Bronja Žakelj

Raka sem sprejela, ga udomačila in ukrotila

Začelo se je z zgodbo, ki je iskala knjigo. Bronja, izobražena novinarka, ki je pisanje že davno zamenjala za bančništvo, je iskala zgodbo, s katero bo obudila svojo strast do besed. Našla jo je v sebi, v lastnem življenju, polnem izgub, pogubnih diagnoz in bolnišnic, a hkrati povezanosti, ki ne mine. Nastala je knjiga Belo se pere na devetdeset, pripoved o otroštvu, družini in trpkem dozorevanju ob spoznanju, da ni ljubezen tista, ki zmaga, temveč je za preživetje ključna dobra mera poguma. In Bronji ga ne manjka!

Avtobiografsko življenjsko zgodbo ste preoblikovali v literarno delo. Ste jo napisali zaradi osmišljanja, kot nekakšno katarzo?

Morda tako deluje, saj je v njej precej težkih osebnih izkušenj, a to nikakor ni bil moj namen. Od nekdaj sem namreč rada pisala, zato sem se želela lotiti daljšega besedila, izbrala pa sem temo, ki jo najbolj poznam. Čeprav si kot piska želiš, da bi bila pripoved zanimiva bralkam in bralcem, sem v pisanju iskala predvsem užitek zase. Začela sem pri svojem otroštvu, torej odraščanju v času Jugoslavije, v poznem socializmu, ko so ljudje živeli na način, ki je danes izginil. Ves čas smo bili skupaj, mlajši brat in jaz, babica, mami in oči, v tistem malem blokovskem stanovanju na Vojkovi, v zakajeni kuhinji za vegasto mizo. Obiski so si podajali kljuko, bila sem obkrožena z ljudmi, ki so me imeli vsak po svoje radi. Med pisanjem sem se resnično prestavila v čas, ki ga že davno ni več. Ko sem v nekem hipu povsem naključno zamenjala preteklik s sedanjikom, pa je bilo vse izgubljeno spet tu, moje pripovedovanje pa toliko bolj živo, zato je roman zdaj napisan v sedanjiku. Vsak odraste in izgubi svoje otroštvo, a meni to obdobje pomeni še toliko več, saj je bila v njem moja mama še živa. A knjiga vseeno nisem jaz, ona živi svoje življenje.

Preživim lahko le tako, da povem, ko boli, da povem, ko se bojim. Ko sem le nekaj let po mamini smrti za rakom zbolela še sama, sem imela k sreči dovolj poguma reči, da me je strah, zelo strah. Ljudje so namreč od mene pričakovali optimizem in slepo vero, da se bo vse dobro izteklo. 

V zgodbo ste vključili tudi lastne dnevniške zapise in pisma, nekaj jih je celo iz partizanskih časov vaše babice. Pisma so napisana v različnih obdobjih zgodovine, vendar je vsem skupna človeška bližina, trenutek, ko človek preprosto išče stik s sočlovekom. So to resnični izseki preteklosti?

Tako je, vsa pisma, članki in dnevniki res obstajajo. Dnevnik sem začela pisati v šestem razredu osnovne šole, bolj intenzivno pa dve leti pozneje, saj me je selitev z Vojkove v novo stanovanje močno prizadela. Čutila sem, da je to konec nečesa velikega, zelo mojega. Imela sem občutek, da razpada naša družina, kar se je, ironično, v naslednjih letih tudi zares zgodilo. Največ sem pisala po mamini smrti, tako sem lahko izrazila svoje stiske in tesnobo. Z menoj se ni namreč o mami pogovarjal nihče, smrti je sledila tišina. Shranjena imam tudi vsa pisma in razglednice, po babici pa sem podedovala veliko škatlo čevljev Peko, v kateri je hranila tako pisma iz partizanov kot pisma, ki sem jih sama pošiljala njej, zato sem zgodbo lahko sestavila v celoto. Zdi se mi, da je vse to v pripoved vneslo avtentičnost, ji dodalo razgibanost in neko črto humorja, ki mi je tako zelo blizu. Ne le pri pisanju, tudi v življenju samem.



Kaj drugega človeku sploh preostane? Dogajajo se nam stvari, ki jih sami ne bi nikoli izbrali, trpljenje je dejstvo, ki se mu ne izogne nihče.

Sama lahko preživim le tako, da resne reči včasih obrnem na šalo. In tako, da povem, ko boli, da povem, ko se bojim. Ko sem le nekaj let po mamini smrti za rakom zbolela še sama, sem imela k sreči dovolj poguma reči, da me je strah, zelo strah. Ljudje so namreč od mene pričakovali optimizem in slepo vero, da se bo vse dobro izteklo. Tudi sama sem si, jasno, želela živeti in globoko v sebi sem čutila, da bo šlo, a kljub vsemu so bili trenutki, ko sem se bala, da kemoterapija ne bo delovala, strah me je bilo obsevanja, strah me je bilo smrti. Šele ko je strah dobil svojo besedo in ko sem na drugi strani našla nekoga, ki je to besedo sprejel, sem šla lahko naprej. Če bi vse stiske držala v sebi, ne vem, ali bi se izšlo tako, kot se je.

Strah pred smrtjo je tako velik, da jo izrivamo iz naših življenj. Potiskamo jo v bolnišnice in domove za ostarele. Otroci se ne udeležujejo več pogrebov, ne prihajajo na obiske v bolnišnice. Izgubljamo prakse, ki obkrožajo umiranje, tudi žalovanje ni več obred. Smrt je tabu. 

Prvič ste se srečali s težko diagnozo rak ob smrti mame, stari ste bili štirinajst let. Okolje je od vas pričakovalo, da boste po izgubi hitro našli pot nazaj v normalno življenje. Žalost je kljub vsemu gnezdila v vaši notranjosti.

Vse moje najbolj hudo se mi je zgodilo med 14. in 30. letom. Pri 14 doživljaš drugače kot v odraslosti, sama sem po mamini smrti ravnala tako, kot je od mene pričakovala okolica. Sporočilo, ki sem ga takrat prejela, je bilo, da se o mamini smrti ne govori, zato sem bila pač tiho. Imela pa sem hude stiske, nočne more, v katerih me je mami zapuščala, jaz pa sem bila premajhna, da bi razumela, kaj se mi dogaja. Ko sem zbolela še sama, sem bila stara dvajset, dovolj odrasla, da sem intuitivno začutila, da moram tokrat stiski dati svoj glas, tudi kadar so mi drugi zapirali usta. A ni bila le moja smrt tista, ki jih je tako plašila, moja smrt jih je spominjala na njihovo lastno in redki so tisti, ki se lahko soočijo z lastnim koncem.

Pri bolezni najbližjih je pogost paradoks: bolj ko je oseba dragocena, slabša je reakcija svojcev na njeno kritično stanje. Pretvarjanje, da se hudo ne dogaja, obolelega še bolj osami.

Skozi leto zdravljenja sem se bolj ali manj prebijala sama s fantom Urbanom in svojo zdravnico. Babica je bila že prestara za obiske v bolnišnici, brat je bil premlad, oče pa takrat, le nekaj let po mamini smrti, z menoj preprosto ni zmogel, saj v mojo ozdravitev ni verjel. Tu ne gre za vprašanje rad ali ne rad. Gre za to, da preprosto ni zmogel, saj je mislil, da mu tudi jaz umiram. Letos pozimi, ko sem zbolela ponovno, je bil pri meni v bolnišnici vsak dan, ves čas mi je stal ob strani. To mi je ogromno pomenilo.



Smrt je za večino tako velika neznanka, da se izognejo že misli nanjo.

Tragika našega časa je v tem, da se človek še nikoli ni tako bal smrti, kot se je boji danes. Strah pred njo je sicer prisoten že od nekdaj, a včasih so to vprašanje reševali v polju skupnosti, presegali pa so ga s simboli, igrami, obredi, mitologijo. Verjeli so v posmrtno življenje, v kontinuiteto bivanja, v idejo, da smrt ne pomeni konca. V sodobni družbi pa imaginarnega ni več, smo družba konca, družba razuma. A oborožen samo z razumom je človek pred smrtjo poražen in sam. Strah pred njo je tako velik, da jo izrivamo iz naših življenj. Potiskamo jo v bolnišnice in domove za ostarele. Otroci se ne udeležujejo več pogrebov, ne prihajajo na obiske v bolnišnice. Izgubljamo prakse, ki obkrožajo umiranje, tudi žalovanje ni več obred. Smrt je tabu. Všeč mi je misel Louisa-Vincenta Thomasa, ki pravi, da je Eros ubil Tanatosa. Smrt je bila namreč nekoč javna, ljubilo pa se je v intimi. Danes pa je seks preplavil svet, smrt pa se je umaknila v tišino zasebnosti.

Ne le svojci, tudi v zdravniških krogih se dogaja, da informacije o bližini smrti prikrijejo.

Menim, da zdravniki danes diagnoz ne prikrivajo, tudi če je prognoza zelo slaba in tudi če zdravljenje ni več mogoče. Pacient ima pravico do resnice in on odloča, komu se informacijo o njegovi bolezni lahko preda. Ko je zbolela moja mami, to je bilo v zgodnjih osemdesetih, je bilo drugače. Bolnikom pogosto niso povedali, da imajo raka. Tudi moja mami ni vedela, da ga ima, verjela je, da ima le rano na želodcu. Ni vedela, da umira.

A ko je bila diagnoza izrečena, sem svojega raka po začetnem šoku hitro začela sprejemati v sebi. In bolj ko je bil moj, bolj sem bila mirna. Jasno, bala sem se kemoterapij, grozno sem se bala obsevanj, a vendarle, bolezen sem sprejela, jo udomačila, jo ukrotila. 

S prikrivanjem umiranja se posameznika in svojce oropa za preostali čas, zadnjo priložnost za slovo. Boleči dogodki, ki naj bi družino bolj povezali, jo prej razrahljajo.

V tradicionalnih družbah je smrt del življenja, pri nas ne. Otroke, kot rečeno, pred njo umikamo in skrivamo, in kako se bodo, ko bodo enkrat odrasli, z njo lahko soočili? Težko, najbrž. Za otroke bi človek nekako morda še razumel. Meni in bratu je bilo veliko prihranjenega, ko nama niso povedali, da je mami neozdravljivo bolna. Nikoli pa ne bom razumela, zakaj so to skrivali pred njo. Ko sem zbolela še sama, sem se zato zelo bala, da bi se isto zgodilo meni. Če bi že morala umreti, si nisem želela, da bi umirala obkrožena z lažjo, tudi če je ta laž tolažba. Če bi že morala umreti, bi rada to naredila po svoje.

Takrat se morda vzbudi primarna želja po življenju, nekakšna nadčloveška moč. Šele ko si soočen s koncem, boš od sebe dal vse, kar imaš.

Drži, ko izveš diagnozo, ki vključuje tudi možnost konca, se telo odzove čisto po svoje. Morda lahko samo tako izkoristiš globoko speče potenciale, ki se aktivirajo le v stanju največje krize. Če stanja nevarnosti in propada, zavedanja, da si res med življenjem in smrtjo, ni, se preživetveni mehanizmi mogoče sploh ne vklopijo.



Veliko vlogo igra sprejemanje situacije. Prej ko se sprijazniš, prej se lahko začneš boriti za spremembo.

Ne vem, kako je to mogoče, ampak sama sem se s svojim Hodgkinovim limfomom pred tridesetimi leti sprijaznila zelo hitro. Tudi ko so mi povedali, da gre za stadij 3. Ko sem si pred tem tipala bezgavke in pomislila na raka, se mi je zdelo, da take diagnoze ne bi preživela. A ko se je izrekla, sem svojega raka po začetnem šoku hitro začela sprejemati v sebi. In bolj ko je bil moj, bolj sem bila mirna. Jasno, bala sem se kemoterapij, grozno sem se bala obsevanj, a vendarle, bolezen sem sprejela, jo udomačila, jo ukrotila. To pride samo od sebe, to ni nekaj, kar si lahko ukažeš, ali še manj – kar ti lahko ukaže kdo drug. Tu ni priročnikov, ni nasveta. Gre za temeljne porive, morda tudi za karakter. Podobno sem kasneje doživljala ločitev. Nekaj let sem čutila, da najin zakon razpada, bilo je težko, v tem času nisem napisala niti ene same vrstice romana … Ko pa sva se zares razšla, je v meni v hipu nekaj preskočilo, začelo iskati nove poti, nove rešitve, kako bova ločitev speljala čim manj boleče za vse nas. In ko rečem za vse nas, tako tudi mislim. Čim manj boleče za najina otroka, zame in tudi za Blaža, saj sem vedela, da bi padec enega potegnil na dno vse nas.

V medijih se veliko piše o ozdravitvah, o tem, kako je kdo premagal raka. To je seveda dobro, presega se tabuje, presega se strah. A vendarle je to kronična bolezen. Ko sem nekoč delala intervju z onkologinjo, mi je rekla, da je rak ena najbolj ozdravljivih kroničnih bolezni. In tako ga tudi jemljem. 

Pozimi ste ponovno zboleli za rakom.

Nekega jutra v februarju mi je postalo slabo. Moje oči v ogledalu so bile rumene. Diagnoza: maligni karcinom papile vateri. V istem tednu sem izvedela še za maligni melanom na hrbtu. Znamenje na hrbtu so mi izrezali, morala pa sem še na eno najtežjih operacij trebušne votline, Whipple se ji reče, naredili so mi zahtevno rekonstrukcijo prebavne poti. A ponovno ista zgodba, ob sprejemu v bolnišnico se mi je zdelo neverjetno, da se mi to dogaja, moja Katjuša je bila stara 14, toliko kot sem jih ob smrti mame imela jaz, Matija 16. Dogodki so za seboj potegnili vrsto spominov, moje noge so bile mehke, bala sem se, da tudi jaz s Katjušo ne bom mogla po obleko za njeno valeto, tako kot po mojo obleko z menoj ni več mogla moja mama. A ko sem izvedela za diagnozo, je spet nekaj naredilo »klik« in vklopili so se vsi moji obrambni mehanizmi. Spominjam se, da je v nekem hipu, ko mi je bilo po operaciji najteže, ko mi je šlo zares za nohte, iz mojih misli izginilo vse, kar ni bilo povezano s tukaj in zdaj. Vedela sem, da so otroka in pes pri Blažu, da sem Blažu predala vse dokumente, mu povedala, kdaj mora sporočiti stanje za plin, mu razložila, kako je s krediti, katere položnice so neplačane. Zato sem bila mirna in sem se lahko osredotočila le nase. Spomnim se trenutka, ko me je klical sin Matija in mi pripovedoval o testu matematike, a ga sploh nisem slišala, ko sva končala, sploh nisem vedela, katero oceno je dobil. Očitno sem bila tisti hip usmerjena zgolj vase, sliši se egoistično, a to sem verjetno potrebovala, vso energijo, ki je ostala, sem potrebovala le zase. Včasih se mi zdi, da ne bom prenesla niti kaplje več v svojem kozarcu, da bo šla vsaka, že najmanjša kapljica čez rob, včasih mislim, da se bom izgubila. Ampak vedno gre, za zdaj še vedno gre.



Je ponovitev bolezni morda odgovor na stisko ob nedavni ločitvi?

Mogoče tudi, ne vem. Večkrat sem razmišljala o tem, ali je tudi moj Hodgkin povezan s stisko tistih štirih let po smrti mame. Če bi to lahko kdo zagotovo potrdil, bi bilo veliko laže, a v resnici tega ne ve nihče. Sem zelo pragmatična, mislim, da imam verjetno gensko predispozicijo, nagnjenost k bolezni, sicer pa bi bili lahko karcinomi tudi posledica takratnega zdravljenja s kemoterapijo in obsevanjem, ta predel trebuha in hrbta je bil namreč v obsevalnem polju.

Rak je težko dokončno ozdravljiv, vedno obstaja možnost, da v telesu ostane kakšna celica.

V medijih se veliko piše o ozdravitvah, o tem, kako je kdo premagal raka. To je seveda dobro, presega se tabuje, presega se strah, a vendarle je rak kronična bolezen. Ko sem nekoč delala intervju z onkologinjo, mi je rekla, da je rak ena najbolj ozdravljivih kroničnih bolezni. In tako ga tudi jemljem. Z njim živim, a to ne pomeni, da me obremenjuje, le zavedam se, kje sem, zavedam se, da moram biti pozorna in nežna. Do sebe in drugih. To pomaga.

Zdi se mi pomembno, da otroka poznata resnico, ne predstavljam si, da bi o raku po pomoti slišala v mojih pogovorih z drugimi. Otroci v svojih glavah napletejo marsikaj, naslikane so lahko strašne stvari, dosti bolj strašne, kot je resnica sama. 

Kako ste se o tej temi pogovorili s svojima otrokoma?

Ko sem letos zbolela, sem jima povedala, da imam raka. Povedala sem jima, da je bil tako karcinom v trebuhu kot melanom na hrbtu v začetni fazi, da sta bila oba zgodaj odkrita. Razložila sem jima, da bom potrebovala nekaj časa, da bom znova pri močeh. Otroci čutijo svoje starše in ker sem se sama z boleznijo soočila mirno, se je to preneslo na moje najbližje. Prišli so k meni v bolnišnico, že prvi dan, ko sem bila še vsa v cevkah. Tu in tam sta otroka prišla tudi sama, Matija me je včasih obiskal kar med glavnim odmorom, saj je njegova gimnazija v bližini. Zdi se mi pomembno, da poznata resnico, ne predstavljam si, da bi o raku po pomoti slišala v mojih pogovorih z drugimi. Otroci v svojih glavah napletejo marsikaj, naslikane so lahko strašne stvari, dosti bolj strašne, kot je resnica sama. Vseeno pa se zavedam, da nič ne mine brez posledic, nič ni brez preostanka. Delam po najboljših močeh in v najboljši veri in upam, da si ne delam le utvar, da uspešno premagujemo težave.



Ne le posameznik, celotne družine nosijo v sebi trpljenje prednikov in dogodkov iz preteklosti. Kljub velikim izgubam ste obnovili stik z dedkom, ki ni bil del vaše mladosti.

Nesmiselno se mi zdi, da bi ljudje razdirali stvari v tem kratkem življenju, ki ga živimo. Moj dedek, mamin oče, se je od družine oddaljil tako davno, da sem ga v otroštvu poznala le s fotografij. Nesoglasja, ki sta jih imela z mojo mamo, so bila zanju prevelika. Žal bi mi bilo, da ga ne bi znova poiskala, tudi če bi me zavrnil. Odraslost mi je prinesla razumevanje, kako veliko stisko v družini, predvsem pa stisko mame in babice, je povzročil njegov odhod. Želela sem ga pripeljati nazaj k mami. In sem ga. Potem mi je dal kito njenih las, dal mi je njen DNK, kaj ni to neverjetno? Na simbolni ravni sva zaprla veliko rano. Vsaj jaz gledam na to tako.

Sprva mala nesoglasja in pomanjkanje besed pripeljejo do velikih razkolov, ki so v resnici tako zelo odveč.

Težko je stopiti korak nazaj, premagati zaverovanost vase in svoj ranjeni ego. A ko to narediš, najdeš mir. Ko sva skupaj obiskala mamin grob, takrat ni vedel niti, kje je pokopana, se ji je tiho opravičil. To so energije, ki se ne izničijo, to je res nekaj čarobnega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE