Kaj pravzaprav pomeni beseda samopodoba? Je niz vzročno-posledičnih povezav, ki v naše življenje prinaša izkustva in izkušnje. Kje točno se pričnejo graditi gradniki, prvi vogelni kamni in stebri uravnotežene samopodobe, je domala znano vsem. Seveda ne gre zgolj za otroštvo, prve izkušnje v primarni družini, nato v socialnem okolju vzgojnih ustanov in šolstva, kasneje vseh skupin in pomembnih ljudi, ki vplivajo na nas…Pri vprašanju samopodobe ne moremo mimo zavedanja, da se scenarij naših življenj prepogosto odvija samodejno, po delno znanem avtomatizmu. Kako ta mehanizem deluje in kako samodejnost preseči?

Mnogo ljudi izgublja lastno podobo. Prevečkrat dovolijo, da njihovi mejniki lastnega jaza tečejo in drsijo, ne da bi znali izreči: »To sem jaz«, ali pa »To pa ni moj način«. Zgolj prepuščati se ni prava strategija. 

Vsi smo že večkrat slišali, kako pomembno je poznati sebe. Ali vemo natančno, zakaj je tako? Res je, človek, ki se ne zaveda samega sebe, ki ne pozna lastnih prednosti in slabosti, svojih umskih sposobnosti in potencialov, svojih napak in strahov, je speči človek, ki se vrti v krogu neprestanih ponovitev težav in lekcij. Ker ne verjame vase, v lastne notranje podobe, ki gradijo njegov zunanji jaz, raje verjame drugim. Zato je tako pomembno, da znamo prisluhniti sebi. Da znamo graditi svojo notranjo resnico zlasti v tišini, ne le v hrupu ulice, novih informacij, knjig in delavnic. Vse nove informacije, pogledi in mnenja so pogosto le maska, ki zaduši svež veter. Tišina je zelo mogočno orodje, saj v tišini čutimo in slišimo svoje notranje glasove, ki jih natrpanost urnikov in vseh, pogosto nepotrebnih opravil, preglasi.

Kako izstopiti iz kroga? Kako se aktivirati? Kako prepoznati svoja čustva, svoje resnično hrepenenje, svojo bit in izraznost?

V razpravah težav sodobnega časa se zdi, da mnogo ljudi izgublja lastno podobo: sebe več ne prepoznajo v drugih in drugih ne več v sebi. Prevečkrat dovolijo, da njihovi mejniki lastnega jaza tečejo in drsijo, ne da bi znali izreči: »To sem jaz«, ali pa »To pa ni moj način«. Zgolj prepuščati se ni prava strategija. Ljudje pogosto gradnike svoje podobe, lastne samopodobe uklonijo zakonu veljave, prestiža, užitka in sprejetosti. A biti pristen je prvi pogoj stabilne samopodobe - k inovativni izgradnji osebe, ki je, takšna kot je, na poti k trajnemu ravnovesju. Saj nas samoprevara slej ko prej notranje izprazni in odvrže v sivo cono povprečja, kjer le tavamo iz minute v minuto v še večje praznine dneva in let, ki se ne povrnejo.



In kako prepoznati sebe, če ob sebi nimamo avtentičnih posameznikov, ki bi našo pot graditve jaza tlakovali s pristnim značajem, ki morda ni všečen, a vseeno jasen in čist. Biti tukaj in zdaj je odločitev. In ustvariti lastni jaz – prav tako. Seveda imajo drugi pomen, a naša zavest, ko se odločimo za budno sodelovalnost, odloči. Kdo smo lahko in kaj želimo biti. In vsak se sreča z ovirami zunaj sebe, demoni znotraj sebe, in morda nam je omogočeno srečati ljudi, ki so znotraj sebe ustvarili tisti notranji prostor zavedanja, ki mu rečemo integriteta. In integriteta je drugi pogoj stabilne samopodobe.

Napredujemo, se sem in tja zaustavimo, a vseeno, gremo naprej. Napredujemo v zavedanju, da imamo sami pri vsem skupaj kar veliko prstov: moj odnos do česarkoli je v dobršni meri moj produkt, mar ne? In prepoznanje samoodgovornosti je tretji pogoj k stabilni samopodobi. In ker je moj odnos do sebe, tebe, njih, onih, sveta, onstranstva, sebstva, svetega in nečistega odvisen od zavestnega osredotočanja na notranjo resnico, ki jo gojim v sebi, ta odnos vselej gradi na spoznanjih.

Stabilna samopodoba je naša odgovornost.

In stabilno samopodobo ima tisti, ki zazna, kdaj se v poznavanju sveta, boga in ljudi moti, ter, kdaj se z lastnimi zaznavami približuje minimalni etiki, ki je v prvi vrsti v nepristranski oceni stanja stvari. Tako preidemo do spontane ugotovitve, da je pogum četrti pogoj stabilne samopodobe. Pogum prepoznave in ocene, kje in zakaj se nahajamo v nekem trenutku, je ključen. Iskanje novih idej in rešitev, novih znanj in spoznanj, ko dovolimo, da nas uvid preobrazi, je odločitev zrele osebe, ki se vede odraslo. Odrasel človek pa sprejme soodgovornost in odgovornost.

In stabilnost samopodobe je v bistvu proces, nikdar zaključek. Fiksacije se le prehodne, saj nas že novo izkustvo postavi pred nova vprašanja. Zato so ljudje brez izkušenj, preizkušenj in pripravljenosti za razumevanje kaosa in paradoksov življenja, ljudje z nizko samopodobo in samozavestjo in moralno strogostjo, ki meji na sovraštvo.

In Slovenci kot narod lastne odgovornosti in moči še ne dojemamo v celoti. In ko se družno pričnemo zavedati, da si jo medsebojno delimo, in da vsak nosi kar precejšen del le te – najsi gre za vprašanje družbene klime, kamor vsak od nas prispeva s svojo kulturo in nivojem zavedanja, se proces preobrazbe lahko šele prične. Da razumemo, da naše delovanje vpliva; naša energija, naša zavest, misli, ki jih mislimo o tem in onem, gradijo subtilno psihično polje, ki vpliva. Vse tisto, kar je tiho in očem nevidno, je delujoče, vzročno-posledično imanentno vsaki situaciji. To, da ljudje radi skrijemo svoje iskrene namene, je le del socialne igre, kar pa lahko spremenimo.



In čuječnost, ki je kot beseda v rabi že desetletja, v slovenski prostor vnaša prav to prepoznanje. Sama raje uporabljam pojem budnost, ki je peti pogoj stabilne samopodobe. Da se ne pretvarjamo, da naš izvorni naboj ne vpliva na začetek, potek in smer dogodkov, katerih del smo ali pa postanemo mi sami

Ker je življenje tok, ki je pesem, melodija, teče po sebi lastnih zakonitostih. Pogosto se ne meni za nas, za vse naše poskuse, da bi to življenje »ujeli«, razumeli in skrivnost bivanja dokončno razrešili. Vsa zakladnica vednosti znanosti in znanj nam je omogočila, da dobršen del vidnega sveta obvladujemo in uspešno ustvarjamo civilizacije znotraj civilizacij, kjer rastemo, uspevamo in gradimo. Zdi se, da je vse urejeno, dokler sistemi ne odpovedo… Tedaj se naš pomen zamaje in vera v razum prične pokati, ustvarjajoč vrzeli, ki kličejo po razumevanju, kaj je zares res.

Bolj kot nas ujame sistem, naj bo to razuma, pravil ali nadzora, manj igrivosti je v nas, in več trde morale, ki ne razume… ki ne sočuti. 

In bolj kot je naša samopodoba umetno stkana, brez dejanskih vrzeli in življenjskih preizkušenj, manj posluha imamo za vse nenavadno, iracionalno in življenjsko. Bolj kot nas ujame sistem, naj bo to razuma, pravil ali nadzora, manj igrivosti je v nas, in več trde morale, ki ne razume… ki ne sočuti. Ki ni sposobna odpirati vrat in dajati lastno esenco biti, ki je pristna v svoji človečnosti.

V nadaljevanjih mojih razmišljanj se bomo osredotočali na samopodobo Slovencev. Kaj vse vpliva na izgradnjo notranjega prostora zavedanja, poleg vzgoje, pomembnih drugih, znanj, usodnih srečanj, sposobnosti samorealizacije, storilnosti, dokazovanj, sreče in podobno, bomo raziskovali sproti. Zakaj slovenski narod ni narod zavisti in zakaj je naša bit v resnici stabilna in avtentična in kako lahko postanemo ponosni na vsakogar izmed nas, delavca in vodjo, ustvarjalca in izvrševalca, uspešnega in nekoga na poti, bomo razmišljali v prihajajočih kolumnah. In ker je življenje tok, ne bomo iskali znanstvenih postulatov. Dopustili bomo, da se dogodi uvid, učenje in čudenje. Le tako bomo lahko opazovali podobe in podob podobe mene, tebe in vseh nas, ki smo tukaj doma.