Kako vi gledate na to, da je treba otroško naivnost in sanje pokopati, da bi postali »odrasli«? Kaj kasneje v življenju postanejo razlogi za brezskrben smeh?

Otroško naivnost in sanje lahko »odraslo« življenje le navidezno za nekaj časa »zamrzne«. Šok utiša smeh. Naivnost pa, ki jo enačim s čistostjo duše, zaradi sramu upogne glavo; nema odstopi prostor razumu. Ko ta vzame dejstva v svoje roke, analizira, dojame, razreši in otroka v sebi seznani z ugotovitvami o realnem stanju v realnem svetu. Otroška naivnost in sanje se povzpnejo na višjo stopničko in se vzpenjajo do naslednje izkušnje in vnovičnega procesa ozaveščanja. Značaj ostane nespremenjen. Spoznaš, da v življenju opuščaš vse, razen brezskrbnega smeha, ki dobro ve, da se vse hitreje premikaš k robu.

Nekatere ženske delajo veliko napako, ko se preveč ukvarjajo z vprašanjem, kako spremeniti in zadržati svojega moškega. Osebno sem premogla več egocentrizma in se ukvarjala predvsem s tem, kako zadržati samo sebe. 

Velikokrat ste v intervjujih povedali, kako močno je na vašo vzgojo vplival oče, ki vas je zbližal ne samo s svetom književnosti, temveč vas vzgojil tudi v samobitno in samozavestno žensko. Kaj bistvenega vam je dal, kar vam je ostalo za vedno?

Primarna družina in vzdušje v njej sta za otroka odločilna. To prtljago kot nahrbtnik nosiš s sabo. A tudi če ima otrok lepo in ljubeče otroštvo, to ne pomeni, da so mu bile dane idealne okoliščine za kasnejše življenje.

Da, moj oče se je do mene kot do osebnosti vedno vedel spoštljivo, ljubeče, toplo in zrelo. Verjel je vame in me naučil, da me tisti, ki ne bo znal prepoznati in spoštovati moje osebnosti, ni vreden. Naučil me je ceniti samo sebe. Soprog, s katerim sem že 43 let, ima danes enak odnos do mene, kot ga je imel moj oče. Je to naključje?



Ne vem. Vem pa, da ste se morali otresti številnih iluzij, ko ste postali mama in žena. Od katerih se je bilo najteže posloviti?

Najprej iluzije o človeku. Spoznala sem zver v njem, krvoločnost, hinavščino, krutost, nadmoč, zavist, sovraštvo ... Odreči sem se morala iluziji o popolnem moškem. Kot žensko me je šokiralo, kako zelo embrionalen je moški ego.

Kot mama sem spoznala, da nas otroci bolj potrebujejo kot ljubijo. In mi jim ta egoizem tudi omogočamo. Ko sem to dojela, sem se zavrla vase in hitela še živeči mami izpovedati ljubezen.

Bila sem prepričana, da z denarjem in izobrazbo pride tudi moč, da v moško-ženskih odnosih enakopravno sodeluješ. Po potrebi tudi zmagaš. Spregledala sem čustva. 

Lahko z bralci delite nekaj pragmatičnih nasvetov za dolgoživost zakona?

Z Janezom se nama je zgodila usoda – srečala in prepoznala sva se dva s podobnim odnosom do bistvenih človeških, življenjskih vprašanj. Oba sva predvsem zelo odgovorna. Do sebe, drug do drugega, otrok, vnukov, do sočloveka skratka. Razumevajoča sva tudi do spodrsljajev. A tudi velike, pristne in globoke ljubezni niso imune na pasti življenja. Pomembno je, da jih dva premagujeta skupaj, z roko v roki. Seveda je v najini zvezi veliko vlogo igrala strast, a če v očeh drugega ne bi prepoznala duše, se tudi strast ne bi vnela.

Nekatere ženske delajo veliko napako, ko se preveč ukvarjajo z vprašanjem, kako spremeniti in zadržati svojega moškega. Osebno sem premogla več egocentrizma in se ukvarjala predvsem s tem, kako zadržati samo sebe, svoje dostojanstvo in vse drugo prilagoditi temu, da bom lahko v družini normalno delovala.

Pred nekaj dnevi sem soprogu, ko sva govorila o ženskah, ki preveč ljubijo, ne glede na to, ali si to moški zasluži ali ne, rekla: »Tudi ti me ljubiš neomajno in ne glede na vse. Mogoče je 'kriv' specifičen gen?« Odgovoril mi je: »Ljubim te tako in toliko, kolikor mi daješ. Dobim vse, kar pričakujem in potrebujem od tebe. Drugače ne bi šlo.«



Imata dve hčerki. Se spomnite določenih besed ali misli, za katere ste si zavestno želeli, da jih nikoli ne bi pozabili?

Učila sem ju, da morata imeti izobrazbo in denar. Lasten denar je ključ do osebne svobode in človeškega dostojanstva. Do moči. Očitali sta mi, da o mnogih drugih odnosih nisem črhnila niti besede. Na primer o odnosih z moškimi, ljubezni do njih.

Bila sem prepričana, da z denarjem in izobrazbo pride tudi moč, da v moško-ženskih odnosih enakopravno sodeluješ. Po potrebi tudi zmagaš. Spregledala sem čustva. Ljubezen ženske do moškega. A kako naj ju naučim nečesa, česar sama ne poznam? Ne znam ne ljubiti ne spoštovati nikogar, ki tega ni vreden!

Zaposlena ženska potrebuje močno socialno komponento v državi, da ji krije hrbet, njej in otroku omogoči dostojno življenje. To hrbtenico mora ženska, ki se želi uresničevati na vseh osebnostnih področjih, celo zahtevati! 

Biti ženska. Kaj vam pomeni ta stavek?

Tisočletja so ženske rojevale kot proizvodni stroji, vsako leto po enega otroka, rezultat dve sekundi dolgega »seksa«. Da so lahko potem fante (deklice so bile kakopak manjvredne) pošiljali v vojno in tako izpolnili interese peščice. Biti mati je, kot vse v življenju, medalja, ki ima dve plati. Prva stran je užitek, ki te razvije, druga pa skrb, ki te lahko ubije.

Ženska je kompleksno bitje: z možgani, dušo, čustvi in svojim poslanstvom. Bog ne loči med spoloma.

Človek potrebuje sočloveka. To je dejstvo. Kapital pa potrebuje potrošnika. Svet deluje tako, da človeško bitje izolira od vsega, kar ga definira kot človeka: od sebe samega, ljubezni, od bližine z drugim. Kapital ima namreč jasen cilj: tega osamljenega posameznika usmeriti v odvisnost od zdravil, živil, mode in vseh drugih neumnosti, ki ga spremenijo v ovco.

Moški in ženska lahko imata vse, ljubečo skupnost in bližino, a le če se zavedata pasti, v katero ju zvablja interes multinacionalk. Izvir vseh vojn, vsega odtujevanja, vseh mimohodov je v pomanjkanju komunikacije. Tudi med državljani in državo. Zaposlena ženska potrebuje močno socialno komponento v državi, da ji krije hrbet, njej in otroku omogoči dostojno življenje. To hrbtenico mora ženska, ki se želi uresničevati na vseh osebnostnih področjih, celo zahtevati! Rada sem ženska. Ne ljubim samo svojega spola, ljubim svoje življenje.



V knjigi opisujete, kako je bilo, ko ste z očetom prvič prišli v Ljubljano, da bi se vpisali na ekonomsko fakulteto. Prespala sta v hotelu, mesto in Slovenci pa so se vam zdeli čarobni. Je Slovenija izpolnila vsa vaša pričakovanja?

Slovenci se mi niso le zdeli čarobni, oni so čarobni! Škoda, da niso takšni tudi drug z drugim. Le do tujcev. In jaz sem – tujka. To mi ves pisateljski svet daje vedeti že 27 let. Ko je Branko Gradišnik pred skoraj 27 leti predstavljal moj roman Za ovinkom zakona, je poudaril: »Iz Azrinega romana žari visoka zavest. Toda, ne domišljajte si, da je to slovenska zavest. To je zavest bosanske pisateljice.« Zelo dobro sem razumela, kaj je povedal. In nisem silila v svet, ki mi je postavil mejo, v svet, ki me je odrezal. Dovolj mi je bilo, da se lahko s pisanjem izražam in da me Slovenci berejo. Zdaj že tretja generacija. Ne nazadnje pripadam samo sebi. Na zemeljske delitve in opredelitve se ne spoznam in jih ne priznavam.

No, moram biti poštena; ko sta me Vlado Žabot in Evald Flisar povabila v Društvo slovenskih pisateljev, sem v smehu odklonila: »Zakon z Janezom je edina uradna obveznost, ki sem jo sklenila.«

Z dušo, srcem, z vso naivnostjo, čistostjo, sanjami in vero v dobro, v plemenito, v čast ostajam dojena z istim mlekom. Le da sem oplemenitena in obogatena s spoznanji o drugačnosti »novega« okolja. 

Koliko je v Azri s slovenskim priimkom Bosanke, ki ljubi z vsem bitjem in katere poslanstvo je, da daje, kar ima?

Vsa. Z dušo, srcem, z vso naivnostjo, čistostjo, sanjami in vero v dobro, v plemenito, v čast ostajam dojena z istim mlekom. Le da sem oplemenitena in obogatena s spoznanji o drugačnosti »novega« okolja.