Heather Morris je avtorica Tetovatorja iz Auschwitza. Po njej je napisala še tri romane o holokavstu, ki vlivajo pogum ob zavedanju, da je s pomočjo iznajdljivosti, poguma, medsebojne povezanosti in volje do življenja mogoče preživeti tudi v najbolj krutih razmerah.
Odraščali ste na kmetiji na Novi Zelandiji. Kakšne spomine imate na tisto obdobje?
Odraščala sem s štirimi hrupnimi brati, enim starejšim in tremi mlajšimi. Starši so garali na kmetiji in žal nikoli niso imeli kaj dosti časa za nas. Zdi se, da so bile živali in njihova dobrobit prednostna naloga, glede na to, da so bile vir našega preživetja. Danes, kot odrasla oseba, jih lažje razumem.
Po šoli sem vsak dan obiskala pradeda. Bil je edini, ki se je pogovarjal z menoj. Naučil me je, kako pomembno je poslušati. Ne samo, kar je bilo izrečeno, ampak tudi tisto, kar ni bilo povedano z besedami. Opozoril me je na zvoke v okolici: kako prepoznati tiho ptičje čivkanje, pasji lajež, zvok traktorja … Brez dvoma je imel name največji vpliv, bil je moj učitelj in vodnik. Živela sem v zelo majhni vasi, kjer so me vsi poznali. To je bilo zadušljivo. Če sem naredila kaj narobe, so starši za to izvedeli, še preden sem prišla domov. Pri devetnajstih sem se preselila v Avstralijo in tam lažje zadihala.
Napisali ste štiri knjige, povezane z Auschwitzom. Na to je vplivalo vaše srečanje z Laletom Sokolovim, nekdanjim judovskim zapornikom, ki je dobil nalogo tetoviranja identifikacijskih številk na roke sojetnikov. Kako ste prišli v stik z njim?
Imela sem prijateljico, ki je poznala njegovega sina. Povedala mi je, da Lale išče nekoga, ki bi napisal njegovo zgodbo in ne sme biti Jud. Ker nisem Judinja, me je vprašala, ali bi ga rada spoznala. Odgovorila sem pritrdilno, ne da bi karkoli vedela o njem. Takoj sva se dobro ujela. Postala sva draga prijatelja in tako je ostalo vse do njegove smrti tri leta kasneje.
Zakaj mu je bilo pomembno, da njegovo zgodbo napiše nekdo, ki ni Jud?
Menil je, da pod soncem ni Juda, ki ga holokavst ne bi prizadel. Tudi njihovi potomci so žrtve travme, čeprav so bili rojeni kasneje. Vprašal me je: »Kako bi lahko takšen človek neobremenjeno povedal mojo zgodbo, ko pa ima svojo?« Rekla sem mu: »Moram vam povedati mamin dekliški priimek. Bil je Schwartfeger. Mamini predniki so bili Nemci.« Njegov odziv je bil ...
