Filip Flisar

Včasih si z manj lahko bolj srečen

Ali brki ali brada, včasih samo kakšna izjava in način, kako jo pove, spominjajo na »free style«. Prosti slog, to je njegova zmagovita disciplina. Filip Flisar je pač nekaj posebnega, morda ne veliko bolj kot vsak izmed nas, le da on to izraža, na polno živi in doživlja! Dobiva se v Celju, v dneh njegovega najlepšega pričakovanja. »Trenutno je v moji glavi velika zmešnjava,« odkrito prizna. Z njim pride prijatelj, z mano fotograf, vsi skupaj sedemo za mizo v restavraciji, ki je nekaj minut kasneje že razkošno obložena, natakar ne more skriti nasmeška ob gostu. Filip Flisar, uživač in garač, eksperimentator, vrhunski športnik, človek, ki mu ne zmanjka.

Moram priznati, da še nisem delala intervjuja za časopis ob »občinstvu«. Vas kaj omejuje priljubljenost, ljudje, ki bi radi vsaj pogledali Filipa Flisarja »zares«?

Hm, da bi zato čutil moralni pritisk? Ne, nič me ne omejuje. Res je, da so dobre in slabe plati slave in da včasih vsi gledajo za tabo, vendar se nikoli nisem pretvarjal, da sem nekdo drug. Takšnega kot me ljudje vidijo in slišijo na intervjujih, takšnega me vidijo tudi v živo. Nimam česa skrivati.

Ko sem izbiral sopotnico, sem imel marsikaj v mislih. Moja prioriteta je bila, da lahko skupaj shajava, se dopolnjujeva, ne samo ona mene, tudi jaz njo. Nihče ni idealen, vsakemu nekaj manjka. Saj to je smisel zveze, da drug drugemu nekaj daš. V Moniki sem to našel. 

Ste imeli kdaj osebno pomisleke glede vprašanja, ali ste dober človek?

Mislim, da sem dober človek. Tako sem bil vzgojen in tudi moja osnovna načela so, da poskušam biti prijazen, ustrežljiv, nekateri pravijo, da dostikrat celo preveč. Rad bi vsakemu ugodil, pa vedno ne moreš. Vrednote, kot je sočutje do človeka, mi pomenijo veliko.



Biti ustrežljiv, vedno dober in prijazen je lahko problematično. Predvsem če ne poznaš in sprejemaš tudi svoje druge plati. Za vas recimo se zdi, da ste v sebi precej divji, kako vam uspe to združiti?

Saj ni treba, da se odločiš za eno ali drugo. Nimam takih težav, da bi moral samega sebe brzdati, rad imam hitrost in adrenalin, rad se približam točki maksimuma, spoznavam, koliko sem sposoben. To pa ne pomeni, da bi bil divjak ali agresivnež z ljudmi. Ali da bi starim gospem hupal, ker gredo počasi čez cesto, tega ne počnem.

S katerim dejanjem ste se najbolj približali svoji meji, če izvzamemo športne podvige?

Dejansko se ne spomnim. Sem dokaj premišljen človek. Nekateri se podajajo v finančna tveganja in še katera druga, jaz nisem tega kova. Delujem razumsko in v mejah normale. Resda včasih v takšnih tveganjih lahko precej dobiš, a večinoma precej več izgubiš. Celo v športu ne tvegam veliko, čeprav je morda videti drugače.

Prepotentnosti ne prenesem, pa če ima človek še toliko dobrih lastnosti. 

Pa dobro poznate svoje meje?

Zelo dobro, jih pa ves čas zvišujem. To mi je v izziv.

Brala sem, da veliko potujete, v daljne kraje, in da si tam radi privoščite marsikaj novega. Tvegate ne, kot pravite, pa radi eksperimentirate?

O, to pa ja! V tem sem pa glavni, to se vidi že, ko naročam hrano. (Na pladnjih za našo mizo so same jedi za gurmane.) Ne bojim se preizkušati novosti, kajti nerad zapadam v vzorce, ponavljam. Resda se zato dostikrat opečem, sploh pri kulinariki, a tudi marsikaj novega doživim. V moji kuhinji pristanejo orientalske, indijske in še marsikatere druge jedi, v tem je zame čar. Stran ne bom vrgel ničesar, včasih pač stisnem zobe, ne obstaja pa sestavina, ki je ne bi pokusil. Zelo dobro znam tudi potrpeti.

Tudi sicer znate potrpeti, pretrpeti?

To je del mojega značaja, zagotovo pa me je tudi šport tako izoblikoval. Šport je navzven videti zelo lep, vsi mislijo, da se imamo vrhunski športniki krasno in da hodimo po svetu in uživamo. Lepega je v resnici pet odstotkov, preostalo je delo, garanje. Poznam ogromno športnikov in ne vem, kdo med njimi vsak dan ob 6. uri z navdušenjem vstane in vzklika: »Uaau! Zdaj grem pa kilometre preteč! Mogoče mi bo slabo od napora, mogoče bom celo bruhal! Krasno bo!« Ni to to, šport je zahteven, v življenje prinese, da se znaš v kaj prisiliti, marsikaj potrpeti.



Kaj vas potem žene v športu, če ni užitka, je to rezultat? In kaj vas poganja pri življenjskih odločitvah?

Vedno težim k novim spoznanjem, zato imam kdaj tudi v športu probleme; ko nekaj že dosežem, težko znova in znova dosegam isto. Naveličam se in rad bi šel naprej. Pa ne mislim pohlepno, preprosto želim z bogastvom izkušenj sebe graditi kot človeka. Kar sem že naredil, je nekaj, kar si še želim narediti, pa je nekaj drugega. Če sem že desetkrat zmagal v svetovnem pokalu, ne potrebujem še deset zmag. Lahko ustvarim lepo zgodbo s pokroviteljem, od katere imava oba zadovoljstvo. Da naredim nekaj drugačnega, me žene!

In kaj če vas dolgčas začne preganjati v prijateljskih odnosih ali partnerstvu? Dolgotrajen odnos je marsikdaj rutina.

Vem, vem. Vendar moja Monika ni rutinska ženska. Če bi bila, bi me to zagotovo dol tlačilo, ker sem izrazito nerutinski tip človeka. Rutina zavira mojo bit! Ob takem človeku bi se počutil, kot da je ob meni zavora.

Pohlep je najslabša človeška lastnost, za tisoč evrov dediščine smo se pripravljeni streljati. Zato pa so vojne in nesreče. Škoda. 

Koliko greste v preizkušanju stran od svoje narave, samo da vidite, kaj se bo zgodilo, in da se boste še bolj spoznali?

Dostikrat to počnem. Ko sva se prej pogovarjala o tveganjih – pravzaprav sem tudi tvegal, precej. Alpsko sem nehal smučati, ko sem bil sprejet v svetovni pokal za hitre discipline. Marsikomu se to ne bi zdelo logično, a se pač nisem strinjal s sistemom. Moji treningi so običajno drugačni od klasičnih, ker potrebujem dinamiko. Kot primer, lahko delaš stalni intervalni trening s tekom, lahko greš pa na BMX-stezo s kolesom, učinek je enak, a če se imam dobro, bo moja produktivnost za 300 odstotkov večja! Tako sem se odločil za prosti slog, poskusil vse discipline in pristal v smučarskem krosu, kar je bila tvegana poteza. Smučanje ni poceni, moji starši so se ločili, ko sem bil v tretjem razredu osnovne šole. Mama je morala financirati ves šport, težko je bilo. Pri dražjih športih dejansko vsa družina živi za to. Ko sem mami rekel, da bom pustil alpsko smučanje, se je zdelo, da se ji bo podrl svet. Ampak jaz sem čutil, da moram iti drugam, da potrebujem nekaj novega. Vedela je, da nima kaj. Kot nor sem pritiskal naprej, šel sem proti toku, dokler nisem splezal na zeleno vejo. Stanje je bilo zelo na meji. Trije športniki smo si delili trenerja, serviserja. Vmes smo bili že v veliki finančni krizi, za povrh pa si je ravno takrat Saša Farič, ki je bila del naše trojice, zlomila kolk. To je pomenilo, da se že kljub komaj znosnemu finančnemu bremenu stroški niso delili več na tretjino, ampak na polovico. V tistem trenutku sva mislila, da je konec. Potem pa sem naslednji dan po njenem zlomu nastopil na tekmi in prvič v življenju zmagal. Za zmago sem dobil denar in ga samo predal, pol trenerju in pol serviserju. Tisto sezono sem zmagal še na treh tekmah in dobil mali kristalni globus. To je bila potrditev, da sem se kljub vsemu odločil pravilno! Svoje usode se v odločilnih dneh, ko se je vse lomilo, nisem držal niti z nohtom več, le še s konico nohta. Če na tisti tekmi ne bi zmagal, ne bi nadaljeval kariere in danes midva po vsej verjetnosti ne bi tukaj sedela in imela intervjuja.



To dokazuje, kako močno sledite sebi, tistemu najglobljemu glasu. In ga ne preslišite kljub številnim glasovom okolice.

Res je, tak pač sem. Vzgojen sem bil že zelo odprtih pogledov, z obeh strani, mamine in očetove. Potem pa sem šel sam tako naprej.

Znate odstopiti od cilja, če ga ne dosežete, ali boste znova in znova težili tja, pa če se svet podre? Na zadnjih olimpijskih igrah ste imeli višje cilje, medalje letos niste osvojili. Vas to dela nemirnega?

Dejansko sem zelo trmast, kar se tiče doseganja ciljev, po drugi strani pa sem tudi stvaren. Ne zavijam stvari v vato in celofan. Morda zato kdo težko shaja z mano, sem naravoslovec in pri matematiki je ena plus ena dve. Če pa gre kaj mimo kontrole, če česa kljub vsemu ne dosežem, zato ne bom samega sebe zadušil. Včasih se moraš ustaviti, si reči, tako pač je. Kar za vrhunske športnike ni najlaže. Vemo, da je vrhunski šport pogosto zadovoljevanje ega. In če od nečesa odstopiš, lahko hitro dobiš občutek, da nisi to, kar si mislil, da si. Starejši ko sem, bolj umirjen postajam glede tega.

S kom se posvetujete, kadar se kje zataknete, ko pride prelomnica?

Moram reči, da ima moja mama, kot vse mame, dobre in slabe lastnosti. Ima pa eno izrazito dobro, in to je, da me zna res dobro usmerjati. Ne glede na to, da sem realist, me vedno malo zanaša. Do sebe ne moreš biti povsem objektiven in mama me je vedno podpirala, tudi v idejah, ki so jo sprva šokirale. Zaupala je vame, vedela pa je, da bom vztrajal, gonil. Se mi zdi, da me tudi moja Monika dobro usmerja.

Zadnje čase se poskušam malo umiriti, ker na koncu koncev se zastavlja vprašanje, ali ti srečo prinaša več in vedno več. Včasih si z manj lahko bolj srečen, potem je tudi stresa manj. 

Mimogrede; ko sem prebirala številne članke in intervjuje, sem opazila, da zelo pogosto omenjate mamo.

Velikokrat me novinarji sprašujete tako, na to nimam vpliva. Ne morem pa zanikati; v mojem življenju ima pomembno vlogo. Dosti mi pomaga, povezana sva tudi prek športa, vodi moje finance. Nisem pa mamin sinček, zdi se mi, da imava zdrav odnos.

Psihologija pravi, da moški izbirate partnerico po vzorcu mame. Se strinjate?

Ko sem izbiral sopotnico, sem imel marsikaj v mislih. Najverjetneje z mano res ni najlaže živeti, dosti imam želja in idej in vedno želim kaj početi. Zato potrebujem človeka, ki me malo blaži, ampak ve, koliko in kako. Moja prioriteta je bila, da lahko skupaj shajava, se dopolnjujeva, ne samo ona mene, tudi jaz njo. Nihče ni idealen, vsakemu nekaj manjka. Saj to je smisel zveze, da drug drugemu nekaj daš. V Moniki sem to našel.

Intervju delava v dneh, ko pričakujeta prvega otroka, deklico. Imate v mislih, kakšno popotnico ji boste dali v življenje? Pred kratkim ste rekli nekaj podobnega, kot da bo iz te pikice treba narediti človeka.

Meni se zdi, da otroka ni težko vzgojiti, če si dokaj odprt človek. Jasno, da je izziv, vendar me ne skrbi. Dosti stvari sem v življenju videl, doživel, imam širino in nisem v kalupu. Oba z Moniko imava otroku ogromno dati. Da imaš otroku kaj dati, je sreča. Tudi moji starši so meni ogromno dali in Monikini starši njej. Iz tega potem zrastejo dobre stvari.



Koga od staršev bolj prepoznate v sebi?

Karakterno sem kar pol-pol. Nisem ne izrazita mama ne ata. Trudil sem se sam pobrati dobre lastnosti enega in drugega. Nasploh v življenju delam tako. V vsakem poskušam najti dobre lastnosti in jih preizkusiti na svoji koži. Nimam vzornikov, nikoli jih nisem imel, dostikrat pa kdo name naredi močan vtis, lahko tudi mimoidoči človek. Opazujem, od vseh se učim. Eden od tistih, ki sem jih zelo občudoval, je Anthony Bourdain, tako da je bila vest o njegovi smrti zame kar šok. Človek, ki je visokointeligenten, razgledan, odprtih obzorij, pa nosi v sebi tako stisko! Po eni strani ga razumem, tudi sam imam kdaj notranje stiske. Če si človek, ki želi vedno več in boljše, so notranji pritiski nenormalni. Samega sebe lahko zakolješ, mentalno, psihično, in to ni v redu. Ljudje si pogosto mislijo, da bi bili radi znani in bogati, da bi vozili najboljše avtomobile in bivali v najdražjih hotelih. Veste, kaj ti to na koncu dneva pomeni? Nič, čisto nič. Človeku nekaj pomeni tisto, za kar se trudi, da bo dosegel, v kar vlaga sebe in korak po koraku prihaja do cilja. Kar je lahko dostopno in dosegljivo, ne osrečuje. No, mene hrana osrečuje (pokaže na že skoraj prazen pladenj), pa mi je lahko dostopna, vendar se tega zavedam. Malo je ljudi, ki ob velikem bogastvu uživajo v življenju, se ga zavedajo in še vedo, kaj hočejo. Prevečkrat smo pohlepne »živali«, potem pa hodimo v živalske vrtove te čiste živali gledat. Človeštvo je v povprečju na taki stopnji izprijenosti, da po svetu ne bi smelo hoditi, če me razumete. Pohlep je najslabša človeška lastnost, za tisoč evrov dediščine smo se pripravljeni streljati. Zato pa so vojne in nesreče. Škoda.

S kakšnimi ljudmi, če odmislite najbližje, ste imeli in imate opravka v življenju? Tudi to kroji našo srečo ali nesrečo.

Kar dobri, bi rekel. Moja življenjska pot gre kar lepo. Mama mi je vedno govorila, da bom dobil to, kar bom dal. Tega sem se zelo držal. Če oddajaš pozitivno energijo, tudi privabljaš takšne ljudi. Prepotentnosti ne prenesem, pa če ima človek še toliko dobrih lastnosti.

V tem trenutku imam v glavi veliko zmešnjavo, malo se počutim izgubljenega od iskanja, bolj na rahlih tleh sem. Zaradi tega človek na trenutke postane čustveno nestabilen. 

Kaj pa naredite s takimi, v vrhunskem športu jih je najbrž kar nekaj?

Ne potrebujem jih v življenju. Če že kdaj moram z njimi sodelovati, pa »tako kot gre v levo uho, gre iz desnega ven«.

Pravite, da imate idej in akcije veliko in da vas ne skrbi, kaj bo z vami po končani karieri, kar je za športnika netipično.

To je res, pa tudi ni res. Ne bi bilo treba, da me skrbi, a me, ker imam svoja pričakovanja. To, da se bom znašel in da mi bo šlo dobro, sploh ni problem, vendar jaz želim več in tu je moja obremenitev, ki se je čedalje bolj zavedam. Zadnje čase se poskušam malo umiriti, ker na koncu koncev se zastavlja vprašanje, ali ti srečo prinaša več in vedno več. Včasih si z manj lahko bolj srečen, potem je tudi stresa manj.

Kaj vas bo osrečilo, to je vprašanje številnih vrhunskih športnikov po koncu kariere. Kje se boste spet tako našli, kot ste se na terenu, ki je leta in leta krojil vaš vsakdan?

Jaz imam tu srečo, in sicer da moja kariera ni bila postlana z rožicami. Ko sem odšel iz alpskega smučanja, sem šel iz financiranega programa v »prosti slog«. Nič mi ni bilo zagotovljeno. Sam sem si moral vse priskrbeti, trenerje, sponzorje, finance. Doma nismo bili bogati, mama je bila sama, imam še mlajšega brata, in ves denar, ki sem ga imel, sem vložil v smučanje. Zame ni delala ekipa, ki bi me varovala in mi bila v popolno oporo – po koncu takih obdobij zanje res sledi sestop v stvarnost, jaz pa sem stvarnost spoznaval vsak dan.



Imate v mislih kakšen nov podvig, o katerem že nekaj časa sanjate? Vas kaj posebno vznemirja za bližnjo prihodnost?

Za zdaj sem še dokaj osredotočen na šport. Prihaja hčerkica, ki bo odprla novo poglavje v življenju. Ob tem pa še iščem svojo pot naprej, kje se skriva kaj, kar mi bo po karieri pognalo kri po žilah. V tem trenutku imam v glavi veliko zmešnjavo, malo se počutim izgubljenega od iskanja, bolj na rahlih tleh sem. Zaradi tega človek na trenutke postane čustveno nestabilen. Ampak dobro, to je značilnost vmesnega obdobja. Laže je postopoma spreminjati smer kot odrezati in se postaviti na novo pot. Tisto je šele obremenitev.

Zagotovo.

Vendar te pomisleki ne smejo obremenjevati, ne smem jim preveč popustiti, sicer bo šport začel trpeti. V vrhunski šport moraš biti stoodstotno usmerjen.

Najbrž na to ne morete vplivati, če bi lahko, bi verjetno že odmislili vse, a narava dela svoje. Ko pride čas, se začnejo stvari dogajati same po sebi.

Ja, to bo kar držalo.

P. S.: Filip Flisar je v četrtek, 21. 6. 2018, dobil hčerkico Sofio, intervju za Onoplus pa je nastal nekaj dni pred tem, 15. junija.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE