V časih, ko najrevnejši in najbolj nezaščiteni ostajajo brez vrste klasičnih varovalk, se lahko po zdravstveno pomoč še vedno zatečejo k njemu. Za svojo neutrudnost in kleno humanitarno držo je bil nagrajen z vrsto priznanj: osebnost leta 2011 na Valu 202, leto pozneje častni občan Kamnika, leta 2013 osebnost leta po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika in potem še predsedniški red za častne zasluge v Republiki Sloveniji. A iz mojega pogovora z njim je mogoče jasno sklepati, da mu veliko več kot vsa odlikovanja pomeni občutek, da je opravil svojo dolžnost do sočloveka. Bliža se devetdesetim, zato kot razumen človek seveda razmišlja o nasledniku na svojem pomembnem in zelo specifičnem položaju. Slišal sem govorico, da je pred še drugo upokojitvijo v življenju, zato sem se k njemu odpravil preverit, kako je s tem.

Kakšne so trenutne razmere v ambulanti Pro Bono?

Zadeve ustaljeno tečejo. Tudi dotok pacientov je stalen. Malenkost se je na srečo umirilo glede samostojnih podjetnikov. Torej jih ne propada več toliko, kot jih je recimo še lani, in jim ni treba več tako množično hoditi k nam. Kljub temu imamo pod črto dotok recimo deset do petnajst novih bolnikov na teden. No, zdaj spomladi jih bo spet malo več.

Mladi zdravniki bi radi delali! Zastonj bi delali, samo da bi lahko s svojim znanjem komu pomagali, medtem ko so »na čakanju«. A ne smejo migniti s prstom. Šest let in več so študirali na medicinski fakulteti, pa po diplomi uradno niso sposobni za delo. Kakšno oceno to vendar pomeni za našo osrednjo zdravstveno izobraževalno ustanovo? 

Zakaj?

Ko se otopli, brezdomci od vsepovsod priromajo v Ljubljano. Tu imajo pač neprimerno večje delovišče za »žicanje«. No, letos je sicer tako mila zima, da jih veliko kar ostalo tu. In zaradi tople zime med njimi tudi ni toliko prehladnih obolenj. (Utrujen nasmešek.) Očitno brezdomski antigripin v obliki žganja deluje.



Slišal sem govorico, da ste pred še drugo upokojitvijo v življenju. Namreč tudi z vodstvene funkcije ambulante. Pri poznih osemdesetih vam vsaj malo počitka najbrž vseeno pripada?

Bojim se, da si tega še ne morem privoščiti. Težko je namreč najti zamenjavo. Kot vodja ambulante moraš prevzeti tudi številne administrativne funkcije, ki jih zdravniki le redko marajo.

Funkcija je, če prav razumem, povsem neplačana?

Seveda, tako kot delo vseh zdravnikov v ambulanti.

No, saj bi moral biti človek res prav malo nor, da bi vas zamenjal. Vsaj po merilih skupnosti tam zunaj …

(smeh) Še bolje je, če bi bil celo bolj kot malo nor.

Vi boste vztrajali, dokler ne najdete zamenjave?

Ne vidim druge možnosti. Da ne bi zaradi takega tehničnega problema vse skupaj nemara celo ugasnilo. Preveč trdega dela je bilo vloženega. Preveč ljudi je odvisnih od ambulante. Nekaj časa sem imel velike upe, da jo bo prevzela moja Sokamničanka, gospa Čebaškova … Z njo smo se že skoraj dogovorili, pa se je med smučanjem potem vanjo zaletel neki kamikaze, tako da ji je ob nedvomno naporni rehabilitaciji nekako zmanjkalo časa in volje. Seveda tudi zaradi zahtev njene nove službe, položaja predsednice Zdravniške zbornice.

Zdravniški sindikat zanima samo denar, denar, denar. Prav nič nenavadnega ni posameznega zdravnika najti delati na petih mestih hkrati, seveda v škodo matične ustanove! Zanje se sploh ne uveljavlja z zakonom predpisana konkurenčna klavzula! Vodje ustanov svojim uslužbencem v škodo ustanov na veliko podpisujejo dovoljenja za delo zunaj hiše. Zakonodaja pa jim pri tem »drži štango« in omogoča resnično bajeslovne izkupičke. 

Zanimivo, smučarski kamikaze jo je z brezplačne funkcije poslal na eno najbolje plačanih v državi. No, ko sva že ravno pri dobrih plačah … Vsa ta leta poveljevanja socialni kliniki ste bili izjemno kritični do slovenskih zdravnikov, predvsem zaradi njihovega zaslužkarstva.

Heh, precej bolj kot do zdravnikov sem kritičen do sistema, ki »iznajdljivim« zaslužkarstvo omogoča. Najbolj kritičen sem prav do odločevalcev, ki naredijo vse, da se ja ne bi nič izboljšalo. Saj niti ni čudno, ko pa za to skrbijo tako močni in srditi lobiji, ki uporabijo vsa razpoložljiva sredstva proti vsakemu ukrepu za izboljšanje razmer. Že dolgo je tako, da je osnovni in pravzaprav edini cilj zdravstvenih odločevalcev ohraniti status quo oziroma nas po možnosti zapeljati še v hujšo amerikanizacijo zdravstva, kot smo ji že izpostavljeni.

Močne besede.

Ampak kako drugače razložiti stanje na terenu? Stvari sploh ne bi bilo tako težko vsaj za prvo silo urediti. A kaj ko spremembe zavirajo trije glavni lobiji: sindikat zdravnikov, zavarovalnice in določene strukture na ministrstvu za zdravje. Ministrstvo so spremenili v podaljšano roko sindikata in zavarovalnic, zato v zadnjem času vse bolj podpira privatizacijo v škodo zavarovancev. Predvsem pa se ne potrudi, da bi kdor koli za kar koli odgovarjal, zato lahko v prihodnosti pričakujemo samo še več afer z raznimi operacijskimi mizami in žilnimi opornicami. In zato nima narod, ki šteje za dve manjši kitajski mesti prebivalcev, niti krovne ustanove za nabavo, ki bi vse skupaj koordinirala.

Da bi s koordinacijo privarčevala bolnikom še kako potrebni denar?

Seveda! Ampak kaj bi to, ko pa lahko mirno še naprej naročamo po pet in po petnajst opornic, da nas imajo lahko ja za norce in nam pač privijajo provizije do stropa in še više! In ker je glavni cilj ohranitev statusa quo, ni nič čudnega, da ob naših čakalnih vrstah mlade zdravnike še vedno držijo stran od delovnega procesa, kolikor se le da dolgo!



Govorite seveda o sistemu zdravniških licenc.

Ta problem se mi zdi še posebno akuten. Sistem je ustvaril umetno oviro, ki mladim onemogoča vključitev v delovni proces! Mlad zdravnik v Sloveniji preprosto ne more delati v splošni ambulanti, če ni opravil štiri leta trajajoče specializacije. Kakšen nonsens! Tega drugje ne poznajo. Seveda je specializacija smiselna pri kirurgih in še pri kom, ampak pri družinskih zdravnikih? Lepo vas prosim. Prav zato recimo v ambulanti Pro Bono ne smejo delati mladi zdravniki.

Ker nimajo licence?

Tako je. Pa bi radi delali! Zastonj bi delali, samo da bi lahko s svojim znanjem komu pomagali, medtem ko so »na čakanju«. A ne smejo migniti s prstom. Šest let in več so študirali na medicinski fakulteti, pa po diplomi uradno niso sposobni za delo. Kakšno oceno to vendar pomeni za našo osrednjo zdravstveno izobraževalno ustanovo?

Kako bi takšno ureditev sploh lahko upravičili?

Nikakor. Tako se v resnici umetno zmanjšujejo zaposlitve. Ta trenutek nekaj sto mladih zdravnikov čaka in čaka. Direktorji pa lahko javkajo, da nimajo ljudi, sklepajo nove podjemne pogodbe z že obstoječim kadrom in si nekritično izplačujejo nadure. Če ni mladih, morajo pač starejši toliko več delati, kajne? In če bi mlade pripustili k delu, potem pravi ljudje tudi ne bi mogli več uvažati zdravnikov. Kot recimo v Mariboru, kjer so uvozili anesteziste z Reke, za katere je posrednik dobil več kot milijon evrov provizije. To so vendar norosti! Če teh milijon in dvesto tisoč evrov ob vseh blokiranih mladih slovenskih zdravnikih ni bilo neučinkovito porabljenih, potem res ne vem …

Kako lahko eden naših najbolj znanih srčnih kirurgov na leto dobi 800.000 evrov za operacije, pa nima ne ekipe ne operacijske mize? Če eliminiramo tako vrsto »podjetništva«, vam zagotavljam, da bi se vse v zdravstvu čez noč čudežno pocenilo. To bi bil prvi, najnujnejši ukrep. 

In tako kot čakajo mladi zdravniki, čakajo tudi bolni Slovenci v povsem ponorelih čakalnih vrstah.

Dodajmo, da so tudi »čakalne vrste« večinoma umetno ustvarjene. Namreč zato, da lahko tisti pri koritu presežek bolnikov popoldne odirajo zasebno.

Alojz Ihan pravi, da so pri nas čakalne dobe že v izhodišču vštete v sistem. Da gre za neke vrste plansko državno varčevanje na bolnikih.

In nekateri bolniki bodo zato celo umrli. (Ironično.) Kar je pa najbrž sploh pozitivno, saj bodo s tem zdravstveni blagajni prihranili marsikateri strošek!

Morda ključen podatek za razumevanje razmer je ta, da smo od leta 2008 do danes zamenjali kar deset zdravstvenih ministrov, kar je ravno nekje eden na leto. Kaj nam po vašem pove ta fascinantni podatek?

Hja, kaj? Da ni nobeden od njih nič naredil. In da tudi ni bilo nikoli mišljeno, da bi. Vsi so veliko obljubljali, potem pa so stisnili rep med noge. In vse ostaja lepo po starem. Morda res tudi zaradi zunanjih pritiskov, pred katerimi pa jih aktualna vlada ni zaščitila! S tem da zdravniški sindikat zanima samo denar, denar, denar. Prav nič nenavadnega ni posameznega zdravnika najti delati na petih mestih hkrati, seveda v škodo matične ustanove! Zanje se sploh ne uveljavlja z zakonom predpisana konkurenčna klavzula! Vodje ustanov svojim uslužbencem v škodo ustanov na veliko podpisujejo dovoljenja za delo zunaj hiše. Zakonodaja pa jim pri tem »drži štango« in omogoča resnično bajeslovne izkupičke.

Najbrž bova kaj rekla tudi na temo koncesionarjev?

Pa saj glede tega je vendar vse jasno. V povprečju jih vodi maksima: popoldne pokasiraš za tisto, kar bi moral dopoldne opraviti v ambulanti.



Naša država je, če vas prav razumem, raj za koncesionarje.

Zato jih je pa toliko tudi šlo na svoje! In zato je tako pomembno, da je trenutna ministrica sklenila vsaj malo zavreti podeljevanje koncesij.

Nedavno ste napisali, da ste do ministrice Kolarjeve sicer kritični, a je po vašem za slovensko zdravstvo vseeno naredila več kot kateri koli minister pred njo.

Tako nekako, ja.

Ampak glede na njen dejanski izkupiček to pomeni predvsem, da ni za zdravstvo nihče od njih storil skoraj nič!

Saj točno v tem duhu sem stavek tudi napisal.

Kako bi problem koncesionarstva najbolj učinkovito rešili vi?

Takoj, ampak res takoj, sprejmimo ureditev, po kateri noben koncesionar ne more biti podjetnik. Da torej ne bodo mogli več deliti dela svojim kolegom. Kako lahko eden naših najbolj znanih srčnih kirurgov na leto dobi 800.000 evrov za operacije, pa nima ne ekipe ne operacijske mize? Če eliminiramo tako vrsto »podjetništva«, vam zagotavljam, da bi se vse v zdravstvu čez noč čudežno pocenilo. To bi bil prvi, najnujnejši ukrep.

Sociala je stvar preteklosti. Zakoni, ki jih sprejemamo, so vedno bolj asocialni. V resnici neoliberalizem žre, kar lahko. Požrl bo čisto vse, kar mu bomo pustili. 

Kot laik ga takoj podprem. Kot državljan pa se vam zahvaljujem za tako iskreno analizo groteske po imenu slovensko zdravstvo. Za konec bi vas vprašal še eno stvar. Vidim, da tudi med sedenjem še vedno pestujete levo stopalo. Vas še kar muči?

(Previdno pokima.) Ja.

Tako kot pred tremi leti, ko sva se nazadnje videla. Vas je noga mučila ves ta čas?

Že od sedmega leta imam okvaro levega kolena, zato sem najprej mislil, da imam zato težave z nogami. No, pred nekaj leti so ugotovili, da je ožilje tam doli tako zoženo, da je skoraj, kot ga ne bi bilo več. Zato pač težko hodim.

Pa vas to ne moti med obravnavanjem bolnikov?

Hm, samo pri vseh storitvah, ki bi jih moral opravljati stoje. Nimam več namreč najboljšega ravnotežja. Ko moram bolnika pregledati na mizi, si jo vedno dvignem, da se lahko naslonim nanjo, ker ne morem stati.

Veste, zakaj takole osebno vrtam v vas? Ker bi bralcu rad prepustil tehtanje naslednjih dveh izjav. Prva je: Slovenija je socialna država. Druga je: Slovenija je država, v kateri mora za najbolj revne skrbeti skoraj devetdesetletni prostovoljec, ki dobesedno ne more več stati.

Sociala je stvar preteklosti. Zakoni, ki jih sprejemamo, so vedno bolj asocialni. V resnici neoliberalizem žre, kar lahko. Požrl bo čisto vse, kar mu bomo pustili.

Kako to, da ste kljub vsemu tak filantrop? Kako to, da se še vedno takole trudite za sočloveka? Si morda obetate nagrado v prihodnjem življenju?

(Skrajno ironično.) O ja, to pa res, to pa prav gotovo! V nebesih mi že grejejo poseben stolček.

Veste, svoj ideal sem srečal zelo zgodaj v življenju. Ko sem imel sedem let, sem imel hudo gnojno vnetje kolena. V času, ko še nismo imeli antibiotikov, sta mi nekaj časa na nitki visela tako noga kot življenje. Takrat je zame skrbel medicinski brat Brane Volk. On je bil moj dobri angel. 

Torej ne?

Kje pa.

Vaša nagrada je torej topel občutek pri srcu, da ste za nekoga nekaj naredili?

Občutek, da sem nekaj naredil za svojo dušo. Zelo sem hvaležen svoji družini, da me pri tem podpira. Na koncu koncev: če bi to energijo in čas vložil v plačano delo, bi imeli moji domači od tega bistveno več. Pa ni žena moje službe tukaj nikoli z eno samo besedo postavila pod vprašaj. In me vedno pelje, kamor dolžnost zahteva. Mislim, da ve, da sem zato tudi sam bistveno bolj zadovoljen in prijeten za okolico. V resnici se mi zdi, da bi imel ob vseh svojih zdravstvenih težavah precej težje življenje, če bi se ukvarjal predvsem s sabo. Če se ti uspe osredotočiti na sočloveka v stiski, je tvoje življenje lažje.

In tudi lepše?

Moja izkušnja je vsekakor taka. Veste, svoj ideal sem srečal zelo zgodaj v življenju. Ko sem imel sedem let, sem imel hudo gnojno vnetje kolena. V času, ko še nismo imeli antibiotikov, sta mi nekaj časa na nitki visela tako noga kot življenje. Takrat je zame skrbel medicinski brat Brane Volk. On je bil moj dobri angel. Če se je kdor koli drug samo dotaknil postelje, sem že tulil, ker me je tako bolelo. V gospodu Branetu je bila pa taka milina, da je lahko z mano počel, kar je hotel. Povsod je bil z mano. Kot bi me bil začaral, sem pod njegovo perutničko mirno preživel tiste tri mesece v bolnišnici. On me je naučil, kako pomemben del zdravniškega poslanstva je osebna nota. Čeprav sem ga iskal, mi ga potem nikoli več ni uspelo najti. Sem se pa zato toliko bolj trudil slediti njegovemu zgledu.