V teh negotovih časih je njegovo povabilo na pot pristne človeškosti, sonaravnega načina življenja in raziskovanja škodljivih navad aktualnejše kot kdaj koli prej. Ostaja zvest bosonogosti v vseh letnih časih. S partnerico Cynthio živita življenje, prežeto z razkošno preprostostjo, gradita hišo v Vermontu in razmišljata o poroki.
Rojeni ste bili v Beogradu. V Slovenijo ste se s starši preselili, ko ste bili stari štiri leta. Se kaj spominjate ranega otroštva v srbski prestolnici?
Spomnim se plezanja na topove in tanke na trdnjavi Kalemegdan. Vedno sem se slekel do golega, tekal naokoli in skakal po lužah. Zdi se mi, da sem bil takrat star okoli dve leti. Vedno sem tudi pospravil čeveljčke na svoje mesto. Ob prihodu v Slovenijo mi je v spominu ostal občutek sramu, ker so vsi govorili jezik, ki ga nisem znal. Na srečo smo živeli v četrti, kjer je bilo veliko družin iz drugih jugoslovanskih republik. Takrat so gradili nuklearko in prišlo je veliko inženirjev iz južnih krajev. Moj oče je bil strokovnjak za težke transporte. Prehod iz Srbije v Slovenijo je bil težaven zaradi zavedanja drugačnosti. A bolj sem jaz bremenil sebe, kot da bi me drugi.
Spori in vpitje so bili pri nas stalnica. Pa ne le v naši družini! Stene bloka, v katerem smo živeli, so bile tanke. Kričanje je bilo slišati z vseh strani: od zgoraj in spodaj, z leve in desne. Ko pa smo se srečali na dvorišču, ni nihče spregovoril o tem. Nisem razumel, kako je to mogoče. Če sem kaj rekel, so me utišali. S tem so me učili: tudi če vidiš in slišiš, ne smeš povedati.
