Ne sodim in ne obsojam, navajam zgolj dejstva, o katerih poslušam v Svetovalnici in berem na forumu Ločitve portala Med.Over.Net, ki ga moderiram. Gospa piše o tem, da se mož ne zanima več zanjo in za dva otroka, da se ji je opravičil, ker ve, da jo bo bolelo, a da jih bo vseeno zapustil. Verjame, da se bo znašla z otrokoma, da je čudovita mama in da se on počuti odveč. Pravi, da si želi najti smisel svojega življenja. In odide. Otroci jokajo, mamo sprašujejo, kam je šel oči, mama joka in jim skozi solze pravi, da ga ne bo več. Razrita družinska zgodba. Mnogo njih.



Žena govori

Poznate tudi vi kakšno? Še ena. Mlada in lepa moški in ženska, sredina tridesetih. Imata dva predšolska otroka, tretji je na poti. Nenehno se kregata oziroma pravilneje rečeno: sta se nenehno prepirala. On je namreč nekega večera odšel živet drugam. Pravi, da ni zmogel več poslušati vseh njenih napadov in krivičnih obtožb. In to sta počela pred otrokoma, vsak večer, ko se je vrnil iz službe, saj ima zahtevno delo. Ni ji bilo prav, da ga nikoli ni, nikoli ji ni nič pomagal, nikoli je ni vprašal, kako je, nikoli je ni objel in ji rekel, da bo vse v redu, nikoli se ji ni posvetil, kot je želela, in še mnogo drugih obtožb je poslušal. Takšno njegovo vedenje in odločanje zagotovo ne pripomoreta k složnemu družinskemu in partnerskemu življenju, se vam ne zdi? To je bil njegov opis ženinih obtožb, ki jih je meni tudi gospa sama povedala, polna očitkov in zamer do moža, ki jo je zapustil samo s tremi otroki. Tretji bo vsak čas prikukal v družino, ki to ni več. Kaj poreče mož na vse naštete očitke?

Mož govori

Mož pove, da je ženo neštetokrat prosil, naj se ne razburja nanj pred otrokoma, da naj mu pove, kar koli mu že zameri in očita, na štiri oči, pa ga ni nikdar upoštevala. Kričala je nanj in ga zmerjala. Nikoli ni ničesar dovolj dobro naredil zanjo. S čimer koli se je potrudil, da bi ji pomagal ali jo razvedril, mu je vedno rekla v svoji nestrpnosti, da nima pojma ali pa da naj se neha truditi, ker vse samo pokvari. Ko jo je prosil, naj si vzame kdaj kakšen popoldan ali vikend samo zanju, ga je zavrnila, češ da jo otroka obvezno in nenehno potrebujeta. Moža ni več videla kot partnerja, temveč le kot nekoga, ki ga lahko obtožuje za vse vrste lastnih zamer, ter se sama popolnoma nič ne potrudi, da bi vseeno občasno negovala partnerstvo. Zadnji stavek je povedala sama gospa, ki zdaj, ko ostaja sama, prizna, da je naredila cel kup napak in da ga je res začela ignorirati, ko se je rodil prvi otrok, nato kmalu še drugi. Saj ji je pomagal, prizna, a se ji je zdelo, da ni nikoli dovolj ustrezno opravil dela, pa ga je rajši odgnala in sama postorila, ker se ji je zdelo, da je tako bolje. 

Težko je zgolj na enega partnerja kazati s prstom, da je vsega kriv. Ker to pač ni res. 

Mož govori – drugič

Mož je priznal, da je zaradi toliko nerganja in kreganja res rajši ostajal pozno v večer v službi, pa da je prišel domov ob takšni uri, ko sta bila otroka že spakirana v postelji, da jima je lahko dal le še lupčka za lahko noč. Upal je, da se bo tako izognil prepirom s soprogo, a se je njena jeza seveda zgolj poglabljala. In tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto.

Oba govorita

Oba pravita, da se imata še vedno rada. Žena zatrjuje, da bi naredila vse, da ga dobi nazaj, in da se zdaj res zaveda, kje vse ga je lomila vsa ta leta, ko sta se pospešeno odtujevala drug od drugega. Da ji je žal, da je obupana in da ga ljubi! Obljublja mu, da se bo spremenila, da bo otroček, ki se bo kmalu rodil, spremenil njen odnos do moža. Gospod pove in joka, da mu je zelo hudo, da jo ima rad, da mu je še vedno zelo seksi ženska, a ne verjame, da se bo premislil in se vrnil v družino. Prizna in pove svojo ugotovitev, da je teh nekaj mesecev, ko sta narazen, mnogo boljši oče otrokoma, ko preživljata vikende pri njem. Posveča se jima in je popolnoma predan ves čas, ko so skupaj. Nista več priča njunim prepirom in kar se njega tiče, vsi skupaj živijo bolj umirjeno. Kaj bo po rojstvu otročka, ne vesta. Za zdaj nič ne kaže, da bi zmogla razdelati zamere in stopiti na novo skupno partnersko pot, ki bi jo bilo treba šele oblikovati in zgraditi.

Kaj naj bi bil nauk te zgodbe, ki se morebiti podobna dogaja vama ali komu, ki ga poznate? Težko je zgolj na enega partnerja kazati s prstom, da je vsega kriv. Ker to pač ni res. Je pa dejstvo, da epidemija moških, ki zapuščajo svoje družine, tudi nekaj pove.


PREBERITE ŠE: Žena homoseksualca



Zakaj moški odhajajo?

Sprašujem se, ali gre za nesprejemanje odgovornosti za družino, za biti oče in partner. Morebiti se eden od vzrokov za tako drastične odločitve partnerjev, ki so tudi očetje, skriva v dejstvu, da zdaj dobiva otroke že tista generacija moških, ki je odraščala v permisivnem družinskem okolju, kjer jim je bilo kot otrokom in najstnikom vse dovoljeno, sin je imel vso pozornost staršev, predvsem mame, in je odrasel v egoističnega razvajenega moškega, ki teži predvsem k izpolnjevanju lastnih potreb in želja. To je ena možnost. Druga je, da se enostavno ne zmore več boriti s partnerico, da ji pokaže, da niso otroci vse bistvo njune družine, temveč da sta nekje na tej točki pomembna tudi onadva kot moški in ženska.

Priznajmo, dame, da smo kdaj tudi me vredne svojega denarja in smo prevečkrat popolnoma predane in posvečene otrokom, zanemarimo pa sebe kot žensko, partnerico, prijateljico, ljubimko svojemu partnerju. Tretja možnost je, da živimo v dobi razvajenih odraslih ljudi, ki lahko vse dobijo, tako tudi odrasli moški od svoje partnerice pričakujejo, da jim bo nadomestna mama, kar seveda njo jezi in sčasoma se odtujita. Četrta varianta je, da je ženska s tem, ko je dobila otroka in izpolnila svojo materinsko željo, partnerja čustveno odstranila iz svojega in otrokovega življenja, kar seveda vzame davek v tem, da partner sprejme težko odločitev in odide iz družine, v kateri tako rekoč ni zaželen. Kot vidite, je vzrokov kar nekaj, povod pa je lahko malenkost, ki bi se vam zdela banalna, za koga pa je kaplja čez rob. 

Tako malo je treba, da je družinska sreča popolna. In tako veliko, ko jo minirata oba partnerja, prepričana o svojem prav.

Negujmo partnerski odnos

Kot že neštetokrat povedano in napisano, je vedno treba negovati partnerski odnos, ki je enako pomemben in poteka vzporedno s starševsko vlogo, ki si jo partnerja nadeneta, ko se jima rodi otrok. Rojstvo otroka namreč razdre vse krhke nitke partnerskega odnosa in je treba na novo zgraditi odnosno dinamiko vseh družinskih članov, kar je zahtevna in odgovorna naloga.

Mnogi ugotovijo pomembnost njune privrženosti in spoštovanja šele takrat, ko je prepozno in ko se je partner odnehal boriti za svoj košček sonca v družini. Ali je pač imel vsega dovolj, ker želi živeti svobodno življenje, za otroke bo pa že poskrbel, da jim ne bo nič manjkalo. Morebiti jim materialno ne bo nič umanjkalo, a vloge in pomena očeta ne more nadomestiti nobena, še tako požrtvovalna mama, ki se razdaja za potomce in je nase v tem procesu popolnoma pozabila.



Na morju

Za konec eno videnje, ko sem sedela na plaži v vetrovnem mestecu na Jadranu: valovi visoki, ni za plavanje, sonce sramežljivo kuka skozi oblake, nedaleč od mene na produ sedi štiričlanska družinica. Njo zelo zebe, zavija se v brisačo, visok in privlačen moški napol sedi ob njej, občasno poboža enega otroka, pa hčerkici popravi kapuco kopalnega plaščka in ji da jagodo grozdja v usteca, nato položi svojo glavo nežno na ženina kolena. Ona ga ljubeče boža po glavi in ga opazuje z ljubeznijo, umirjena je, se vidi, da je njegova boginja, on pa je samozavesten moški, ki je izjemno ljubeč in pozoren do njunih otrok in obenem poljubi svojo zmrznjeno ženo s tako toplino, da sem ostala kar malce ganjena. Nauk te zgodbe: tako malo je treba, da je družinska sreča popolna. In tako veliko, ko jo minirata oba partnerja, prepričana o svojem prav, brez možnosti kompromisnega dogovarjanja še pravočasno, ko se odnos lahko še reši in še preden preusmeri svoj tok v razpad, jezo, žalost, obup. 


* Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.