To niti ni tako presenetljivo, saj je področje spolne medicine pri nas še zelo mlado. A dr. Gabrijela Simetinger, ki je tudi porodničarka, specialistka spolne medicine in socialna delavka, ob tem pa še članica evropskih ter mednarodnih organizacij na področju spolne medicine in seksologije ter članica Izobraževalnega in znanstvenega odbora evropskega združenja za spolno medicino in supervizorka za kandidate za evropski izpit iz spolne medicine ter predsednica Slovenskega seksološkega društva, se brez ovinkarjenja loteva razblinjanja mitov, ki v spolnosti vznikajo tudi v sodobnem času.
Svoje znanje, ki ga je nabirala v šoli spolne medicine v Oxfordu in Budimpešti, deli z ginekologi in s študenti kot predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu in asistentka na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, v praksi pa ga udejanja v novomeški splošni bolnišnici in seksološki ambulanti, kjer pacientkam pomaga premagati težave v spolnosti, med katerimi sta najbolj problematični vaginizem in vulvodinija, ki ženskam močno ali povsem otežita spolne odnose.
Morda je kriva konservativnost, ki se zadnja leta prikrito plazi nazaj v naša življenja, a zastraševanje, sramotenje in pomanjkanje celostne spolne vzgoje med mladimi kvečjemu poslabšuje položaj žensk v družbi. Rešitev bi bila, da o spolnosti spregovorimo na glas in spoštljivo, konec koncev se ženske rodimo z organom, katerega ena in edina funkcija je užitek. In prav užitek je tisti, ki nam lahko koristi. Raziskave so namreč pokazale, da moški, ki veliko seksajo, živijo dlje, za žensko dolgoživost pa je ključna kvaliteta spolnih odnosov in ne kvantiteta, torej čisti užitek.
Pred časom se nam je zaupala Slovenka, ki se spopada z vaginizmom, boleznijo, ki prizadene ženske in močno vpliva na njihovo spolno življenje, a o njej še vedno premalo govorimo. Nam lahko razložite, za kaj gre?
Pri vaginizmu gre za vaginalni krč, ki povsem onemogoči vstop moškega spolnega uda, prsta ali katerega koli drugega predmeta v vagino. Čeprav si ženska to želi, gre za katastrofičen strah pred penetracijo. Bolj kot medicinski vzroki za ta strah so pri vaginizmu prisotni kulturni in socialni vzroki, od vzgoje in prepričanj, s katerimi smo odrasli, do strahu pred nenačrtovano nosečnostjo, prepovedi glede predzakonske spolnosti itd. Pomembna je osebnostna struktura posameznika, torej kako ves ta strah in prepovedi doživljaš. Velik odstotek žensk z vaginizmom je v preteklosti doživelo spolno zlorabo. Tudi predispozicije za anksiozne ali depresivne motnje ga lahko sprožijo. Je pa dokazano, da pri vaginizmu ženske doživljajo strah z možgani, posledično se skrčijo mišice medeničnega dna in vagino tako stisnejo, da ni prostora za penetracijo niti za vatirano palčko ...
