Andreja Brulc je slovensko-britanska grafična oblikovalka in ilustratorka, ki daje velik poudarek tipografiji ter kombiniranju tehnik in materialov iz likovnih umetnosti in ročnih spretnosti. Leta 1996 je končala magisterij iz umetnostne zgodovine na University College London. Profesionalno se je ob delu izobraževala na University of the Arts London (London College of Communication, kratko LCC), ko je bila zaposlena na Royal Academy of Arts. Njeni dizajni in ilustracije so bili nagrajeni, ilustracije, narejene za leposlovno zbirko Beletrina, pa so bile predstavljene na številnih mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Ustvarila je več umetniških projektov, med drugim instalacijo Krst pri Savici. Eksperimentalno tipografski projekt po Prešernovi pesmi je bil eden od osrednjih dogodkov, ko je bila Ljubljana nosilka naziva Unescove svetovne prestolnice knjige leta 2010, letos bo 5-metrski Prešernov plašč na novo zaživel v vsem sijaju na predvečer kulturnega praznika v Kulturnem domu v Šmarjah pri Jelšah.
Poznala sem perspektivno študentko arheologije, s katero sem kadila na hodniku. Žal se ne spomnim njenega imena, imela pa je zame takrat nenavaden, a občudovanja vreden hobi: potapljala se je po kraških jamah. Psihološkega pritiska, ki smo ga doživljali mladi, ni zdržala: za večno jo je odnesla Sava. Še vedno imam rosne oči, ko se spomnim nanjo, le kako naj pozabim mlado življenje, ki bo za vedno ostalo mlado. Izgubljeno, vendar ne pozabljeno za ideal, ki so si ga drugi, predvsem starejši, tako močno želeli doseči in si zdaj to »osamosvojitev« lastijo za svojo.
Andreja, ste ena od ustanoviteljic ArtKama v Kamniku in organizatorka nedavne mednarodne razstave sodobne umetnosti Expect the Unexpected (ETU 22). Bili ste kustosinja razstave Cloudburst Victorja Kastelica v Galeriji Veronika in s kuratorko Karmen Volavšek ste na ogled postavili razstavo z naslovom Tales of Two Cities (Zgodbe dveh mest) v Knjižnici Franceta Balantiča. Kot ste mi zaupali, je šlo za simboličen prikaz kraja, od koder prihajate, Komende pri Kamniku, in tistega, kamor ste odšli študirat in delat – London. Kako sta vas zaznamovali ti dve tako različni okolji?
Naslov Zgodbe dveh mest je hudomušno, če ne klišejsko poigravanje na naslov romana Zgodba dveh mest Charlesa Dickensa. V Londonu živim od emigracije iz Komende, ki je bila v instalaciji prikazana s krogom v živo rdeči volni, reciklirani iz brezrokavnika, ki mi ga je mami nakvačkala v sedemdesetih letih. Volno sem uporabila kot spomin nanjo, ki me je te ročne spretnosti tudi naučila. V kontekstu celotne postavitve razstave, ki se simbolično in metaforično poigrava s konceptom osebne, bivanjske, kulturne in umetniške identitete, bi lahko trdila, da je instalacija po eni strani moj osebni umetniško-terapevtski projekt kot sprava v združevanju Kamnika in Londona, moja preteklost in sedanjost, ter vprašanje moje prihodnosti in do kakšne mere si želim tolerirati občutenost prišleka oziroma tujosti v obeh državah.
