Dr. Manca Košir

Do 35. leta se sploh nisem nasmehnila

Njena radost je nalezljiva. Njena zbirka pesmi, od katerih so bile nekatere napisane samo v luči lune s svinčnikom, katerega sled v času včasih tudi ponikne, imenovana Iz trebuha in neba, je skupek 70 srčnic, 70 Mančinih let, ko jo je življenje klesalo, včasih bolj, včasih manj grobo. A nikoli brez cene. Ki je nikoli ni težko plačati, če si si govoril samo resnico. Ustvarjalna je, tudi ko spi. Da se ji še ljubi, včasih preseneti tudi njo samo. »Le kaj bo življenje od mene hotelo za osemdeseti rojstni dan,« se je vprašala oni dan. In je njena hčerka Tina odvrnila: »Hja, kaj, mati? Roman!« No, pa da vidimo.

Da radi berete, ni ravno novost. Ampak tisto, kar je res presunljivo pri vas, Manca, je ta življenjska strast, ki jo izžarevate. Od kod je, kdaj se je pojavila?
Fotografije iz svoje zbirke sem vam poslala predvsem zato, da bi videli, kako resna punčka sem bila. Mama mi je velikokrat rekla, da do četrtega leta sploh nisem kaj veliko govorila. Najbrž sem bila zaposlena z opazovanjem. Kajti kadar koli sem potem vendarle kaj izustila, so bile to bolj vizionarske izjave, kot je bila tista, ki sem jo izrekla teti. Opozorila sem jo, da mora nemudoma poklicati dimnikarja, sicer se ji bo podrl dimnik. Vsi so se mi smejali, seveda, le oče je moja »pričevanja« vestno zbiral in teti celo rekel, naj posluša moj nasvet. In teta je res poklicala dimnikarja; takoj po obisku ji je vznemirjeno zaupal, da je imela srečo, kajti dimnik je bil tako močno zamašen in sajast, da bi se še zadušila, če ga ne bi očistil. Spomnim se tudi, da sem znanca prosila, naj gre nemudoma k zdravniku, ker ima ogromne ledvične kamne. Nimam, je trdil, nič me ne boli! Kar pojdi, kaj pojdi, sem vztrajala. No, in imela sem prav. Kasneje sem nehala deliti svoje uvide.

Ljudje, ki so jim najbolj pomembni moč, oblast, denar, s svojim ravnanjem ne izražajo samo strahu pred smrtjo, temveč grozo pred njo. Kajti kaj drugega so ti lasni vložki in plastične operacije kot prikrivanje groze pred smrtjo! 

A ko pomislim na veselje, si moram priznati, da je vame vstopilo dokaj pozno. Do 35. leta se sploh nisem nasmehnila! Samo resno sem gledala v svet. Smrt je bila tista, ki mi je odprla srce. Spremljala sem umiranje Marjana Rožanca leta 1990 in ob tem sem globoko uvidela: »Cap! In že te več ni!«
Izkušnja me je prisilila, da sem se vprašala, kako sem, ko sem. S tem sem dobila veselje do življenja, začutila radost bivanja, hvaležnost, da sem tukaj, našla smisel. Od takrat ničesar več ne zamerim. Sovražila že pred tem nikogar nisem, le vse bolj sem začela čutiti, da se je ljubezen do drugega v meni začela preoblikovati tako, da se v resnici spreminjam v ljubezen samo. Da ljubezen, ki jo čutim, ni več vezana na subjekt, temveč sem jaz – ljubezen. In ljubezen je povsod, je v zraku, kopam se v njej.


Življenje, ljubezniva pot do smrti, torej?
Že Platon je rekel, da filozofiranje ni nič drugega kot priprava na smrt. Nedavno sem se udeležila delavnice Življenje-smrt-življenje in za to izkušnjo sem neizmerno hvaležna. Zavedanje, da smo umrljivi, daje vrednost vsakemu trenutku, ko smo še živi. Vsak trenutek lahko še nekaj damo temu življenju, si ga vzamemo. Srečevanja s smrtjo te naredijo lahkotnega, ti pokažejo, kako nesmiselno se je obremenjevati z določenimi rečmi, ti pomagajo najti prioritete. Ravno oni dan mi je starejša gospa, ko sem izstopila iz avtobusa, rekla, da sem poskočna, da je navdušena nad tem, kako šibam naokoli. In je imela prav; občutek imam, da letim!

Smrt. Vsi vemo, da bomo umrli. A vedeti ni enako čutiti.
Ne. Eno je razumsko prigovarjanje, nekaj povsem drugega pa čutenje. Misliš, da se Trump zaveda, da bo umrl?

Ko sem bila mlada, sem seveda tudi jaz nosila visoke pete in si želela vseskozi biti videti prekrasna. Se mi je pa, še dobro, kmalu zjasnilo nebo. 

Ne.
Seveda se ne! Ljudje, ki so jim najbolj pomembni moč, oblast, denar, s svojim ravnanjem ne izražajo samo strahu pred smrtjo, temveč grozo pred njo. Kajti kaj drugega so ti lasni vložki in plastične operacije kot prikrivanje groze pred smrtjo! Zato je knjiga psihiatra Irvina Yaloma Strmenje v sonce, ki govori ravno o tem, in sicer kako premagati grozo pred smrtjo, izjemno pomembna. Sama se zelo dobro zavedam, da bom umrla. Strah je seveda nekaj povsem drugega. Smrti se bojim tudi sama. Nanjo se pripravljam, to že, a čeprav sem spremljala na stotine umirajočih, videla in slišala veliko poslednjih izdihov, ne bom nanjo nikoli zares pripravljena. Gospa Smrt je velika skrivnost, vseeno pa je dobro, da se nanjo pripravljaš. Kajti preden te doleti, lahko marsikaj spoznaš, uvidiš ... Kar je pomembno za čas življenja, je namreč pomembno tudi za čas umiranja in smrti.
Ko kuham, velikokrat poslušam italijansko televizijo. Včasih tudi pokukam na ekran in kar vidim, me vsakič znova preseneti. Vsi so videti mladi, lepi, brez gub, s kristalno belimi zobmi, enako stari! Kaj je to drugega kot izraz groze pred smrtjo?


Že res. Ampak spreleti me tudi vprašanje, od kod neznanska volja do vseh teh dnevnih priprav, preden stopijo iz stanovanja. Saj te obremenjenost vsega posrka!
Grozo je treba dobro zapakirati, da te ne zagrabi za vrat. 

Manca, se vi spomnite svojega trenutka osvoboditve?
Hja, ko sem bila mlada, sem seveda tudi jaz nosila visoke pete in si želela vseskozi biti videti prekrasna. Se mi je pa, še dobro, kmalu zjasnilo nebo. Sedaj ko si me vprašala o tem, sem se spomnila dogodka, ki je bil zame najverjetneje »usoden«. Mlada sem bila in predvidevam, da močno zaljubljena, zaželela sem si kupiti rdeče spodnje perilo. V Sloveniji ga ni bilo, zato sem se odločila, da bom štopala do Celovca. Rekla sem si, da se moram za imenitno trgovino tudi sama urediti, zato sem si obula prekrasne salonarje. In kaj me pričaka čez prelaz? Sneg! (Smeh.) S salonarji sem cmokala po tisti čobodri, odločena, da bom dobila, po kar sem prišla. Kupila sem si rdeče spodnje perilo in se odpravila domov. Doma me je seveda treslo, kašljala in kihala sem, da se ne da povedati. V nekem trenutku me je spreletelo: »Halo?! Mančica, kaj pa ti delaš?!« Ta nakup je bilo moje zadnje seksi spodnje perilo. Tisti dan sem si namreč začela govoriti: Ni ga čez komot! (Smeh.)

Z egom, sem se začela že zelo zgodaj pogovarjati. Odločila sem se, da on ne bo moj gospodar, temveč bom jaz tista, ki mu bom vladala. 

Je potemtakem to rdeče spodnje perilo doseglo tisti pravi namen?
Bilo je vredno, ker sem spoznala, da ni vredno. (Smeh.) In to je najbolj dragoceno. Ravno zato mi je življenje uredilo sneg, ki ga takrat v Ljubljani ni bilo, da sem lahko dobila darilo v obliki spoznanja. Je pa res tudi, da sem bila sposobna to darilo vzeti, ga odviti in sprejeti. Katera druga bi morda naslednjič spet rinila v Celovec v salonarjih.

Velikokrat ste odkrito govorili o svojih ljubeznih. In o spoznanjih, povezanih z njimi. Kaj pa iluzije? Se je bilo treba posloviti od kakšne?
Moja največja iluzija se je jasno oblikovala že v tretjem razredu osnovne šole, ko nam je učiteljica naročila, naj napišemo prosti spis. Zame je bil izjemno pomemben, ker sem ga pisala po sveti resnici in si ga celo shranila. Zvezek še vedno hranim nekje v kleti. Napisala sem: »Ko bom bila velika, bom učiteljica matematike, bom poročena, srečno, s svojim možem in imela bom tri otroke.« No, sedaj pa poglejte, kaj od tega se je uresničilo! (Smeh.) Da sem učiteljica matematike, no, za to imam potrdilo. Vse drugo pa ... Srečno poročena sem morda res bila s svojim najljubšim bivšim možem. Hvala Bogu, da je bil. Ker mi je odprl oči za lepoto filma. Še vedno se, kadar koli grem v kino, spomnim nanj. Hvaležna sem, da sem ga spoznala, kajti zaradi njega imam čudovito hčerko Ladejo in tri božanske vnuke. Sem velika nasprotnica Milivojevića in njemu podobnih »sovražnikov« romantične ljubezni. Še dobro, da obstaja, romantična ljubezen! Zaradi nje sem zanosila in dobila otroka! Telo že ve, kdo je pravi ...


V velik plus vam je treba pripisati tudi, da se ne zdite človek, ki se svaljka v bolečini in razočaranju.
Ne, ne! Tega ne poznam! Svaljkanja pri meni ni! Nikoli ni obstajalo! Zaradi Karpa sem bila seveda kdaj tudi žalostna, to je že res, ampak nikoli se nisem kopala v svoji lastni bolečini, ker je bilo življenje do mene v resnici vedno milostno, ko mi je vsakič znova spregovorilo: »Manca, jaz, življenje, sem brezgrajno in večno; večje sem od tvoje bolečine.« Svaljkajo se tisti, ki negujejo svoje bolečinsko jedro, ki je vezano na ego. Z njim, z egom, sem se začela že zelo zgodaj pogovarjati. Odločila sem se, da on ne bo moj gospodar, temveč bom jaz tista, ki mu bom vladala.

Mama je bila sicer čustveno bolj zadržana in odločna, ampak ker sem se morala upreti – človek mora najprej v sebi »ubiti« svojo mater – sem se ob tem veliko naučila. Upiranje njej mi je dalo toliko življenjskega zaupanja v to, da mi bo uspelo, da se ji vsak dan zahvaljujem. 

Imeli ste morda dovolj ljubezni, da ste zmogli.
Ne morda, zagotovo! Imela sem čudovito družino; očeta, ki me je obravnaval kot dostojanstveno žensko. Ko smo živeli skupaj še z mojima hčerkama, nas je vse vikal. Oče je gojil viteštvo; vse smo dobile rožo za osmi marec. V prav to Narodno galerijo, kjer sva sedaj midve, je rad hodil, ker je oboževal impresioniste. Iz Francije je imel naročeno zbirko o modernem slikarstvu. Skupaj sva brala in se učila; ravno zavoljo njega sem velika poznavalka umetnosti. No, pa tudi zavoljo Zorana Kržišnika, s katerim sem bila sedem let v zvezi. Mama je bila sicer čustveno bolj zadržana in odločna, ampak ker sem se morala upreti – človek mora najprej v sebi »ubiti« svojo mater – sem se ob tem veliko naučila. Upiranje njej mi je dalo toliko življenjskega zaupanja v to, da mi bo uspelo, da se ji vsak dan zahvaljujem. Večkrat mislim nanjo kot na očeta, s katerim sva se imela nepopisno rada. Kajti z mamo sem živela do konca. Oče je umrl dvajset let pred njo.
Pomembno je tudi, da sem se začela zavedati vsega, kar mi je dala. Ko sem bila otrok, sem seveda premišljevala samo o tem, česa od nje nisem dobila, a na »stara leta« sem začela doživljati, s čim me je vendarle obdarila. Sedaj ko je ni več, to samo še bolj intenzivno doživljam in ji postajam vse bolj podobna. To mi velikokrat reče tudi hčerka Tina, na kar lahko odvrnem samo: »Hvala Bogu!«
Zavedam se, da stojim na ramenih svoje matere, partizanke v Kočevskem rogu, profesorice matematike. Ona je stala na plečih svoje matere, učiteljice, in očeta, profesorja grščine in latinščine. Zaradi njega sem tako zelo zaljubljena v Italijo. Še preden je brat našel članek o tem, da je bil moj ded, prof. Martin Mastnak, zadolžen za revne dijake v Trstu, da so ti imeli kaj jesti in kje spati, sem redno in rada hodila tjakaj, ne da bi vedela, da je ravno tam poučeval. Kdo je bil moj ded, razlaga tudi to, kdo sem jaz. Spomnim se, ko sem neki dan gledala skozi okno, nisem še niti hodila v šolo, ko sem videla skozi okno fantka, ki se je pokakal v žabice. Vsi so se norčevali iz njega, ko mu je driska tekla po nogicah. Stekla sem na dvorišče, ga pripeljala domov, ga slekla, umila, zavila v brisačo, z njim sedla na kavč in mu rekla, da bova skupaj počakala mamico, da pride iz službe. Tega nisem naredila zato, ker bi bila tako neznansko dobra, temveč ker je bilo v moji naravi! Upam, da te moje korenine, iz katerih so zrasli tudi moji vnuki, dajejo naprej. Vnukinja mi velikokrat za kakšno reč namigne: »Glej, Manca, to imam pa po tebi!« In postanem neznansko srečna. Svojima hčerkama sem tudi vedno govorila, da je resnica tista, ki ju bo osvobodila, ter da naj s sabo vedno govorita iskreno.


Najverjetneje nasvet, izoblikovan ponovno iz lastnih izkušenj?
O, ja! V svojega ljubega Karpa sem bila neznansko zaljubljena in takrat prvič, zadnjič in nikoli več tudi ljubosumna. Ko je snemal film Rani radovi z Miljo Vujanović, ki se je med snemanjem tudi razgalila, sem neznansko trpela. Tako zelo, da sem dobila gastritis. Šla sem k zdravniku, ki je na črno delal doma. Povedal mi je, da imam želodec prav »fino« razjeden, kar je čudno, ko pa sem še tako mlada. V upanju, da mi bo dal zdravila, da ne bom več tako trpela, me je zavrnil. »Me boste pustili v takšnih hudih bolečinah, ko pa vidite, da komaj stojim?!« sem stokala. »Da,« mi je odgovoril. »A vas bom vseeno vprašal,« je rekel. »Ste srečni?« »Seveda!« sem odgovorila. »Poročena sem s čudovitim umetnikom, imava krasno hčerko! Kako bi ne bila srečna?!« »Gospa, odgovorite si po resnici. Če bi bili srečni, ne bi imeli razjedenega želodca.« Po tem obisku nisem šla takoj domov. Z avtobusom sem se peljala do zadnje postaje, izstopila, tekla na travnik in v gozd, ker sem se morala sama s sabo temeljito pogovoriti. Morala sem si priznati: »Karpuljčica, jaz te imam neznansko rada, ampak umetniki niste ustvarjeni za družino, ustvarjeni ste za umetnost. Zakon omejuje tebe, jaz pa trpim.« Ko sem prišla domov, sem mu predlagala ločitev. »Tako misliš?« je vprašal. »Ja,« sem rekla, »mislim, da bi bilo najbolj pošteno.« A ločiti se tiste čase ni bilo najbolj enostavno, potreboval si priče. Šla sem k odvetniku, prinesla domov Karpu papirje in na sodišču se je morala porota temeljito posvetovati, preden je sprejela odločitev, ki jo je napisala zares odlično in jo še danes hranim. Da sva dva umetnika, je pisalo, ki sta nezrela sklenila zakonski odnos, dve boemski duši, ki ju v imenu slovenskega ljudstva razvezujemo. (Smeh.)

Če se človek ne posveti v svoje sence in strahove, nima možnosti, da bi prižgal luč svoje usode. 

Moški ... Ne vem, ali poznam žensko, ki bi jim pela toliko odkrite hvale kot vi.
Pred spanjem vsak večer opravim obred zahvaljevanja. Najprej se zahvalim staršem, ker sem. Po vojni, ko življenje ni bilo enostavno in sta bila že na svetu moja brata, si je oče želel še hčerke. Mami je bilo otrok dovolj, a je potem vseeno privolila. Rodila sem se jaz. Če bi mama vztrajala pri svoji odločitvi, me ne bi bilo. Že takoj na drugem mestu zahvaljevanja sta oba moška, očeta mojih otrok. Hvaležna sem zanju. Brez njiju ne bi bilo ne Ladeje ne Tine, ki sta mi danes odlični učiteljici.

V osnovnošolskem spisu ste si predstavljali marsikaj, tega, kako boste videti in kako boste živeli pri sedemdesetih, pa gotovo ne.
V gimnaziji sem rada brala, predvsem Tolstojevo Vojno in mir, kjer sem si še prav posebno podčrtala stavek: »Vstopil je starec tridesetih let.« »O, Marija,« sem si rekla, »a trideset je že starost?« Kako bo, ko jih bom imela sedemdeset – in želim si jih imeti sto, kot jih je dočakala moja mati prednica –, si seveda nisem predstavljala, še manj pa, da se bom pri tej starosti počutila tako nesramno mladostno. Da bom pa ravno sedaj izdala srčnice, ki so, če mene vprašate, izdajalska knjiga, v kateri sem se najbolj razgalila, pa je tudi zame presenečenje. Skozi te liste teče ena sama resnica. Svetlobe ni brez temnega ozadja. Če se človek ne posveti v svoje sence in strahove, nima možnosti, da bi prižgal luč svoje usode.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE