Če je po eni strani zgodovinar dr. Yuval Harari, ki ga imamo v slovenskem prevodu, s svojo novo knjigo 21 Lessons for the 21st Century (21 lekcij za 21. stoletje) ustoličil svoj položaj ljubljenčka Obame, Zuckerberga in Gatesa predvsem s svojim pogledom, da resna alternativa neoliberalizmu ne obstaja, da je liberalna demokracija v krizi, je Peterson provokator, ki zna pritiskati na gumbe, ki se dotikajo najglobljih ideoloških prepričanj. Pokazal je, da danes konstruktivnih debat nismo več sposobni.

Je Peterson nezmotljiv? Še zdaleč ne. A dvomim, da je njegov namen prepričati o svoji vsevednosti. Pogovor z njim je zanimiv, preudaren in spoštljiv. Čeprav tudi britanski filozof dr. Terry Eagleton (v slovenskem prevodu imamo tudi njegovo knjigo Zakaj je imel Marx prav) trdi, da je t. i. novi val naravoistične oziroma biologistične konservativne misli zelo staromoden in se mu zdijo Petersonove teze, da so hierarhije nekako naravne, smešne, njegovim tezam ne nasprotuje a priori. In če obstaja ena koristna reč kot posledica prebiranje Petersona, je to ravno spoznanje, da živimo z več apriornimi konstrukti brez konkretne podlage, kot bi si želeli priznati.



Spremljam vas že nekaj časa, vendar sem postala šele zadnji mesec zares pozorna na objave družbenih omrežij, ki vas označujejo kot grožnjo svetu, hujšo od Donalda Trumpa. Priznam, vzela sem si čas in v vaših besedilih, govorih iskala znake Damoklejevega meča, ki v vašem imenu visi nad stvarstvom, a sem bila kar malo razočarana. V delu Maps of meaning (Zemljevidi smisla) pišete, da ste že v mladostništvu razvili kritičen odnos do globalnih političnih in socialnih tem, obenem nehali hoditi v Cerkev. Prebirali ste Georgea Orwella; najbolj vas je zaznamovala njegova Pot v Wigan, ki še danes s svojim natančnim opisovanjem revščine in ostrino polemičnosti o razlogih zanjo buri duhove. Orwell je, kot zanimivost, nekaj tednov po oddaji rokopisa že bil v antifašističnih strelskih jarkih Katalonije, kjer je spomladi 1937 doživel njegov izid. Da vas je ta knjiga dokončno spodkopala, pišete. Ne samo vašo socialistično ideologijo, temveč koncept ideologije same po sebi. »Socialistična ideologija je služila prikrivanju nezadovoljstva in sovraštva, vzgojenima z neuspehom,« pišete. »Veliko aktivistov, s katerimi sem se srečeval, je uporabljalo ideale socialne pravičnosti za racionaliziranje svojega prizadevanja za osebno maščevanje.« Mi lahko vi potemtakem, dr. Peterson, razložite, zakaj naj bi bili nevarni?

Če zagovarjate kolektivistični življenjski nazor, potem vam gotovo pomenim grožnjo. Nisem ravno njegov največji oboževalec, temveč preudarni kritik. Ljudje, ki me imajo najbolj v zobeh, prihajajo z leve strani spektra; večino je mogoče najti na univerzi, ki je trenutno moj naravni habitat. Radikalno levičarski kolektivistični tip me z veseljem slika kot svojo antitezo, kot nedoumljivega predstavnika skrajne desnice. Najprej zato, ker ta možnost obstaja. Če namreč nisi član radikalne levice, si hipotetično lahko član radikalne desnice. To je sicer najbolj enostaven način osmišljanja prvega koraka v argumentaciji. Bilo bi seveda strašansko priročno, če bi res bil radikalni desničar. Potem se ne bi bilo treba poglabljati v vsebino, ker bi bilo že vse tako in tako jasno. Na žalost ni. Ker sem zagovornik etnonacionalistov in belih suprematistov ravno toliko, kot sem zagovornik kolektivistične levice.


Ko govorim o starodavnem, ne mislim samo na v nas vgrajeni arhaični sistem delovanja, govorim o sistemu, ki je temelj vsemu drugemu. Seveda je kultura močan dejavnik opredeljevanja človeka, a to, kako naš živčni sistem oblikuje ne nazadnje tudi naše čustvovanje, no, to je nekaj, kar smo ohranili še iz »pradavnine«.


Omenili ste »na žalost«. Zakaj?

Pač, marksistom bi bilo marsikaj prihranjenega, če bi bil nerazumen človek. Če se namreč razumen človek ne strinja z nekaterimi njihovimi prepričanji, potem obstaja možnost, da je del tega, v kar verjamejo, v resnici nerazumen. Ne samo nerazumen, nevaren v resnici. Ravno tako nevaren je danes, kot je bil »včeraj«.


Študija norveškega Centra za gospodarski razvoj Ragnar Frisch je pokazala, da inteligenčni količnik zlagoma pada vse od generacije, rojene leta 1975. Še več; dvigovanje IQ, ki smo mu bili priča v 20. stoletju, je zdaj stvar preteklosti. Sem politično nekorektna, če povem svoje mnenje: »Mislim, da postajamo vedno bolj neumni«?

To na globalni ravni ne drži. Vedno več priložnosti za izobraževanje imamo, še posebno zaradi takih napravic, kakršno imate vi. (Pokaže na moj iphone, ki ga držim v rokah.) Poglejte, dolgo smo poslušali, kako nevarna je televizija, ker da poneumlja ljudi. Če namesto branja, igre vklopite televizijski sprejemnik, da, potem ima nedvomno škodljiv učinek. Če pa ga vklopite kot osamljeno bitje, že v zibki od sveta odrezano, brez kakršne koli intelektualne spodbude v odraščanju, no, potem je televizija nekaj, kar vas lahko naredi pametnejše. Splošna posledica televizije zato ni negativna. Če govoriva o elektronskih medijih, je jasno, da lahko kadar koli o čemer koli izveš kar koli. To ni slabo. Potem je tukaj seveda še presenetljiv fenomen, ki je očiten tudi na mojih predavanjih – ljudje so lačni kakovostnih debat! Poglejte samo Joeja Rogana. Njegovi podkasti z intervjuji so dolgi tri ure, ima ogromno občinstvo in ljudje poslušajo njihovo vsebino od začetka do konca. Mnogo mladih celo raje posluša takšne podkaste kot glasbo, ki je bila vodilna sila »vzgoje« mladih generacij desetletja! Rogan ima 150 milijonov prenosov na mesec!



Vseeno; ni to le kaplja v morje, če vemo, da je na svetu več kot sedem milijard ljudi?

Da, človek lahko dobi tak občutek še posebno zato, ker se število posameznikov, ki se vključujejo v politični diskurz, veča. Dolgo je bil ta namreč rezerviran za določene politične »elite«. Seveda se strinjam, da omogočanje širši javnosti sodelovati v političnih debatah prinese tudi slabšo kakovost sporočanja mnenj. To nemudoma postane jasno, če samo ošvrknete komentarje pod posnetki na youtubu. Po nekaj minutah lahko postaneš pošteno ciničen do smiselnosti preživetja človeške rase. Vseeno; globalno smo priča širitvi izobraževalnih možnosti kljub morebitnim lokalnim pomanjkljivostim. Sicer pa, bomo videli.


Dolgo smo poslušali, kako nevarna je televizija, ker da poneumlja ljudi. Če namesto branja, igre vklopite televizijski sprejemnik, da, potem je nedvomno škodljiv. Če pa ga vklopite kot osamljeno bitje, že v zibki odrezano od sveta, brez kakršne koli intelektualne spodbude v odraščanju, no, potem je televizija nekaj, kar vas lahko naredi pametnejše.


Ob raziskovanju fenomena Peterson sem ugotovila tudi, da mnogo posameznikov, ki se z nekaterimi stvarmi, ki jih govorite, ne strinja, v resnici ne posluša, kaj govorite. Njihovo osnovno vodilo je, tako se mi zdi, najprej zaščititi opredelitev, s katero že tako in tako živijo. Debata je torej za mnoge mogoča le v vnaprejšnjem strinjanju obeh strani.

Seveda se to dogaja! Imel sem okoli sto predavanj velikim množicam. Njihova zahtevnost je nekje na ravni onih, ki jih najdete na youtubu. Opazil sem, da ljudje zbrano poslušajo. Občinstvo pa je zelo različno. Obstaja podskupina, ki ima o meni že vnaprej oblikovano mnenje, nastalo na podlagi mnenj, ki jih imajo drugi o meni. To je t. i. novinarski mehurček; velikokrat zasledim tekste, ki niso nič drugega kot citati mnenj tretjih oseb. To so članki novinarjev, ki niso ne prebrali mojih knjig ne poslušali mojih predavanj; le ideološki konstrukti, ki ne dovolijo, da bi lahko nekdo, ki v njihovih očeh predstavlja opozicijo njihovim ustaljenim mnenjem, imel kar koli pametnega povedati.

Ko slišim za t. i. zlo patriarhalne tiranije, jasno pokažem, da pojma ne razumem enako, kot ga razume radikalna levica. Seveda se strinjam, da moramo biti, ko smo priča kakršni koli hierarhiji, izjemno previdni, budni. Zelo hitro se namreč lahko sprevrže, pokvari. Ne smemo zaspati in ji dovoliti, da se izkaže v svojih najbolj brutalnih posledicah. Pa vendar; ko kritiziram to, kako radikalna levica razume t. i. patriarhalno tiranijo, nemudoma postanem persona non grata. Plitvo kritizerstvo, katerega osnova je seveda poskus uničevanja posameznikovega ugleda, je bistvena značilnost tistih, ki mi kategorično nasprotujejo. Žal so v svojih prizadevanjih spektakularno neuspešni.

Precej sem se naučil v tem času. Ko sem opazoval posameznike, ki so se izpostavili in dobili v glavo »bombo«, sem videl, da so obstali kot vkopani. Saj razumem; če namreč zjutraj stopiš iz svoje hiše in imaš pred vrati sto besnih sosedov, ki te obtožujejo »zločina«, moraš imeti vsaj malo psihopatske krvi, da se te njihova nasršenost ne dotakne in se niti za sekundo ne vprašaš, ali si dejansko kaj naredil narobe. Družbeni mediji niso sestavljeni iz tvojih dejanskih sosedov, zato občutenja niso identična tistim v resničnem življenju, predvsem zato, ker so na spletu posamezniki skriti za lažnimi identitetami. Vseeno je socialno gledano občutek ogroženosti podoben. In kaj se zgodi potem? Napadeni se običajno opraviči. To šele sproži val gneva! Kajti takoj ko se človek opraviči, se najde druga skupina, ki opravičilo razume kot priznanje krivde.

Postalo mi je jasno, da je v trenutku, ko te začnejo napadati in je okoli tebe vedno več hrupa, najbolj pametno biti tiho in počakati, da se plima obrne. Napadi so na bojni liniji pač vedno prvi, obramba pride za njimi.


V knjigi Political Correctness Gone Mad? (Se je politični korektnosti zmešalo?) ste eden od štirih mislecev istoimenske debate. Drugi je, če izpostavim samo vaju, britanski igralec Stephen Fry, ki je po objavi pogovora v knjižni obliki izrazil obžalovanje, da četverica teme v resnici sploh ni zmogla poglobiti, ker se je vsakokratno zatikala ob »banalnostih«. Ob tem sem se spomnila na intervju, ki je bil pred več kot desetimi leti objavljen v britanskem Guardianu. Tam je Fry, ko so ravno govorili o politični korektnosti, rekel: »Nekaj najbolj običajnega je postalo slišati ljudi reči, da jih je kaj užalilo. Kot da jim to dodeli kakršne koli pravice! To ni nič drugega kot tarnanje. 'To me je užalilo!' Kaj to pomeni? Nič. Nima smisla. To te je užalilo? A, j... ga!« Kaj pravite? Smo šli s politično korektnostjo predaleč?

Običajno ne slišimo samo tega, da nas je nekaj užalilo, temveč da smo užaljeni v imenu določene skupine! To je odlično vprašanje, mimogrede. Z njim sem se ukvarjal tudi sam. Prepričan sem, da brez svobode govora resnična misel ne more priti na dan. Vendar! Ko debatiram s predstavniki radikalne levice, se vedno bolj zavedam, da svoboda govora več kot očitno ni mogoča. V njej je namreč, opažam, zažrta ideologija. Da bi nekaj imelo resnično vrednost svobodnega govora, mora izpolniti tri pogoje. Prvi je ta, da smo individualci. Drugi je, da imamo kaj povedati in je pomembno za nas osebno. Tretji je, da zmoremo najti skupni dogovor. Da bi verjeli, da svobodni govor more obstajati, morajo biti ti trije pogoji izpolnjeni. Če pa se zavedate, da je vsak posameznik nič več kot zgolj pripadnik neke skupne identitete ter da njegov govor ni nič drugega kot sociološka posledica socializacije, potem svobodni govor ne obstaja. Kaj se nato zgodi? Bitka za premoč. Če jaz rečem nekaj, kar vam pomeni grožnjo integriteti identitete vaše skupine, potem se vam bo zdelo smiselno braniti. Tako postane degradacija drugega vaše orožje, ki naj bi zagotovilo moj molk. Postane le primer igre z ničnimi vsotami. Ali zmagam jaz ali zmagate vi. Če lahko opletate s svojimi moralnimi vrlinami v imenu svoje skupinske identitete, da bi s tem zmagali v igri moči, kot razumete dialog z mano, potem je jasno, kaj se bo zgodilo.



V knjigi, ki jo imamo zdaj tudi v slovenskem prevodu, 12 pravil za življenje – protistrup za kaos, se na začetku lotite primerjave med jastogom in človekom. Primerjate njuna živčna sistema in na njiju ponazorite tudi koncept hierarhije. »Jastog z visoko ravnjo serotonina in nizko ravnjo oktapamina je prevzeten, po jastogovsko se petelini in se veliko manj verjetno umakne, če je izzvan ... Če jastogu, ki je pravkar izgubil bitko, vbrizgajo serotonin, se bo raztegnil, napredoval tudi proti nekdanjim zmagovalcem ter se boril dlje in trše. Zdravila, ki jih predpisujejo depresivnim ljudem, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, imajo zelo podoben kemični in vedenjski učinek. V enem od mučnejših prikazov evolucijskega nadaljevanja življenja na Zemlji prozac celo razvedri jastoge,« zapišete. Nadaljujete s poudarkom o zmotnosti prepričanja, da je narava nekaj strogo ločenega od kulturnih konstruktov. Pišete, da hierarhija dominantnosti ni kapitalizem, ni komunizem, ni patriarhat. Hierarhije dominantnosti so starejše od dreves. Tudi del možganov, ki je pozoren na naš položaj v hierarhiji dominantnosti, je izjemno starodaven in prvinski. Pa vendar! Niso danes takšne biološke determiniranosti že rahlo zastarele? Saj ste vendar tudi na predavanju povedali, da smo bitja, ki smo sposobna odgovorne izbire. Predvidevam, da zmoremo tudi kaj več od osnovnega boja ali bega.

Najprej; kot psihološki mehanizem imate pred sabo v resnici nemogoč problem: kako močno vznemirjeni bi morali biti glede na to, kaj se dogaja okoli vas? Odgovor je: to je zelo težko oceniti. Če se zjutraj zbudite s topo bolečino v stegnu, na primer, je zelo verjetno, da ste si pretegnili mišico. A morda je rak, ki vas bo pobral že čez tri mesece. Težko je uravnovešati čustvene odzive na nepričakovano. To lahko naredite na več načinov. Prvi je povsem genetskega izvora. Začnete na točki, ki predstavlja raven vašega nevrocitizma. Nekateri ljudje so taki, da na eno enoto negotovosti ustvarijo več enot rešitev v sili. Redki so taki, ki se jih nič ne dotakne. Tretje zagrabi panika že, če pade na tla klobuk. In včasih imajo tisti, ki jih zagrabi panika, prav. Pa bi kdo rekel, da je treba čustva držati na vajetih. Hja, ne, če je sila! In kdaj je sila! Ne morete zares vedeti.


Radikalno levičarski kolektivistični tip me z veseljem slika kot svojo antitezo, kot nedoumljivega predstavnika skrajne desnice. Najprej zato, ker ta možnost obstaja. Če namreč nisi član radikalne levice, si hipotetično lahko član radikalne desnice.


Kako uravnovešamo čustvene odzive, nam lahko poleg genetskega vidika razloži tudi sociološki. Ko se odločate, ali je dogodek v sili vreden ekstremnega odziva, v sebi kalibrirate svoje kompetence. Kako to narediti? Tako, da se primerjate z drugimi. Če predvidevate določeni dogodek in živite v prepričanju, da ste v reševanju tega problema bolj kompetentni od kolegov, vam to prinaša neke vrste uteho. Pomirite se, za kar gre hvala serotoninu. Rečete si: odlično, v primerjavi z drugimi sem varna!

Sistem soočanja z negotovostmi je tako kompleksen, da morate ob sebi imeti trdne oprijemke, da bi opredelili svoj položaj. Z racionalnimi konstrukti temu žal ni mogoče ubežati. Saj ste vendar do obisti socialno bitje! Nedvomno se boste primerjali z drugimi, morate se. Če se ne, se niti ne morete razumeti z drugimi. Zato; ko govorim o starodavnem, ne mislim samo na v nas vgrajeni arhaični sistem delovanja, govorim o sistemu, ki je temelj vsemu drugemu. Seveda je kultura močan dejavnik opredeljevanja človeka, a to, kako naš živčni sistem oblikuje nenazadnje tudi naše čustvovanje, no, to je nekaj, kar smo ohranili še iz »pradavnine«. Razen seveda, če radikalno spremenimo koncept tega, kaj ali kdo sploh človek je.