Zakaj sta stopila v vrste gorskih reševalcev, ki že dobro stoletje odhajajo pomagat prostovoljno?

Irena: Organizirano od leta 1912, čeprav so pomoči potrebnim že v preteklosti pomagali kmetje in domačini, vodniki, lovci, vsi, ki so živeli pod gorami. Stopiti v vrste gorskih reševalcev je čast in zame pomeni tudi dolžnost, saj je bil moj vstop med gorske reševalke in reševalce logično nadaljevanje intenzivnega delovanja v gorah, da lahko svoje znanje uporabim tudi za pomoč drugim.

Vladimir: Predvsem zato, ker rad pomagam. Če je to v gorah, kjer imam veliko izkušenj in jih precej dobro poznam, še toliko bolje. Neprecenljivi so občutki, ko z izgubljenim ali ponesrečenim prideš srečno v dolino in veš, da si naredil dobro delo zanj pa tudi zase.

Med 733 aktivnimi gorskimi reševalci v letu 2017 je bilo 43 žensk. 

Tudi sama sta že potrebovala njihovo pomoč, kajne?

Irena: Konec leta 2016 sem se poškodovala na gozdni poti nad Gozdom - Martuljkom, a gorskih reševalcev nisem klicala na pomoč. Do bližnje ceste so mi nesebično pomagali planinci, ki so bili v moji družbi, za kar se jim tudi tu zahvaljujem.

Vladimir: Ko sem bil star 16 let, smo maja s taborniki in vodnikom, starim 21 let, brez prave opreme, le z enim cepinom – mojim, prečili nevarna zasnežena južna pobočja Planjave in prebivakirali v zimski sobi na Korošici, ki je lani pogorela, ker nas jeujela noč. Naslednji dan smo se srečno vrnili v dolino. Pomoči ravno nisem potreboval, so nas pa gorski reševalci iskali. Nekaj teh je zdaj mojih kolegov v kamniški GRS.



Irena, kaj je dodana vrednost ženske v pretežno moški družbi gorskih reševalcev?

Irena: Med 733 aktivnimi gorskimi reševalci v letu 2017 nas je bilo 43 žensk. Ponosno lahko povem, da imamo v tem letu tudi prvo predsednico društva. Reševalno delo je lahko precej naporno, tako psihično kot fizično, vendar to po mojem ni razlog, da se ne bi več deklet odločilo za vstop v naše vrste. Razlogi so verjetno tudi drugje … Prednost žensk vidim v tem, da lahko s svojo prisotnostjo in razmišljanjem omehčamo kakšna stališča, preusmerimo pogled kam drugam, na reševalnih akcijah včasih ženski pristop veliko pomaga ponesrečenemu kot tudi prisotnim, poleg tega pa smo ravno tako dobre zdravnice, športnice, novinarke, znanstvenice in se odzovemo na pomoč vedno, ko nas potrebujete.

Kaj bi položili na srce obiskovalcem gora pred začetkom poletne planinske sezone?

Irena: V prehodnem obdobju do poletne sezone in zaradi snega, ki se bo na severnih straneh še dolgo obdržal, velja, da cepin in dereze še vedno vzamemo s seboj, če gremo v visokogorje, še posebno na severnih straneh. Tam je še vedno zima. In naj velja načelo postopnosti: začnimo hoditi na nižje in pozneje na višje vrhove, da se navadimo na drugačne obremenitve kot pozimi. Poleg fizične pripravljenosti moramo dvigati tudi psihično. V skalnem svetu bodimo pozorni na padajoče kamenje, saj se stene čistijo, tam čelada ne bo odveč.

V skalnem svetu bodimo pozorni na padajoče kamenje, saj se stene čistijo, tam čelada ne bo odveč. 

Ne le obiskujeta, gore tudi (p)opisujeta in slovensko planinsko literaturo bogatita tako z leposlovjem kot z vodniki; v zadnjem letu s ponatisom zbirke kratkih zgodb Čez rob ter vodniki Alpe brez meja, Brezpotja in Dolina Soče – Bovško. Knjige pišejo vaju ali vidva knjige?

Irena: Vodniki so nekakšno nadaljevanje najinega gorniškega udejstvovanja. Zakaj ne bi lepot gora, tako domačih kot tudi tujih, tako približala ljudem, ki redno zahajajo v gore ali pa se v tem trenutku še odločajo, kam bi šli. Dela na tem področju ne bo zmanjkalo.

Vladimir: Mogoče res oboje. Res je, da najprej jaz napišem zgodbo ali opis, a po objavi zgodbe in opisi zaživijo v knjižnicah, na radiih, družbenih omrežjih, med kolegi in tako naprej. S tem začnejo živeti svoje življenje. Vse to se tako vrača, s čimer nastajajo ideje za nove zgodbe in opise. Vzajemno torej.

Posebno poglavje vajinega življenja je Planinski vestnik. Kaj vama pomeni soustvarjati najstarejšo še izhajajočo slovensko revijo in kakšen izziv je stopati v korak z ljubitelji gora današnjega časa?

Irena: Kot članica uredniškega odbora Planinskega vestnika sem počaščena, da lahko sodelujem pri ustvarjanju revije vsak mesec, kar je tudi svojevrsten izziv. Sodelovanje z avtorji, pridobivanje izkušenj v medčloveških odnosih in napredovanje na novinarskem področju, ki ni moje strokovno delo v službi, spoznavanje zanimivih ljudi, prejemanje pohval in kritik, vse to v življenje vnaša dodaten čar, ki se mu po toliko letih še vedno ne morem upreti.

Vladimir: Urejanje Planinskega vestnika, letos že sedemnajsto leto, štejem za svoje življenjsko delo, lahko bi celo rekel poslanstvo. Ekipa odlično sodeluje, pokriva vse dejavnosti v gorah in planinski organizaciji, pa čeprav nihče od uredništva ni zaposlen kot urednik. Izzivov je veliko, med največjimi pa je stopati vštric z novimi mediji, videom, družbenimi omrežji, možnostmi, ki jih ponujajo svetovni splet in pametni telefoni. A dokler bodo knjige, bo tudi revija, zato sem optimist.