Ustanoviteljico Društva Pasja nota Nušo Jezeršek psi spremljajo že od malih nog. V svojem življenju se je srečala z marsikatero žalostno živalsko zgodbo, tako doma kot na terenu v Sloveniji in tujini, a jo globoko sočutje in ljubezen do živih bitji vedno znova ženejo k iskanju pravice za najbolj ranljive, tudi z ozaveščanjem najmlajše generacije, da odraste v svetlejšo in boljšo prihodnost.
Tako je začetek novega šolskega leta pospremila s svojo prvo knjigo, poučno slikanico za otroke Od mladiča do fantiča, ki pa ni običajna pravljica za lahko noč, pravi. V njej o zanimivih prigodah (iz prve tace) pripoveduje pasji avtor Ego, knjigi pa so dodani tudi njegovi uporabni nasveti za vse, ki razmišljate o novem pasjem družinskem članu. Četudi Egu veterinarji niso napovedali lepe prihodnosti, Nuša ni izgubila upanja in mu z vztrajnostjo rešila življenje, v slikanici, za katero so pesem in ilustracije prispevali tudi znani Slovenci, pa brez olepšav otrokom razkrila vse odtenke pasjega življenja.
Z avtorico, ki se v prihodnjih tednih pripravlja že na izid druge knjige – slikanice, posvečene v poplavah rešenemu teličku Gomziju – smo se pogovarjali o pasjih bridkostih in radostih, o odgovornostih lastnikov živali, problematiki zavrženih psov pri nas in tudi o tem, kdaj in kako otroku uresničiti željo po ljubljenčku.
Zelo zgodaj sem ugotovila, da imeti psa še ne pomeni tudi ljubezni do te živali. Ego je praktično odraščal z mano do najinega 12. leta. Ko sem šla v šolo v naravi, so ga menda nehale ubogati zadnje noge. Oče je poklical brata, ki je lovec, odpeljala sta se v gozd, skopala luknjo, Ega posedla prednjo in ga ustrelila.
V teh dneh ste izdali svojo prvo slikanico Od mladiča do fantiča, za katero pravite, da je tudi prva knjiga, ki jo je »napisal« pes. Navdih zanjo je bil vaš kuža Ego. Nam lahko zaupate njegovo oziroma vajino zgodbo?
Navdih za pisanje knjige je vsekakor iskrena ljubezen do živali, predvsem do psov, saj me spremljajo že celo življenje. K pisanju pa me je vlekel tudi strah pred minljivostjo. Najini življenji nista večni, bo pa zato spomin na najino prijateljstvo živel večno v knjigi.
V štirinajstih letih vzponov in padcev je bil Ego, pasji avtor knjige, moj zaupnik, najboljši prijatelj in terapevt. Kako zelo je bil predan družini, pove podatek, da je bil lani po 13 letih prvič sam doma. Na dopust smo namreč prvič odpotovali z letalom. Še danes se sprašujem, ali je to krivo, da je le mesec zatem nenavadno hitro oslabel.
Ko so mu veterinarji napovedali le še nekaj mesecev življenja, sem zbrala prihranke in se odločila za tvegan operativni poseg, ki se je kasneje izkazal za uspešnega. Rak in vranica sta bila pravočasno odstranjena. Sploh nisem upala pomisliti, da bi nas zapustil. Ob napornem okrevanju sem zamenjala službo in začela delati od doma, da sem lahko skrbela zanj.
Bilo je težko obdobje nočnega prebujanja, ki me je spomnilo na porodniški dopust, ki pravzaprav nikoli ni bil zares dopust. V času, ko je bilo najbolj hudo, je bilo pisanje tisto, ki me je reševalo pred padanjem v depresijo. Je pa res, da ljudje različno premagujejo notranje stiske - nekateri s pisanjem, drugi s tekom v hrib, na primer. Prav je, da vsak poišče terapijo, ki mu najbolj ustreza. Danes, po skoraj letu dni, je Ego kot prerojen.
Nuša Jezeršek: "Moj Ego je 13 let lahko jedel vse, kar smo jedli mi. Danes, ko težko hodi in ni več tako aktiven, tudi prebavlja težje, zato vsaka hrana ni več primerna zanj. Ker ima probleme s kolki, dobiva protibolečinske injekcije, tumor zdravimo s kapljicami CBD, težo reguliramo z manj kalorično hrano ... Kdor se odloči omogočiti psu kvalitetna zadnja leta življenja, se mora pripraviti na stroške, ki niso majhni." Foto: Osebni Arhiv
To je lepo slišati. Pravite, da so vas psi spremljali celo življenje. A v otroštvu ste imeli z družinskimi psi kar nekaj bridkih izkušenj. Izkušenj, ki so vam dale vedeti, da je tudi za nekatere lastniške živali življenje lahko kruto.
Mislim, da sem bila tesno povezana z živalmi, še preden sem se zavedala same sebe. Oče si je namreč želel sina, a prišla sem jaz. Morda me zaradi tega ni nikoli mogel ali pa hotel sprejeti in sem tako edino tesno vez stkala z moškim družinskim članom, ki je bil pravzaprav nemški ovčar Ego, ki ga je oče kupil ob mojem rojstvu. Ta del očeta mi je bil celo všeč - njegovi psi.
Sem pa že zelo zgodaj ugotovila, da imeti psa še ne pomeni tudi ljubezni do te živali. Ego je praktično odraščal z mano do najinega 12. leta. Ko sem šla v šolo v naravi, so ga menda nehale ubogati zadnje noge. Oče je poklical brata, ki je lovec, odpeljala sta se v gozd, skopala luknjo, Ega posedla prednjo in ga ustrelila. Oče tega ni nikoli ...
