Tokrat vabijo ženske, bi lahko bil naslov najinega srečanja v japonski restavraciji. Prijazno me je povabila na kosilo in ob okusni hrani se misli še lažje prepletejo v sproščen pogovor. Razganjalo me je od radovednosti, saj je nasproti mene sedel vulkan strasti, samozavesti in neprecenljivih izkušenj, ki je na male ekrane zvabil mnogo talentov.
Ponosna je na svoje, kot jim pravi, medijske otroke, oni pa na njen pogum in energijo, s katero je odločno plavala med morskimi psi, ki so jo prisilili, da si je upala več in dlje. Kolegi so jo razglasili za začetnico digitalizacije slovenske televizije, pa čeprav si dolgo celo zavestno ni želela priznati, da se je morala dlje dokazovati samo zato, ker je ženska.
Je res odvisno od žensk, da poskrbijo za bolj človeške medsebojne odnose?
Nikoli nisem tako eksplicitno delila sveta na ženskega in moškega, saj imamo po prepričanju številnih strokovnjakov vsi v sebi obe načeli. Za dobre medčloveške odnose so odgovorni tako ženske kot moški. Res pa je, da se ženskam pripisuje več sočutnosti, solidarnosti, intuitivnosti, moški pa naj bi bili bolj zaščitniški, bolj sistematični, disciplinirani.
Ženske smo bolj čustvene, moški pragmatični in po teh lastnostih naj bi bile ženske bolj nagnjene h krepitvi boljših medosebnih odnosov.
Družba je sestavljena iz moških in žensk, a ravnovesja še ni. Spodbudno je, da je zdaj v slovenski politiki več žensk, kajti moški princip je še zelo močan, domala povsod vlada, ženske so praviloma še zmeraj podrejene, za enako delo npr. še vedno zaslužijo manj od moških – pokojnine za 40 let dela so za ženske praviloma skoraj 20 odstotkov nižje, podobno plače. V zahodnih, bolj razvitih državah so te razlike še večje, kar samo potrjuje, da še vedno živimo v pretežno moškem svetu.
Dvajset let živim sama, ni bilo vedno enostavno, morala sem delati tri službe, nisem si dovolila, da bi me neuspel zakon zaznamoval. V bistvu je bil edini pravi moški v mojem življenju, čeprav sva se razšla.
