Dr. Renata Salecl

Frustracijo je preprosto treba zdržati

Dr. Renata Salecl je ženska, ki kompleksne ideje sodobnega sveta prevaja v razumljiv jezik. Je opazovalka, ki kljub drevesom vidi gozd. Meja med javnim in intimnim je vedno bolj bleda, še posebno ko začnemo govoriti o tisti ljubezni, ki se rojeva s pomočjo digitalnih medijev, ki jim sami na pladnju in v sliki ponujamo svoj dnevni obrok. Ljubezen se izraža v preštevanju všečkov in rudarjenju podatkov, a v srčiki ostajamo enaki. Kako preživeti v tem večnem odbiranju, je vprašanje, ki nas vse bolj tare.

V dokumentarnem filmu o vas se mi je v spomin še prav posebej zarisal prizor, v katerem si z novinarko na Mesarskem mostu ogledujeta ključavnice zaljubljencev. Izjavite, da ljubezni ni mogoče zakleniti. Zakaj hoče vse, kar je dano pod ključ, slej ko prej na prosto?

Ljubezen si želimo s številnimi strategijami zadržati za vse čase. Upamo, da bo blaženi trenutek trajal. Za mnoge je poroka kot ključavnica, za druge formalna zaveza, papir, ki ti olajša z lastnino povezane zagate. Ko poskušamo najti načine, kako bi »zaklenili« ljubezen, odpremo tudi vrata k razpadu zveze. Zaljubljenost temelji na fantazmi, na tem, da si o drugem predstavljamo nekaj, kar sploh ni povezano z njim.

Kdor redno spoznava partnerje s pomočjo spleta, mora imeti izjemno trdo kožo, da preživi še kaj hujšega kot to, da se tisti na drugi strani predstavlja za tretjo osebo. Nič čudnega ni, če trda koža postane pretrda, tako zelo, da drugega sploh ne spusti blizu. 

Zaljubljenci dnevno prihajajo na Mesarski most, kjer si s ključavnico obljubijo večno ljubezen. Ko sem si jih ob snemanju dokumentarnega filma spet dodobra ogledala, so se mi ključavnice zazdele problematične tudi zato, ker je početje nasilno še do okolja. S svojo potrebo po zaklepanju ljubezni druge ne samo silimo k temu, da morajo te ključavnice gledati, temveč z njimi tudi šibimo most. Pred leti so vse tiste s pariškega mostu Pont des Arts razrezali, kovino pa pretopili. Mestna oblast je ugotovila, da je postal z leti preveč obtežen in čezenj ni bilo več varno hoditi. Zaklepanje ljubezni ima lahko tudi smrtonosne posledice. Kak drug zaljubljen par bi lahko, če bi se most podrl, omahnil v Seno. (Smeh.)



Ključavnica, ki je nekoč predstavljala simbol dveh zaljubljencev, je postala material za, kaj vem, morda rešetke v zaporu? Lepa prispodoba, kako bi rekla, fluidnosti ljubezni?

(Smeh.) Morda obstajajo tudi nekdanji ljubimci, ki so hranili dvojnik ključa in so, ko je zveza razpadla, ključavnico odklenili in jo vrgli v vodo. Seveda se ob tem sprašujem, koliko ključavnic sameva na rečnem dnu ... Kar se ljubezni tiče, mi je gotovo bliže Muzej izgubljenih ljubezni v Zagrebu. Predstavlja bolj duhovit pristop k vsemu skupaj, gotovo pa je lahkotnejši v primerjavi z naravnanostjo, obsedeno z zaklepanjem.

Podatki, ki jih zbirajo socialna omrežja, postajajo orožje. Na žalost ne samo v času volitev. Trenutno raziskujete, kako vplivajo na izid marsikaterega scenarija družbe. Vse bolj nam postaja jasno, da »usodnega«.

Ko začnemo premišljevati o tem, si pogosto zatiskamo oči. Tisti, ki minimalno poznamo delovanje svetovnega spleta in rudarjenja velike množice podatkov, se iz pragmatičnosti raje obrnemo stran. Kajti če bi v resnici prebrali vse dokumente, ki na spletnih straneh zahtevajo le klik, da se strinjamo z njimi, bi morali pol leta nameniti samo branju vsebine, h kateri vsak dan dajemo soglasje. Ves čas se »nevede« strinjamo s tem, da bomo delili svoje podatke, a algoritmi, ki bi nam pokazali, kako to v resnici poteka, nam ostajajo nedoumljivi. Tudi če bi se želeli informirati o njih, so velikokrat »poslovna« skrivnost. Velike platforme, kot sta Google in Facebook, skrivnostno zadržujejo informacije o tem, koliko podatkov imajo o nas in katere. Nič čudnega, če digitalne podatke že imenujejo nova nafta. Z njimi lahko manipuliramo z mnenjem ljudi, tudi političnimi odločitvami, kot je postalo očitno ob Brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa.

Zdaj ni več neznanka, da je podjetje Cambridge Analytica s svojimi spletnimi aktivnostmi vplivalo na čustva ljudi in prirejalo novice. Nekateri aktivisti menijo, da bi bilo edino pravilno, če bi vsak od nas imel možnost pogleda v vse, kar o nas zbirajo korporacije, trgovine, država, a tudi če bi to možnost imeli, si v resnici z rezultati ne bi znali pomagati.

Kitajska je ena od držav, ki postaja supersila, kar se tiče uporabe novih tehnologij. Na številnih javnih krajih že imajo kamere, ki so sposobne prepoznave obrazov. Greš čez cesto pri rdeči luči in kmalu dobiš na domači naslov globo za prekršek. Redka ni niti uporaba kompleksnega sistema prepoznave glasu; ne samo za nadzorovanje, temveč tudi za manipulacijo. Danes lahko umetno proizvedemo glas drugega, ga nato predvajamo po telefonu in izpeljemo goljufijo. Že v našem povsem običajnem življenju se podatki, povezani z analizo prisotnosti na socialnih omrežjih, uporabljajo pri ugotavljanju, ali bomo nekoga zaposlili ali ne. Izjave posameznikov na socialnih omrežjih so celo vir (ne)sklepanja zavarovalniških pogodb. To pa seveda še ni konec. Kaj kmalu se bodo med temi podatki znašli tudi oni o morebitnih gensko predisponiranih boleznih in podobnem ter uvedli nove oblike omejevanja in nadzora. Če boš na primer obremenjen z določeno gensko predispozicijo, ne boš mogel skleniti zavarovalne police.

Ideja o hipnem odgovoru, takojšnji zadovoljitvi je v resnici izjemno nevarna. Vsak posameznik bi se moral najprej naučiti obvladovati svoja čustva. V šolah imamo premalo razprav o tem, kako socialni mediji vplivajo na psiho posameznika. 

V svojih knjigah se vedno dotikate tudi medosebnih odnosov. Danes se lahko dva, še preden gresta na prvi zmenek, drug o drugem na spletu temeljito »podučita«. Kako se znajti v svetu, v katerem so se tudi intimni odnosi začeli odbirati glede na digitalne podatke, ki so nam na voljo?

Ne smemo biti preveč pesimistični. Marsikatere informacije so lahko koristne. Včasih smo se, preden smo šli na zmenek, o drugem »podučili« na podlagi govoric, skupnih znancev. Če vnaprej izvemo, da je na primer moški, s katerim nameravamo iti jutri na čaj, v resnici posiljevalec, nam to gotovo ne more škoditi. Morda nam brskalnik »ponudi« sodno odločbo, povezano z njim. Res ni nič narobe, če si jo preberemo, preden se spustimo v razmerje. (Smeh.) Ljubezen je vselej povezana z neznanim, do določene mere je slepota, in to nam lahko v fazi zaljubljenosti celo koristi. Ni zaljubljenosti brez vsaj malo zanikanja in zatiskanja oči. Danes si je celo mnogo teže dovoliti to zaneseno stanje, če takoj začnemo iskati informacije o drugem, kopljemo o vsem, kar bi nam lahko pokazalo, kaj vse je s človekom »narobe«. To je povsem v nasprotju z rožnatim pogledom, ki pa je za zaljubljenost nujen. Hkrati nam splet omogoča zanesenost, še preden človeka srečamo v živo.

Spomnim se kolega, ki mi je nekoč pripovedoval o tem, kaj se mu dogaja, ko sreča žensko, ki mu je všeč. Ritual pitja kave je bil zanj nekaj najlepšega, kar je lahko opazoval pri ženski, v katero se je zaljubljal. Lahko jo je ure in ure gledal, kako prime skodelico, si jo počasi približa ustnicam, sreba. V žensko se je bil sposoben zaljubiti zgolj na podlagi gest ob tem jutranjem obredu. A ko je ljubezen med njima začela usihati, je bil taisti ritual lahko zanj vir gnusa. Kar naenkrat ni več zmogel pogleda na njeno pitje, zvoka njenega srebanja. To kaže na silno moč fantazme in kako se lahko sesede sama vase, ko drugega nehamo idealizirati.

Pred nekaj leti sem v Cambridgeu spoznala ljudi, ki so skušali ustvariti aplikacijo, ki bi združila genske informacije o posamezniku z aplikacijo za zmenkarije. Njihova ideja je bila, da bi še pred prvim zmenkom imeli na voljo kar največ podatkov, aplikacija pa bi vas ob zaznavi drugega, ki je z vami tudi gensko kompatibilen, opozorila, da ste v bližini primernega izbranca. Še več, izvedeli bi, katere bolezni bi lahko prizadele morebitne skupne otroke, to, kolikšna je verjetnost, da se pri drugem pojavi Alzheimerjeva bolezen ali srčno-žilna obolenja. Ob koncu pogovora sem vodjo projekta vprašala, ali res verjame, da si že na prvem zmenku želimo vedeti vse to. Odgovoril mi je: »Čas je denar. Ni potrebe, da bi ga izgubljali za nekoga, ki ima slabe gene.«



Vsi ti poskusi ustvariti popolno aplikacijo so, vsaj v mojih očeh, poskus nadzorovanja življenja, v katerem nas je negotovosti silno strah.

Ideja tega, da je mogoče že vnaprej odkljukati navade, ki naj se ne bi skladale s tvojimi, ni nič drugega kot mehanizem ščitenja, postavljanja zidu v upanju, da razočaranje ne bo eden od mogočih izidov. V tem je tudi nekaj logike, gotovo. Človek mora doživeti veliko razočaranj. Kdor redno spoznava partnerje s pomočjo spleta, mora imeti izjemno trdo kožo, da preživi še kaj hujšega kot to, da se tisti na drugi strani predstavlja za tretjo osebo. Nič čudnega ni, če trda koža postane pretrda, tako zelo, da drugega sploh ne spusti blizu.

Japonci so iznašli aplikacijo v obliki zapestnice, v kateri bi bil čip z vsemi podatki o vas samih in željah, ki jih imate o drugem. Ko bi se znašli na javnem prostoru in bi se v vaši bližini pojavila oseba, ki ustreza podatkom, bi vas zapestnica na to opozorila. Tako naj bi celo v najbolj naključni situaciji lahko spoznal nekoga, ki ti je podoben. A če se vsaj malo spoznamo na ljubezen, nam je jasno, da se običajno ne ogrejemo za nekoga, ki nam je v vsem enak, temveč v človeka, ob katerem se lahko razrastejo naše fantazme. Dvomim, da si želimo biti v paru z osebo, ki je kot naša senca. No, razen če smo sila narcistični. (Smeh.) Na žalost pa sodobna družba podpira ravno to, izjemni narcisizem, ideologijo, da šteje le zlato. V socializmu smo živeli z idejo, da jepomembno le sodelovati, in ne zmagati, danes razen zmage ni vredno nič.

Nič hudega ni, če mlade učimo omejevanja časa, ki ga preživijo z elektronskimi napravami. Naj za nekaj ur dnevno pospravijo telefon v omaro, si na spletu omejijo dostop do medijev ... Samoomejevanje je nekaj, kar je poznal že Odisej, ki se je privezal na drog, da ga sirene ne bi zapeljale. 

Digitalno je postalo realno. Je tudi novo normalno?

Splet in komuniciranje v njem sta zmanjšala toleranco do drugega. Velikokrat se težko soočimo že s tem, da nam nekdo v trenutku ne odgovori na sporočilo. To opažam tudi pri študentih na Zahodu, ki od profesorjev pričakujejo, da odgovorijo nemudoma, ko sporočilo prejmejo. Obenem pa smo pod prisilo, da se moramo pred digitalnim svetom izklapljati. Da neodzivnost v digitalnem svetu mladi razumejo kot ignoranco, pomeni le to, da se jim sprožajo določene frustracije, s katerimi se niso naučili ravnati. Življenje pa je v resnici pot od ene frustracije do druge, zato bi morali otroke naučiti, kako z njimi živeti. Ideja o hipnem odgovoru, takojšnji zadovoljitvi je v resnici izjemno nevarna. Vsak posameznik bi se moral najprej naučiti obvladovati svoja čustva. V šolah imamo premalo razprav o tem, kako socialni mediji vplivajo na psiho posameznika.

V ZDA so dijake v srednjih šolah začeli poučevati o tem, kako pornografija vpliva na njihovo dojemanje spolnosti. Opazili so, da se njihova pričakovanja glede ljubezni, spolnosti oblikujejo glede na to, kaj vidijo na spletu; vstopati v intimne odnose s takšnimi informacijami pa je izjemno problematično. Dekleta in fantje imajo nestvarna pričakovanja o tem, kako naj bi bila videti intima, katera čustva naj bi se sploh sprožala v njej. Silno pomembno je zatorej osvetljevanje fantazem, ki jih sproža industrija. Nerealne so, jasno; človeku, ki šele stopa na pot spolnosti, lahko onemogočijo zadovoljive odnose.

Jasno je, da socialna omrežja že spreminjajo naše odnose, a ob tem je opaziti tudi trend, kako obvladati njihov vpliv. Niso redki bogataši, ki si plačujejo storitve, ki ponujajo objeme. Številni gredo po dotik h guruju, na masažo, če ni drugega. Želja ni nič manjša, pa čeprav nam aplikacije omogočajo izolacijo. Živimo v radikalno individualizirani družbi, zato je vse več osamljenosti, paranoje in fantazem. Obstaja pa tudi nevarnost, da bomo vse bolj živeli vsak v svojem balončku. Že tako in tako se obdajamo samo s tistim, kar že poznamo. Seveda gredo superbogataši še korak dlje. Slišala sem, da so si milijonarji iz Silicijeve doline kupili svojo goro v ameriški državi Utah, kjer si bodo zgradili vasico, da bodo lahko živeli le v krogu sebi enakih, se povsem ločili od preostalega sveta.



V katero smer nas zanaša, nam pogosto kažejo mladi. V stikih ste s študenti različnih narodnosti v različnih državah. Kaj opažate, kaj vas skrbi, morda veseli?

Optimistična sem. Nove generacije, ki imajo dostop do kakovostnega izobraževanja, čustveno in ekonomsko stabilnost, imajo na voljo odlične možnosti za kritično razmišljanje. No, seveda je osnovni pogoj ta, da si tega želijo. Dostop do informacij je, če jih znaš izbirati in kritično razmišljati, lahko za mlade velik plus. Seveda pa vse ni tako zelo enostavno. Za mnoge namreč prihaja tudi čas, ko bo vse teže zdržati tesnobo, ki je v življenju neizogibna. Že med študijem naletimo na zahtevnejši tekst, na primer, katerega nerazumevanje v nas zbudi stisko. Da bi ga razumeli, moramo vztrajati. Če želimo biti ustvarjalni, moramo nujno doživeti tudi tesnobo. Ne glede na to, kaj počnemo, ustvarjamo glasbo, se kot koreografi znajdemo sredi praznega prostora, tesnoba ob praznini je nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Frustracijo je preprosto treba zdržati.

Nič hudega ni, če mlade učimo omejevanja časa, ki ga preživijo z elektronskimi napravami. Naj za nekaj ur dnevno pospravijo telefon v omaro, si na spletu omejijo dostop do medijev ... Samoomejevanje je nekaj, kar je poznal že Odisej, ki se je privezal na drog, da ga sirene ne bi zapeljale. Načini, kako sami sebe držimo na vajetih, pa so seveda zelo različni. Imela sem študenta, ki se je odločil, da bo svoj doktorat napisal na roke, in ne s pomočjo računalnika, kajti ko je pisal nanj, ga je vse prehitro odneslo na splet, in posledično je bil manj učinkovit.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE