Kaj vam pomeni intimnost? Kdo so ljudje, s katerimi je največ delite?

Najbolj intimna sem gotovo sama s sabo. (Smeh.) No, zatem je takoj na vrsti moj mož. Kaj mi pomeni intimnost? Razumem jo kot popolno zaupanje, občutek, da si lahko z drugim tak, kakršen si, da lahko rečeš, kar ti pade na pamet, in po hiši hodiš brez proteze, take reči. (Smeh.) Ampak iskreno; dvomim, da smo s kom zares lahko scela intimni. Biti intimen pomeni tudi, da se povsem prepustiš, a vendarle ima vsak kotiček sebe, ki ga čuva čisto zase, običajno zato, ker se ga sramuje. Če imam v mislih partnerske odnose, potem intimnost vsebuje tudi romantiko, če imam v mislih prijateljsko intimnost, pomislim na popolno zaupanje; temelj obojega pa je občutek varnosti, udobja, ugodja. Se pa beseda intimnost vse bolj zlorablja v komercialne namene, lahko se jo na marsikaj »natakne«.

Včasih sem trpela zaradi sindroma vsiljivca, občutka, da sem prevarantka. Vseskozi me je zasledoval strah, da me bodo zdaj zdaj razkrinkali, dokazali, da v resnici nisem tako dobra, kot so mislili in govorili do zdaj.  

Vzgojili ste tri hčerke, delate kot svobodnjakinja že vse življenje. Velikokrat ste iskreno povedali, da se niste rodili s privilegiji; še več, veliko časa ste si celo na vso moč prizadevali, da bi bili ljubljeni. Kako drugačna je danes intimnost s soprogom, če jo primerjate z razmerji, ki ste jih imeli prej?

Takšnega občutka varnosti in sproščenosti, kot ga imam z Igorjem, res še nisem doživela. Tudi tiste sproščenosti, ki se kaže, ko se z njim ne strinjam. Ni me strah, da bom zato kar odgnana. V vseh razmerjih doslej se nisem počutila dobro v svoji koži, nisem bila pristna, hotela sem oblikovati všečno novo sebe, kar me je seveda spravljalo v stisko.
Z Igorjem se počutim svobodno, čeprav se moram za to svobodo še malce boriti. Gotovo je razmerje, ki ga imava, mogoče tudi zato, ker sem se spremenila sama. Če nič drugega, mi je povsem jasno, česa v razmerju nočem in ne sprejemam.



Rekli ste, da se morate za svojo svobodo še malce boriti. Kaj ste mislili s tem?

Mislila sem na svojo umetniško plat. Vendarle sem človek, ki občasno potrebuje samoto; ne samo zavoljo pisanja, ampak kot neke vrste pomladansko čiščenje. (Smeh.) Takrat veliko premišljujem, jokam, ustvarjam nove ideje. Igor še ne razume prav dobro, da ta moja potreba po samoti nima nobene zveze z njim. Včasih potrebujem osamo tudi zato, da me ves dan nihče nič ne vpraša, da se lahko brez slabe vesti valjam po kavču ali igram igrice. Saj ne da bi mi Igor hotel kar koli od tega preprečiti, a jaz imam slabo vest, če naokoli ves čas hodi nekdo tako priden, kot je on. (Smeh.)

Ni se mi bilo preprosto navaditi na to, da nekdo skrbi zame. Tudi ko sem bila v zvezah, nisem doživela, da bi kdo skrbel zame. Igor je čisto drugačen; izjemno skrben človek je. Skrbi za moje finance, za moje zdravje, ponoči me pokriva – kar mi gre strašno na živce, ker tega nisem vajena. V resnici sem ves čas v njegovih mislih. Vseskozi se me zaveda, preverja, ali sem v redu. Priznam, na začetku me je to spravljalo v stisko. Zdaj sem začela v tem celo že malo uživati.

Kdor vas bere, spremlja vašo umetniško pot in ima ob tem še srečo, da vas pozna tudi osebno, kar težko razume, kako je mogoče, da niste vsaj malo prevzetni. Ste se kanček spremenili tudi glede tega? Ste že Desa, ki se zaveda, da ima precej zajeten opus in ne bi bilo čudno, če bi bila vsaj malo važna?

Gotovo se bolje zavedam svoje vrednosti. Včasih sem trpela zaradi sindroma vsiljivca, občutka, da sem prevarantka. Vseskozi me je zasledoval strah, da me bodo zdaj zdaj razkrinkali, dokazali, da v resnici nisem tako dobra, kot so mislili in govorili do tedaj. Tega občutka nimam več, vsaj ne toliko. Nimam recimo več potrebe, da bi se ob izidu nove knjige zakopala v zemljo. Saj ne vem, koliko je to povezano z mojo samopodobo. O svojem delu ne premišljujem kot o poslanstvu. Pač delam, kar delam, od tega živim. Trudim se, da v danih okoliščinah naredim najbolje, kar lahko. In če je to, kar ustvarim, ljudem všeč, sem zadovoljna. Nisem pa vzhičena. Enako vesela sem, ko mi uspe potica ali ko mi izide knjiga. Sploh ne razumem tega mistificiranja umetniškega dela!

Je pa to, kar počnem, zelo težko delo. Vsi mislijo, da je vse v talentu, in hvalijo mojo domišljijo in smisel za humor. Kaj pa vse ure, ki jih presedim za računalnikom, tekanje na odru in pred kamero? To je telesni in duševni napor! Zakaj tega nihče ne občuduje?

Božja iskra me že prevzame, nič ne rečem, a gotovo ne med ždenjem v kotu. Da dobim idejo, mi ni treba leto dni posedati ob obali morja. Ideja se utrne na sprehodu, sede na straniščni školjki, ko kuham ali ko sem v vodi. Med razmišljanjem me vedno kaj doleti. Tudi božja iskra. 

Ko vas poslušam, dobim občutek, da se vas t. i. božja iskra ne dotakne, medtem ko ure meditirate v tišini.

Božja iskra me že prevzame, nič ne rečem, a gotovo ne med ždenjem v kotu. Da dobim idejo, mi ni treba leto dni posedati ob obali morja. Ideja se utrne na sprehodu, sede na straniščni školjki, ko kuham ali ko sem v vodi. Med razmišljanjem me vedno kaj doleti. Tudi božja iskra.

Veliki umetniki imajo menda rigorozne urnike, na katerih je vsak dan natančno določeno, koliko časa bo namenjenega hranjenju, pisanju, sprehajanju in spet pisanju. Nekaj mi pravi, da ne obstaja tipičen delovni dan Dese Muck.

Jaz si takega urnika nikoli nisem mogla privoščiti, ker sem bila mama samohranilka. Nimam tipičnih dnevov, imam pa takšne, ki so bolj pogosti in so si med sabo podobni. Bi bilo pa luštno biti tak organiziran pisatelj, se strinjam, zelo udobno. Privilegij celo! A za zdaj je pri meni tako, da sem kak dan obsojena na zelo veliko pisanja, kateri drugi dan nastopam, imam vaje, snemam. So pa seveda tudi dnevi, ko se potuhnem, izklopim telefon in za druge ne naredim prav nič.

Se strinjate, da ljubezen zahteva tudi kanček poguma?

Hja, eden od pomembnih delov intimnosti je strah pred bližino. Vsak od nas »fura« neki svoj lik. Vsi se globoko v sebi zavedamo, da to, kar se delamo, da smo, ni to, kar smo v resnici. Redki so ljudje, ki živijo svojo osebno resnico. In več ko je na tebi navlake, bolj dodelan je lik, ki ga igraš, teže spustiš drugega blizu. Bojiš se namreč, da se bo potem vse zrušilo. Lik, ki si si ga ustvaril, namreč ni namenjen samo drugim, temveč tudi tebi samemu. Lahko razumem strah pred tem, da vstopiš v razmerje. Bojimo se spreminjati sami sebe, svoje navade, poglede, stališča. Odnos je garanje.



A ne sme biti samo garanje, no.

Seveda ni samo garanje! Malo garaš, da se razmerje uredi, in potem je nekaj časa luštno. Dokler spet ne prideš do stopnje, ko je treba nekaj »popraviti«. Takšno je življenje. Sem se pa ravnokar spomnila, kaj mi je oni dan rekel prijatelj, in sicer da je strahu pred predanostjo med moškimi mnogo več kot med ženskami. Ta moj prijatelj, pameten človek, trdi, da se kar 99 odstotkov moških boji ženski zares prepustiti. Samo en odstotek je menda takih, ki se ne. Dodal je, da pač takšni so, zato se vse življenje zatekajo k sprenevedajočim se ženskam, ki delujejo nesamostojne, nenehno kaj potrebujejo, gradijo zgolj na zunanjosti. Menda se nekaterim moškim okoli petdesetih posreči ugledati resnično žensko, takšno, ki zna skrbeti sama zase, ki ima življenjske izkušnje. Takrat se jim odpre nov svet. Ampak, kot rečeno, takih moških je menda samo en odstotek. Vsi drugi se zadovoljijo z lažjo.

Ste se kdaj, ko ste bili še mlajši, počutili ogroženo v družbi t. i. sprenevedajočih se žensk, ki jih je v poslu ogledal v izobilju?

A da sem bila ljubosumna? To ne! Je pa res, da sem jim kot mlada ženska na sceni pogosto nasedla, jih občudovala in bila celo ponosna, če se je katera od njih želela družiti z mano. Vse dokler nisem ugotovila, da so te ženske samo maske, potujoči projekti, ki vase vlagajo ogromno denarja, zapravijo ogromno časa, da govorijo, kar se sliši pametno in všečno. Kmalu sem spoznala, da se v resnici strašansko bojijo, da jih nekoč ne bi več občudovali, da bi jih pozabili. No, potem mi je bilo kakšnih pet minut hudo zanje. Že dolgo me ne zanimajo več. To so ljudje, ki ti požrejo ogromno energije, zato se jih v velikem loku izogibam.

Menda se nekaterim moškim okoli petdesetih posreči ugledati resnično žensko, takšno, ki zna skrbeti sama zase, ki ima življenjske izkušnje. Takrat se jim odpre nov svet. Ampak, kot rečeno, takih moških je menda samo en odstotek. Vsi drugi se zadovoljijo z lažjo. 

Čeprav ne dvomim o tem, kar pravite, in sicer da ste si v določenem obdobju življenja prizadevali biti nekdo drug, je prav tako jasno, da vam to ni šlo najbolje od rok. Vaša dela namreč izražajo, kar si ljudje neradi priznamo: da kdaj tudi dvomimo o sebi, smo negotovi, vse prej kot vseskozi veseli. Tega dela sebe nikoli niste prilagajali. Kako bi rekla, za pretvarjanje ste dokaj nesposobni.

Hja, to pa kar drži. Tudi če sem bila kdaj prepričana, da mi je uspelo, mi je zdaj jasno, da mi ni. (Smeh.) Jaz sem namreč tiste vrste človek, ki sam sebe brcne v koleno. Zdaj se sicer redkeje lažem kot včasih, ampak ko sem se še, sem pogosto v isti sapi kot izrekla laž priznala tudi, da lažem. Kaj pa vem, takšna sem se rodila. Nikoli se nisem načrtno ukvarjala s pristnostjo, sem pa strašno garala ob tem, da bi bila nekdo drug. Kot rečeno, nikoli mi ni uspelo. Imela sem obdobja, ko sem si želela biti pridna gospodinja, uslužbenka, najbolj povprečna, kar je mogoče. Ni šlo. Sem hotela biti največji slovenski boem, no, tudi to ni šlo. Kar pa se mojega dela tiče, moram priznati, da je v meni že od nekdaj veliko ambicioznosti. Sem tekmovalen človek, a sem to značajsko lastnost v sebi pogosto tlačila in zatirala, se je celo sramovala. Nikoli nisem hodila na avdicije, se prijavljala na razpise, ker sem bila tako in tako prepričana, da iz vsega skupaj ne bo nič. A na srečo je bilo življenje močnejše od mene. Metalo me je v okoliščine, ki pa se jim, to že moram priznati, nisem izognila, čeprav me je bilo strah kot psa!

Saj sem že stokrat povedala zgodbo o tem, kako sem začela pisati, a jo bom še enkrat. Znanka znankine znanke, tako nekako, me je nagovorila, naj napišem ljubezensko zgodbo za Anteno, ki jih je takrat izdajala, češ da imam bujno domišljijo. In sem jo. In bila jim je všeč. Enako je bilo z igranjem. V posel sem prišla tako, da so me preprosto našli. A spet; kljub strahu sem izbrala pogum. Kar je precej nenavadno, glede na to, da sem se tresla kot šiba na vodi. Pred svojim prvim snemanjem sem imela takšno tremo, da sem resno pričakovala smrt od same groze. Imelo me je, da bi si začela kopati grob, prepričana, da se bodo vsi norčevali iz mene. A očitno je bila v meni neka sila, ki mi je omogočila, da izzivom nisem pobegnila. Bo pa tudi Igor z lahkoto potrdil, da sem res tekmovalna. Veste, kako? No, Igor pravi, da pri meni najbolj spoštuje to, da zmorem drugemu velikodušno priznati, da je nekaj naredil bolje od mene. Sicer ga vedno pred pohvalo izdatno prekolnem, a potem iz srca čestitam. Tudi če mi človek osebno ni blizu, mu nikoli ne bom odrekla priznanja glede njegovega dela. In priznanje bom izrekla iz srca! Res pa je, da ne prenesem onih, ki delajo okoli sebe cirkus, zavajajo množice, vsebine pa nobene. Take primerke si želim prehiteti in jim pokazati, kam spadajo. Z največjim veseljem! Kakšno dobro stvar sem sposobna narediti že samo zato, ker mi gre kdo od teh »cirkusantov« strašansko na jetra. (Smeh.)



Kar ste rekli o tem, da se je treba izzivov lotiti s pogumom, mi je zelo blizu.

Glejte, prepričana sem, da vsak od nas dobiva na pot priložnosti. Naokoli opazim veliko nesrečnih ljudi, ki mi včasih celo potarnajo, kako radi bi pisali, ustvarjali in kaj vem, kaj še vse. In si mislim; gotovo je bilo tudi v njihovem življenju že kar nekaj priložnosti, ko bi lahko začeli početi to, kar jih tako strašansko veseli. A se tega niso lotili, si niso upali, umaknili so se ali pa se pretvarjali, da priložnosti preprosto ni bilo. No, kar se mene tiče, priznam, da sem imela srečo. Vame so priložnosti dobesedno butale, me tolkle po glavi. Res se nisem mogla delati, da jih ne vidim. Sem pa ob svoji strahotno nizki samopodobi potrebovala ogromno poguma, da sem se izzivov lotila.

Katere ovire so bile najtežje?

Oddaje v živo so me vedno spravljale v stisko. Ko sem recimo na radiu sodelovala pri oddajah, v katere so se lahko poslušalci oglašali z živo, sem vedno trepetala, da bom izpadla neumno, ko mi bo kdo siknil: »Hej, Desa, a veš, da smo te vid'li na avtobusni ob štirih zjutraj!« ali pa: »Lojzka je rekla, da si ji še vedno dolžna dvajset evrov!« (Smeh.) Zares umaknila pa sem se morda trikrat v življenju, ko bi bilo treba sodelovati na kakšnem sejmu, ljudskih množicah. No, takrat sem se podelala v hlače. V resnici sem zelo plašna in hitro mi je nerodno.

Vsak od nas »fura« svoj lik. Vsi se globoko v sebi zavedamo, da to, kar se delamo, da smo, ni to, kar smo v resnici. Redki so ljudje, ki živijo svojo osebno resnico. In več ko je na tebi navlake, bolj dodelan je lik, ki ga igraš, teže spustiš drugega blizu. 

Stežka verjamem, da ste »plašna srnica«. Premišljujem; v nekem trenutku v življenju nehaš stopati v nove izzive ne zato, ker se jih bojiš, temveč zato, ker veš, da si jim kos, le da se ti ne da ukvarjati z njimi. Se vam to kdaj zgodi?

(In začne šepetaje po otroško vsa vesela.) Sem že čist' blizu! Ampak najprej bom komentirala plašno srnico. Ko sem najbolj prestrašena, sem najbolj napadalna. Ko sem z vami pred vrati videla fotografa, me je skoraj infarkt! Zato sem vas najprej nadrla. Ni redko, da takrat, ko se bojim, najprej vse po vrsti nazijam, potem pa se pet ur opravičujem. (Smeh.) Vidite, tako je to, ko plašna srnica pošlje svojo paznico v boj!

No, meni ste bili prav simpatični, priznam. Sicer pa, koliko časa potrebujete, da v novem človeku prepoznate potencial za prijatelja?

Včasih sem imela veliko filtrov. Včasih sem občudovala ljudi, ki so kaj dosegli, slavne, pomembne. No, danes, na podlagi izkušenj, ne več. (Smeh.) Filtrov sploh nimam več. Enostavno vem, kdo je zame. To se zgodi v hipu in spontano. Puf!

Ni redko, da se ženski razsvetli nebo, ko se poroči, in pozabi na vse, kar je bilo. V njenih očeh je samo še on, prijateljstva pa niso več pomembna. Poznate?

Ah, jaz teh bab sploh ne razumem! Eden najbolj pomembnih odnosov na svetu zame je prijateljski. Večino svojih prijateljev že desetletja vlačim za sabo. Smo preizkušeni bojni tovariši. Pravim jim moja vojska. Sebe brez prijateljev si ne znam predstavljati. Brez njih me ni. Pomagali so me graditi, oblikovati. Nekateri so odpadli, ker niso razumeli, da se s prepoznavnostjo nisem spremenila. Nekaj jih je ostalo na drugem bregu. Se zgodi. A to ne pomeni, da jih nimam rada. Le nimamo si več kaj dati. Ti pa, ki so z mano še vedno, so čisto moji. Tu in tam se priklopi kakšen nov, ampak zelo redko. Sto prijateljev pač ne moreš imeti. (Nato se smeje obrne k fotografu Jožetu in mu jasno pove, da bi bila z veseljem njegova prijateljica, a da zanj nima časa. »Kaj, potem sem se zastonj pripeljal v Mokronog?« »Ti, je bil Vili doma,« vpraša v odgovor. »Bil,« odvrne Jože. »Sva igrala, on na orgle, jaz na kitaro.« Desa zadovoljno pokima in me pogleda v pričakovanju novega vprašanja.)

Hvala za vaš čas, Desa.

A to je b'lo to? No, zdaj pa greva enega prižgat. (Dober teden kasneje me obvesti, da je uradno končala dvomesečni kadilski razvrat ter da je zdaj spet vsa »farška«.)