Danes naj izkoristim priložnost in opišem podobne, a včasih celo bolj tragične zgodbe, saj se vlečejo iz ene generacije v drugo. Morda je čas, da tudi o tem »prekletstvu slovenskih hiš« odkrito spregovorimo. Radi se hvalimo, da smo Slovenci vezani na rodno grudo, da imamo v Evropi enega največjih deležev lastniških hiš in stanovanj in da se ponašamo z rožami na oknih, urejeno okolico, pokošeno zeleno travo in dvema avtoma na dovozu. To je super. Smo bogat narod, kar podpiram. 



Najprej hiša, kaj pa otroci?

Vedno znova pa naletim na tragične zgodbe, ki se dogajajo v teh lepih in urejenih hišah. Medvojna in povojna generacija je na vrhuncu svojih moči kar serijsko gradila. Krediti so bili dostopni in se je spodobilo, da si je vsakdo postavil dvo- ali trinadstropno hišo, pač odvisno od tega, koliko otrok je bilo; sčasoma in ko odrastejo, pa bo vsak od njih imel svoje nadstropje, v seveda taisti hiši. Večinoma so jo gradili starši sami in pri tem odrekali veliko priboljškov in časa svojim malim ali odraščajočim otrokom, mnogi so se medtem čustveno oddaljili, pristne povezave so se zrahljale, saj so ves prosti čas in denar namenjali opekam, malti, strehi, opremi in vsemu, kar v hišo pač spada. Običajno sta se tudi starša kot partnerja ob preselitvi oddaljila drug od drugega, a hiša je stala in ni bilo druge kot živeti svoj sen. V tistih časih se pari niso takole ločevali kot dandanes. 


Čaka vas nadstropje

Otroci so odrasli, morebiti šli v večja mesta na študij, a se je od njih pričakovalo, da se prej ali slej vrnejo v hišo staršev, saj venomer poslušajo, da so jo starši zgradili zanje in da so skrajno nehvaležni, če se ne bodo priselili nazaj. Izvajanje take oblike pasivne agresije in vzbujanja občutka krivde zelo dobro deluje in tako se odrasli otroci vrnejo v hišo, ki jo mnogi, tako mi povejo, sovražijo iz dna duše, saj jim je vzela starše, brezskrbno otroštvo in toplino doma, dala pa prazne in hladne stene nekega mavzoleja, kot je situacijo imenoval gospod mojih let, ki je še vedno suženj zdaj že nekoliko opešane hiše, ki kar naprej potrebuje vlaganje in prenovo, starši pa so ostareli.



Ko takole živi več generacij pod eno streho, vsaka s sebi lastnimi značilnostmi, pričakovanji in zahtevami, je to idealno gojišče za premnoge tragedije, v katerih imamo vsega, od nenehnih prepirov do groženj, izsiljevanja, pričkanja za vsak lonček in krožnik. Poznam primer, ko v isti hiši živita odrasla brat in sestra, saj so starši umrli, in sta na smrt skregana in se ne pogovarjata že nekaj let, a ker ne premoreta poguma kar koli spremeniti, drug drugemu kar najbolj nizkotno grenita življenje. In to gospa hladnokrvno prizna. Samo debelo gledam. 


Izvajanje take oblike pasivne agresije in vzbujanja občutka krivde zelo dobro deluje in tako se odrasli otroci vrnejo v hišo, ki jo mnogi, tako mi povejo, sovražijo iz dna duše, saj jim je vzela starše, brezskrbno otroštvo in toplino doma, dala pa prazne in hladne stene nekega mavzoleja.


Tašča vlada

Imamo gospo, ki je vladarica vseh nadstropij, mož je pasiven in vdan v usodo, da ima žena vedno prav. Živita v pritličju. V prvem nadstropju živi sin s snaho, ki pa se ne razume z našo gospo, se pravi svojo taščo, ki se vtika v njeno gospodinjstvo, češ da nikoli ničesar ne naredi dovolj dobro za njenega sina, ki je mož mlade priženjene gospe. Tašča spreminja življenje družinice v pekel, saj manipulira in čustveno izsiljuje sina, da je bolj ali manj vedno na njeni strani, in s tem gospod izda zaupanje in odnos z ženo. A to še ni najhujše. Drama se začne, ko par dobi dojenčka; gospa ga tako rekoč ugrabi in si ga lasti ter ne dovoli staršem, no, mogoče sinu še, da bi uveljavljal starševsko avtoriteto, temveč mu babica zmeraj daje potuho. Seveda se takšna razdvojenost že kaže v neprimernem in izsiljevalskem vedenju zdaj devetletnika, ki dobi vse, kar hoče, od babi in mu ni mar za omejitve in pravila lastnih staršev. Seveda so stari starši za razvajanje, mi starši pa težimo z vzgojo, a posesivnost babice je baje šla čez vse razumne meje. Če kaj ni po njeno, se zapre v sobo in izsiljuje z ignoranco in jokanjem, češ da je nihče ne mara. 



No, v drugem nadstropju živi hči, ki je samska in je stara približno štirideset let. Uredila si je svoje stanovanje, a kaj ko imajo skupni vhod in hodnik in je hočeš nočeš vpletena v drame brata, njegove žene in mame ter še nečaka. To jo zelo obremenjuje in ko jo vprašam, ali je razmišljala o selitvi na svoje, prostodušno pove, da pred leti je, a kaj ko mama dobi živčni napad, če zgolj omeni, da bi se odselila, saj navsezadnje služi dobre zneske in odcepitev od čustveno naporne hiše zanjo ne bi bila večje finančno breme. A odločitve ne zmore sprejeti, saj jo ima mama v primežu čustvenih zank. In hči nima več energije, da bi ji nasprotovala. No, seveda se ob vsem tem prepira še z bratom glede delitve sosednje parcele, na kateri bi želel postaviti svojo hiško, a sestra pač ne dovoli. Pa imamo začarani krog čustvenega izčrpavanja in sčasoma tudi sovraštva, na nekaj kvadratnih metrih.


Slovenska drama

Ali lahko takole prizadeti in čustveno napeti ljudje okličejo takšno hišo za svoj dom, ki je sicer za večino varno in toplo zatočišče pred vsemi nevarnostmi zunanjega sveta? To je poligon in bojišče za sorodstvene drame, izsiljevanje, maščevanje in nagajanje.



Sama takšnega negativizma res ne morem razumeti. Se ga niti ne trudim. Hčer sem vzgajala v zavedanju, da so njene korenine v Sloveniji, da ponosno nosi ime svoje domovine po svetu in da uporablja čudoviti slovenski jezik, a da bo dom vsepovsod po svetu, kjer bo našla svoje čustveno zatočišče, partnerstvo in sčasoma družino. Ne silim je, da se mora vrniti sem, saj ima pravico izbrati in živeti lastne želje, vizijo in cilje. Kdo sem jaz, da ji kratim širiti krila in iskati njeno pot v odraslost ter kako bo premagovala življenjske izzive? Sem njena mama, ki jo ljubim iz vsega srca, in ravno zato sem ji dala popotnico, da je dom tam, kjer je srce, in ne tam, kjer bi zaradi nekih zapovedi oziroma sten moral biti.

Verjamem, da vsak od vas pozna podobno zgodbo družine, ki ima hišo. A nima doma.