Ali že po prvem pogovoru o morebitnem vstopu v vašo terapevtsko skupnost veste, ali pred vami sedi borec ali poraženec?

Slutim. Vendar sem, čeprav ne delujem tako, po naravi optimist. Komu se včasih zdim malo grob, ker stvari poimenujem s pravim imenom, a v moji naravi je, da verjamem v uspeh človeka, ki ga sprejmem. Resnica se pokaže kasneje. Velikokrat sem bil že presenečen, zato sem se naučil čakati. Pri neki gospe sem po sedmih letih izgubil upanje, potem pa se je zgodilo – začela je živeti. Res pa je, da je bila vztrajna. Pogosto ljudje obupajo in odidejo, ker ne gre na hitro. Odpeketajo, ker se ne uresniči njihova želja, ne doumejo pa, da je treba za uspeh trdo garati.

Človek bere osebne zgodbe v vaši knjigi in se mu milo stori ob njihovem trpljenju. Želel bi si, da bi ti ljudje končno dobili uteho, a potem naletijo na vas in spet morajo trdo delati.

(Smeh.) Večina ljudi ne želi ozdravitve, temveč lajšanje stisk. Pričakujejo, da bo to zanje naredil terapevt. Nekdo drug torej, ne oni sami. Eh, tukaj je pa problem! Kot sta pravila tako Castaneda kot dr. Rugelj: Ne moreš narediti borcev iz ljudi, ki to niso. Uspe le tistim, ki imajo v sebi moč.

Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino. 

Kruta naravna selekcija.

Kruta ... Tako je življenje. Povsod, kamor koli se ozrete. Kaj bi idealizirali! Od vsakega posameznika je odvisno, ali mu bo uspelo ali ne. Seveda tudi od terapevta, a predvsem mora človek sam napraviti ogromno.

Življenje po izstopu iz terapevtske skupnosti po nekaj letih je nedvomno precej drugačno kot ob začetku poti preobrazbe. Velikokrat se zgodi, da je človek, spremenjen in z vzorcem zrelega in odgovornega življenja, v »stari« družbi ...

Sam. To, kar si se naučil v programu, mora postati način življenja. Vse tiste blesave ljudi, s katerimi si se družil prej, moraš odstraniti iz svojega življenja. In vse to neumno čvekanje ... Kar na bruhanje ti gre. Treba je najti družbo kakovostnih ljudi. Saj ni težko. Problem današnjega časa je tudi ta, da ga vsi prikazujemo kot patološkega, a ni. Ne vidimo zdravega dela, ki pa obstaja. Beremo le o umorih, pobojih, vojnah in barabijah. Tragika. Ljudje se hranijo z negativnostjo in izgubljajo občutek zase in za druge. Odtujujejo se od lastnega bistva. Tukaj, v naši skupnosti, se človek lahko napolni s smiselno vsebino, začne delovati, kot bi moral, korektno s samim sabo in okoljem. Nauči se ustvariti zdravo okolje za odraščanje otrok.



Zakaj klasična psihoterapija ni dovolj?

Nedvomno pripomore k uvidom, a ne vpliva na način življenja. Človeka očisti, ta marsikaj spozna, a naprej živi, kot je živel. Problem pa je ravno v načinu življenja, ne v stiski! Stiska je »le« posledica napačnih odločitev in načina življenja kot takega. Le če človek živi zdravo, je fit, tudi strog do samega sebe, si lahko cilje postavlja više in dlje in jih nato tudi doseže. Drugače pač ne. Bistvo težav je – to je govoril že dr. Rugelj, pa ga niso razumeli – v lenobi človeka.

Poznam zgodbe deklet, recimo, ki so si v najhujši stiski namesto joka in samopomilovanja nadele superge in odšle na tek. Tudi ponoči. Če bi to gledal kdo od zunaj, bi si mislil, da so ...

Nore. (Smeh.) Saj nas imajo za sektaše, odvisne od terapevta. Da se jim striže individualizem, slišim. (Smeh.) Človek ravno v takšnem programu šele postane individualist.

Ki se prej ni zavedal, da vsak dan po inerciji živi v pasteh napačnih življenjskih vzorcev?

Seveda. Ljudje v stiski so zlomljeni ljudje. V stiski so, ker napačno živijo. Kje je vzrok, ni bistveno. Gre za to, da je treba svojo usodo aktivno spreminjati. S tem rešuješ stisko, ne pa z uvidi, ki naj bi nato prinesli tudi dejanje. Ne! Nasprotno: najprej nekaj naredim, potem pride uvid in ponotranjenje spremenjenega načina življenja. Ozrite se okoli! Vsi pametni ljudje živijo tako, kot narekuje naš program. In teh ni tako zelo malo. Masa bo masa ostala, živela za papat in pupat, manjšina pa ... (Smeh.)

Logično je, da je vedno več žensk samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca. A prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. 

Najprej se lotiš, to pa sproži potrebe in čustva. Sem prav razumela?

Ste. Saj je zelo preprosto: kdor je pripravljen delati, mu uspe. Komur se ne da, mu ne uspe. Imam ta privilegij, da mi ni treba delati z vsemi. Rad pomagam tistim, ki so pripravljeni pobrcati. Ni mi jim težko razložiti, zakaj je kaj treba, jih malo motivirati, da naredijo, kar so obljubili, jih včasih malo z gajžlo, ni problem. A v povprečju šele po treh letih doumejo, čemu je vse to delo namenjeno. Mnogi tudi prej, mnogi pa – bog pomagaj – nikoli.
Velikokrat me vprašajo, zakaj za vraga morajo preteči maraton. Pa sploh ne gre za to, temveč da so vsak dan eno uro med tekom sami s sabo! Da marsikaj dorečejo in imajo obenem kondicijo, posledično drugače premišljujejo, delajo več in postanejo drugačni ljudje. Borec vsak dan v sebi premaguje svojo lenobo, se disciplinira, naredi nekaj dobrega zase. In ko premaga sebe, je zadovoljen sam s sabo in si sam kreira svoj uspeh. To pa je pogoj za razvoj pozitivne samopodobe! Samozavesten človek doživlja manj stisk, laže rešuje težave. Kot pravijo anonimni alkoholiki: ni abstinenca za tiste, ki jo potrebujejo, temveč za tiste, ki so pripravljeni narediti vse za to, da bodo abstinirali.

V svojih rokah imamo torej več niti, kot si predstavljamo?

Tako je! Ne vseh, a zelo veliko. Življenje je mogoče spreminjati. Veliko ljudi prihaja iz razbitih in razrvanih družin, a jim vseeno uspe.



Izpovedi v vaši knjigi so pretresljive. Enako so lahko ranjeni tisti, ki so jih pretepali tako, da jim je odpadlo meso s telesa, kot tisti, ki so živeli z odtujeno materjo, recimo. Težko doumeti.

Seveda je mogoče. Vprašanje, kaj je bolj rušilno: psihično ali fizično nasilje. Bog ve, kaj se dogaja med štirimi stenami ... Šele po nekaj letih, dveh, treh, se mi dokončno razjasni skrivnost družine, ki je pred mano. Na videz je lahko prijetna, starši ugledni in uspešni, a odtujeni in otroka pripustijo k sebi le, ko je krasen, prijazen in priden. To je značilnost narcisistične kulture, mejnih osebnosti in nevroze.
Ob ljubečih materi in očetu, ki igrata svojo vlogo tako, kot se spodobi, je možnost takšnih stisk veliko manjša. Otroci gredo v svet neobremenjeni z zgodovinsko negativno energijo, ker jo lahko predelujejo. Konec koncev mora biti otrok v življenju, da se znajde, tudi frustriran. Treba mu je postavljati meje. Današnji starši pa jih nočejo frustrirati, ker si želijo, da bi se ti kar se da dobro počutili. A trik sploh ni v počutju otrok, temveč v počutju staršev. Če se njihovi otroci ne počutijo dobro, sebe pojmujejo kot nesposobne in grobijane. In dejansko so nesposobni, ker so negotovi vase. V nasilju stroke in poplavi strokovnih člankov se človek hitro zaloti, da prav nič ne dela prav. Kako pa naj otrok odrašča z negotovimi starši?

Knjiga prizadene. Tudi zato, ker jasno pokaže, v kakšno grozljivo odigravanje vlog so vrženi otroci v nefunkcionalnih družinah. So mediatorji, tešitelji, seksualni transferji ... Še vedno nismo scela doumeli, da zaznavajo tudi vzdušje v odnosu ter da besede staršev, češ, saj se nisva prepirala pred njim, nimajo nikakršne teže.

Hja, tako starši laže preživijo. Živeti z občutkom krivde, da otroku nisi dal vsega, je težko. Kaj naj rečem? Naj starši najprej uredijo sebe, ne otrok. Vzgoja tako in tako pomeni vzgajanje samega sebe. Gre za proces, ko ob otroku rastem in se marsičesa naučim. Da sem korekten. Največ, kar mu lahko starši dajo, je nekaj zelo preprostega: da se imajo radi, da je njihov odnos pristen, da delajo na sebi, ljubijo svojega otroka in da on to tudi čuti. Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. Nisem zagovornik kazni, a če otrok čuti, da ga imajo radi in da se imajo starši radi med sabo, ena čez rit ne bo usodna. Seveda pa nikakor ne smejo biti grobijani, ki ga fizično in psihično zlomijo! To je vsa umetnost vzgoje. In pa lasten zgled, torej da sami pametno živijo.

Rad pomagam tistim, ki so pripravljeni pobrcati. Ni mi jim težko razložiti, zakaj je kaj treba. A v povprečju šele po treh letih doumejo, čemu je vse to delo namenjeno. Mnogi tudi prej, mnogi pa – bog pomagaj – nikoli. 

To se sliši strašansko preprosto, knjiga pa je polna primerov, ko očetje svojih sinovom, na primer, ne dovolijo, da bi jih presegli, in tekmujejo z njimi. Kaj se dogaja s temi moškimi, očeti?

Neodrasli so. Dr. Rugelj bi rekel – pezdeti. (Smeh.) Ker imajo verjetno svoj vzorec, svojo zgodovino, ki jo potem ponavljajo. Nezreli so. Pa saj vse knjige pišejo o tem! Ženske so uspešnejše, bolj pridne, imajo možnost za uspeh v življenju, moški pa jim v kontekstu ustvarjalnosti in doseganja ciljev ne zmorejo več slediti. Kaj naj drugega, revčki, kot da so takšni?! Poleg tega je tukaj še kup razvezanih družin, v katerih matere ostanejo same s sinovi, ki odraščajo v ženskem svetu brez moškega lika. Še policistke so ženske! Hudič, šolstvo je vse feminizirano. Saj drugače ne more biti, kot da se moški kot moški sploh ne zna več vesti, temveč skuša le ugajati svoji ženi. Vedno samo to. Tako postanejo copate, ker so kot osebnosti nedozoreli in vedno igrajo drugo violino. Za naklonjenost žene tekmujejo s svojim sinom.

Kaj se dogaja z moškim libidom?

Izginja.

Veliko žensk si želi slediti moškemu ...

... če je korekten.



Kako pa naj sledi takemu brez libida in osebne integritete?

Ne more. Saj bi bila nora, če bi!

Torej, kaj naj? Nenehno poudarjate, da ženska »naredi« moškega?

Ja, za to, da moški napravi, kar mora napraviti, je odgovorna ženska. Da ga omehča, da mu da veljavo. Šele v njenih očeh jo dobi. Brez ženske ne more postati to, kar bi lahko bil. In kaj naj ženska naredi v tem svetu? Če je pametna, že zgodaj pobere dobrega moškega. (Smeh.) Tja do 25. leta. A kar je zanimivo ... Vas, ženske, večinoma privlačijo moški, ki so malce problematični. S tem si uničite življenje, leta minevajo ... »Pametne« so pobrale tiste, ki obetajo, ki so dobri študentje in imajo jasno zastavljene življenjske cilje. Ti pa so za mnoge z mladostno in vihravo energijo – dolgočasni. Potem je pa pri tridesetih – panika! (Smeh.) In kaj zdaj? Moje stališče poznate. Po tridesetem letu so samski moški problematični. Ločeni sploh; najprej je treba vprašati prvo ženo, zakaj se je ločila. (Smeh.) Primerni so edino vdovci, ki niso samski po svoji krivdi.

Poznam veliko žensk čez 50, ki so – tudi zaradi razočaranja v ljubezni – našle srečo v samskem stanu in osebnih kreativnih zanimanjih. Je to prihodnost ženske, glede na to, da jih je v odnosih vedno več neizpolnjenih?

Logično je, da jih je čedalje več samih. Nekatere so vsaj tako pametne, da si omislijo ljubimca, a prepričan sem, da globoko v sebi niso izpolnjene. Čeprav zrel človek sprejme svojo samskost in najde druga področja, kjer izpolnjuje svoja pričakovanja, je dvojina drug svet. Hrepenenje in praznina nedvomno ostajata.

Psihologija in nova spoznanja raziskovanja možganov poudarjajo, da vsak udarec v otroku povzroči nepopravljivo travmo. Lepo vas prosim! Kdo ve, kakšna bo doktrina čez deset let. 

Da človek potrebuje svoje sidrišče v družini, družbi in poklicu, je govoril že dr. Rugelj. Zdi se mi, da je danes vseeno veliko preveč žensk, ki ostajajo v nekakovostnem zakonu tudi zato, ker nimajo svojega vira dohodkov. Kako so takšni zdrsi v odvisnost sploh mogoči, ko pa živimo v svetu možnosti in priložnosti?

No, eden od razlogov je gotovo v lenobi. Drugi v komoditeti. Ne pozabimo pa tudi na poslanstvo materinstva in potrebo po popolni predaji otroku in možu. Emancipiranke bodo skočile v zrak, češ da to ni res, a ženske se v vlogi materinstva želijo samouresničiti. Velikokrat se prepustijo, češ da bo že moški poskrbel za vse. A to je naivno. Včasih je morda delovalo, danes pa ne več. Če nisi samostojna, ti lahko le bog pomaga.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)



Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.