Povsem logično je, da ljudje decembra pač več zapravljajo, a izvedeli smo, da so se povečali večji izdatki, kar bržčas nakazuje na nakupe stanovanj, hiš, avtomobilov, dražjih gospodinjskih aparatov itd. V Sloveniji. 

Minulo praznično nedeljo, na štefanovo, sem odšla v enega izmed trgovinskih centrov v Ljubljani. Kar počnem zelo redko, namreč ne hodim po nakupovalnih središčih, ker me spravljajo ob pamet. Ker ničesar ne najdem in ker bistveno preveč časa porabim za iskanje stvari. Resnica je tudi, da imam precej šibko orientacijo in premalo potrpljenja za brskanje med policami, zato je takšno obiskovanje zame čista izguba časa. Hodim v majhne trgovine, ki pa jih je resda vse manj. No, moram vam povedati, da sem bila šokirana, ko sem najprej pred vhodom v delikatesni del opazila kotiček za pirotehniko, tam pa se je gnetlo očetov in otrok. Nisem vedela, da zdaj to prodajajo kar v neposredni bližini kruha. Ja, tu smo! Nakar sem opazovala ljudi, ki jih je bilo seveda vse polno, kaj za boga kupujejo ob 9. jutranji uri. Namreč, stala sem ob nekaj metrov dolgem pultu, kjer prodajajo pripravljene jedi. Ne vem, ali sem že videla takšno raznovrstnost in količino (poudarjam, ne hodim po nakupovalnih centrih) pripravljene hrane, oprostite, mene je minil apetit. In opazujem mlado družino, kako v svoj voziček nalaga vsega po malem, za nameček pa še pomfri – za domov. Ob 9. jutranji uri. Tega res ne bom nikoli razumela. Ali je ljudem tako zelo vseeno, kaj pojedo, ali se jim kvaliteta hranjenja res ne zdi prav nič pomembna? Imajo tako veliko težavo skuhati si okusno kosilo vsaj ob nedeljah? 

Zdrav razum nam pripoveduje zelo preproste in enostavne stvari. Ni nam treba brskati po policah in s povečevalnim steklom brati deklaracij, da bi razumeli, kaj hrana je. 

Dr. Aleš Kuhar, raziskovalec in profesor, ki ga gostimo v aktualni Oni, nas, Slovenke in Slovence, resno opozarja: kot kupci se vedemo povsem nepotešeno. Kar bržčas pomeni neracionalno, tako z vidika denarja kot časa, ki ga zapravimo po trgovinah, zlasti pa nam je hudo vseeno, kaj kupujemo. Poleg že znanih dejstev, da zelo gledamo na ceno hrane in tekamo od trgovine do trgovine, čakajoč na akcije, predvsem nimamo razdelanega osnovnega razmerja: radi bi imeli lepo, okusno, dišečo, dolgo trajajočo in poceni hrano, kar pač ne gre. Seveda je jasno, da cena ni edini kriterij za kvaliteto, pa vendar je dr. Kuhar nazoren: v lekarni nam ni škoda plačati za prehranska dopolnila dvajset evrov, če bi nam kdo ponudil domačo govedino ali slovenski sir za takšen denar, pa bi nakup skorajda zagotovo zavrnili. Morda vas bodo njegove izjave presenetile, ampak trdi, da je prava groza, kako zelo poceni izdelke vidimo na naših prodajnih policah. Da je pri cenenih izdelkih embalaža mnogokrat dražja od vsebine, posledice česar pa si najbrž znamo kar vsi prav dobro predstavljati.

Posebno pozornost nameni sladkarijam in hitrim prigrizkom, ki jih uživajo šolarji. Pove, da čokolada ni več tisto, kar je nekoč bila, in da po teh cenovno dostopnih in cenenih izdelkih ne posegajo samo socialno šibkejši, temveč tudi premožnejši. Da bo jasno, to je purfl, sicer pa rušilna bomba, ki iz naših otrok dela čezmerno hranjene, pušča pa seveda globoke posledice v telesu. 

Zdrav razum nam pripoveduje zelo preproste in enostavne stvari. Ni nam treba brskati po policah in s povečevalnim steklom brati deklaracij (ker so zelo pomanjkljive, praviloma pa še nevidne) niti nam ni treba premetavati vseh medijskih kanalov, da bi razumeli, kaj hrana je. Pomislite na to, kako so se hranili naši predniki. Tako kvantitativno kot kvalitativno. Vem, da ni bilo vse najboljše, a upam si trditi, da je danes še mnogo slabše. Zato zdaj uporabimo razum. Pri izbiri. Zdravja.