Čeprav v njej Nina Osenar Kontrec popisuje več let, ko jo je sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom odrezal od zunanjega sveta, se v pripovedi izrisuje ne le silovita volja do življenja, temveč tudi pristna ljubezen drugega.
Intimni opisi obupa, ki se je vil čez tedne, ti v mesece in nato v leta, so mestoma grozljivi, srce parajoči; bralca živi spomini, ki jih Nina tke v svoji izpovedi, posrkajo vase. A ponudijo tudi spoznanje, da je lahko kos življenja, o katerem si dolgo verjel, da se je izgubilo v neobstoju, v resnici veliko darilo.
Tudi v najtemnejših trenutkih bolezni, ko niste mogli niti vstati, vas je grela misel, da boste o tem, kar doživljate, napisali knjigo. Da bi vse doživeto trpljenje osmislili. Je bila to takrat le želja, ki vam je dajala moč, ali ste zatrdno verjeli, da se bo to tudi zgodilo?
Trenutek zatem, ko mi je v glavo šinila misel, da bom nekoč napisala knjigo, se je vrinila druga: »Kako vendar, saj še nikoli v življenju nisi pisala?!« Knjige sem se lotila z občutkom globoke odgovornosti. Čeprav nisem več perfekcionistka – bolezen me je namreč naučila, da je stremljenje k popolnosti razdiralno in s tem impotentno –, seveda nisem pozabila, da obstajajo ljudje, ki pišejo deset, dvajset let in šele potem začutijo, da so dovolj zreli, da napišejo knjigo.
Knjige sem se lotila tudi z občutkom ponižnosti. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem od sebe, vedela sem le, da si želim čustva, to izkušnjo, bolezen in ljubezen – saj je V objemu življenja prav zares resnična zgodba o ljubezni –, preliti v pisano besedo. Govorila sem si, da jo bom začela pisati, ko bom zmogla vsaj 15 minut sedeti za računalnikom.
Tudi ko je bilo najhuje, se mi je nekje globoko dozdevalo, da sem ustvarjalno bitje, a moja samozavest je bila močno zamajana. Kaj zamajana, bil je pogrom kataklizmičnih razsežnosti! Čutila sem, da je moja materinskost pohabljena, ženska čutnost poteptana. Zato mi je misel, da bom nekoč lahko spet ustvarjala, dajala moč.
Ker nisem mogla brati, ker nisem zmogla več kot nekaj minut zdržema gledati v ekran, so bile prav zvočnice tiste, ki so v meni ohranjale voljo, da obstanem, da morda nekoč celo vstanem. In res je bilo tako. Po štirih letih in pol, ko sem lahko sedela že 15 minut, se mi je počasi začelo odpirati vesolje. A ni šlo zlahka. Če ležiš tako dolgo, kot sem jaz, mišice atrofirajo. Sedeti je bil silovit napor, vse telo me je bolelo ... Nadaljujte z branjem v novi OniPlus, ki izide v torek, 3. oktobra 2023. Že v tem trenutku pa do intervjuja lahko dostopate na tej spletni strani. Lepo vabljeni, da postanete naš naročnik!
