je zdelo, da je vse v redu.
PREBERITE ŠE --> Ginekologinja Uršula Reš Muravec: Pri plodnosti morata biti zainteresirana oba
Žal pa nisem poslušala svojega telesa, ki mi je dajalo določene znake. Nekaj tednov po tistem sem začutila nelagodje v trebuhu, potem pa nekega dne samo močno bolečino, kot nek popadek, pri čemer me je oblil hladen pot. V kopalnici sem se zgrudila. Bila je zunajmaternična nosečnost. Druga nosečnost me je tako naučila spremljati menstruacijski cikel. Ženske učim, kako pomembno je, da poznajo svoje telo. Vsak znak nekaj sporoča; bolečina, menstruacija in dolžina cikla. V naslednjih letih sem se naučila, kako pomembno se je povezovati z naravo, kako pomemben je počitek, dober spanec, ter da je ključnega pomena, da kot ženske ohranjamo svoj notranji mir.
Ko je bilo rečeno, da postopki niso učinkovali, sem misel na zanositev povsem opustila. Zdaj velikokrat rečem, da je najbolje, da daš namero, kaj si želiš, potem pa spustiš.
Omenili ste, da je do prve zanositve prišlo v času, ko se miselno niste več obremenjevali s svojo (ne)plodnostjo. Menite, da je bil poleg ostalih sprememb, ki ste jih vpeljali v svoje življenje, tudi psihični faktor odločilen pri tem, da vam je naposled uspelo?
Zagotovo je igral ta faktor pomembno vlogo. Ko je bilo rečeno, da postopki niso učinkovali, sem misel na zanositev povsem opustila. Zdaj velikokrat rečem, da je najbolje, da daš namero, kaj si želiš, potem pa spustiš. Ženskam in parom, s katerimi delam, po določenem času našega sodelovanja pogosto rečem: »Na fizičnem nivoju smo naredili vse in na tak način delajmo naprej, zdaj pa se prepustimo.« Vem, da je to za marsikoga težko, je pa ključno. Takrat, ko se je meni to zgodilo, tega sicer nisem dojela na tak način, vendar mi je skozi nadaljnje raziskovanje postalo jasno, da je ogromno na tem.
PREBERITE ŠE --> Katarina Venturini: Ugotovila sem, da neplodnost ni povezana s prehrano
Iz statističnih podatkov je razvidno, da se v evropskem merilu vsak sedmi par sooča z neplodnostjo, kar pomeni, da gre za precej razširjeno problematiko. Po drugi strani se pari, ki se s tem spopadajo, pogosto počutijo, kot da so edini v tem. Ob tem občutijo sram in želijo neplodnost prikriti pred drugimi. Kaj bi morali po vašem mnenju narediti kot družba, da bi se stiska na tem področju zmanjšala? Bi morali o teh temah več govoriti?
Absolutno. O tem sem začela pisati leta 2016 in že takrat se je videlo, da ženske to potrebujejo. Potem sem s tem za nekaj časa prekinila, ker sva se s partnerjem soočala z nosečniškimi in poporodnimi izzivi. Zaradi travmatičnega poroda se je pri meni razvila poporodna otožnost. Krivila sem se za to, da se je moj porod zaključil s carskim rezom.
Pri parih, ki pridejo po pomoč, vidim, da je pri ženskah želja po otrocih običajno večja. Moškim je nekoliko težje stopiti zraven. Definitivno je treba o teh tematikah več govoriti, ker pari potrebujejo več celostne podpore. Več bi se morali pogovarjati o vzrokih, zakaj do tega pride; tako o fizičnih kot mentalno-duhovnih. Oboje je treba nasloviti.
PREBERITE ŠE --> Prof. dr. Mihael J. Toman: Moška neplodnost je dejstvo. A priznamo si ne!
Opažam pa, da je tovrstne podpore čedalje več. Vse več žensk, ki so šle skozi podobno izkušnjo, zdaj nudi oporo drugim mamicam in ženskam, ki načrtujejo zanositev. To se mi zdi super. Je pa ta tema še vedno tabu. V moji facebook skupini Zdrava, mirna in plodna je na to temo ogromno anonimnih vprašanj in objav. V zvezi s tem je še vedno prisoten nek občutek sramu. Tudi jaz sem ga doživljala. Ko sva bila s partnerjem v procesu zanositve, tega nisva nikomur povedala. Ko naju je kdo vprašal: »Kdaj bosta pa vidva zibala?«, sva običajno pogledala v tla in odgovorila, da še nisva tako daleč. O teh temah ni prijetno govoriti.
