Skoraj dvajset let je bila samostojna ustvarjalka in je kot gostja igrala v skoraj vseh gledališčih v Sloveniji, obenem pa je ustvarila tudi nekaj nepozabnih filmskih vlog.
Marsikdo se je najbrž spomni kot Laure v filmu Babica gre na jug, Žane v Ruševinah ali Vilme v Od groba do groba. Njeno kvalitetno delo v gledališčih je bilo nagrajeno s številnimi nagradami in priznanji tako doma kot tudi v tujini – Borštnikova nagrada pa je nagrada za njen ustvarjalni opus, ki vključuje najrazličnejše zvrsti znotraj dramskega gledališča.
V zadnjih tednih vam najbrž pogosto zvoni telefon zaradi čestitk. Kaj vse doživljate, odkar ste izvedeli, da ste letošnja prejemnica Borštnikovega prstana?
Vesela sem, zelo čustvena, tudi sentimentalna, kar sicer nisem. Veliko je druženja, nazdravljanja, lepo je.
Veljate za perfekcionistko, zato me zanima, ali ste kdaj dvomili v svoje dosežke, kot je značilno za številne ljudi, ki stremijo k popolnosti?
Tako sem bila vzgojena. Moja starša sta bila zelo ljubeča, vendar sta v odnosu do vzgoje, dela, izobrazbe imela zelo visoke kriterije, nikoli ni bilo dovolj in vedno bi lahko bilo bolje. Danes bi takšno vzgojo lahko opisali kot zelo strogo, špartansko, ampak mislim, da sem prav zaradi tega lahko prenesla marsikatero situacijo v življenju. Toda to ni bila kruta vzgoja. Bila je direktna, neizprosna in obenem zelo ljubeča.
Menda ste bili kot deklica zelo krhki in občutljivi, zato vam je mama odsvetovala igralski poklic. Vam je občutljivost vendarle koristila pri igralskem poklicu ali pa je bilo zaradi tega precej težje?
Ko sem bila sprejeta na AGRFT, sem bila presrečna. Potem sem bila malo manj srečna. Ker razen amaterskih gledaliških izkušenj drugih stikov z velikim institucionalnim gledališčem nisem imela, sem se ob soočenju z zahtevami, kriteriji in kritiko, ki sem je bila deležna, počutila precej klavrno ...
