Človek mora zadeti ob dno, da bi se lahko povzpel proti vrhu. To ste v preteklosti že ničkolikokrat izkusili. Katera prelomnica vam je dala zagon, da ste se nehali pogrezati v agoniji družbenih predsodkov?

Če bi štela vse modrice ob padcih, bi potrebovala preveč časa. Dna nikoli nisem enačila s porazi, ampak izhodiščem za nov začetek. Moja največja ničta točka je bila brez dvoma sprememba spola, natančneje operacija sama, ko sem vsaj telesno čez noč postala tisto, kar sem čutila že od malega. Nov spolni organ še ne pomeni, da si se preobrazil v žensko, kajti esenca spola se skriva v duši, do katere se lahko prebiješ le s pomočjo hormonske terapije. Ta me je pospremila skozi pravi pekel, ko mi je v hipu odsekala agresivni moški testosteron in ga nadomestila z nežnim, občutljivim ženskim estrogenom. Sprejeti svoje novo telo, nove občutke, predvsem pa ozavestiti novo spolovilo je bila najtežja preizkušnja doslej. Zveni zelo zapleteno in kontradiktorno, saj se najprej na vse pretege trudiš, da postaneš družbeno sprejemljiv, kajti ženska s penisom je v naši patriarhalni vzgoji še vedno moški. Potem pa se zbudiš iz narkoze po večurni operaciji in se znajdeš v še bolj zbeganem labirintu, podobno kot majhno nebogljeno dete. Novo rojstvo ni le simboličen naslov moje biografije, ampak dejansko stanje telesa in duha po spremembi spola, ki ti postreže le z dvema izbirama – končati kalvarijo s samomorom ali začeti še trše delati na sebi.



Veliko transseksualcev se po operaciji odloči za prvi, zasilni izhod, ker preprosto ne prenesejo zadnjega in hkrati najtežjega izziva na poti do sreče – soočenja s seboj. Ste večkrat omahovali ali se izplača nadaljevati življenje?

Suicidalne misli so stalnica pri raznoterih odmikih od družbenega povprečja. Dijak dobi slabo oceno in se zaradi prevelikih pričakovanj družine vrže pod vlak. Podobno je pri partnerskih odnosih in sploh v človeštvu. Tudi sama sem se znašla na robu prepada, pravzaprav sem bila tja potisnjena, ker nisem smela biti to, kar sem. Sama sreča moji trdoživosti, sicer bi že zdavnaj končala pod kakšnim mostom. Tako sem izbrala brezkompromisni boj in šele danes se tega zavedam v polnem obsegu, saj se mi takrat niti sanjalo ni, da ni z mano nič narobe. Krivila sem sebe pa mamo, očeta, prijatelje, ves svet. Ljudje smo v svojem bistvu zelo površinski in nepoznavanje hitro nadomestimo z obsojanjem. Mar bi se raje poglobili v pojav, odnos, ga začutili, predelali in širili to spoznanje. S tem bi marsikomu prizanesli, predvsem pa blagodejno vplivali k sožitju na tej pisani obli. 

Počasi sem začela spoznavati resnico, kajti večina njih je lačna tega, kar imam jaz – da živim sebe. Sploh jim ni jasno, kako lahko po vseh travmah še vedno pokončno stojim pred njimi. 

Povrhu ste bili še medijsko izpostavljeni in bolj neposredno občutili opazke, sodbe, udarce. Zdi se, da ste zaradi želje po ugajanju pozabili na svoje bistvo.

Za ljudi iz javnega življenja so ti pritiski še toliko intenzivnejši, zato si ustvariš varnostni zid, nadeneš si masko in se pretvarjaš, da ti nič ne more do živega. Bolj ko boli, bolj stiskaš zobe in se skoznje na silo smehljaš. V tej zablodi sem živela skoraj petinštirideset let, dokler nisem ustvarila nekakšnega katalizatorja, skozi katerega sem prečistila prave prijatelje od zlaganih. Vsake toliko se je skozenj pretihotapil kak tujek, kot opozorilo, da se moram še bolj osredotočiti nase. Počasi sem začela spoznavati resnico, kajti večina njih je lačna tega, kar imam jaz – da živim sebe. Sploh jim ni jasno, kako lahko po vseh travmah še vedno pokončno stojim pred njimi.



Pravite, da ste zadnji dve leti intenzivno čistili svojo mentalno podstreho. Kako ste se tega lotili?

Začela sem pri temeljih, torej pri družini. Doma na Rabu sem predelala vse odnose tako temeljito, da zdaj že komaj čakam, kdaj bom spet odšla na otok in z mamo na terasi popila kavico. Očetovo nerganje mi ne pride več do živega, celo simpatičen mi je postal s svojimi pripombami, ki so me včasih spravile ob živce in so bile eden glavnih razlogov, zakaj sem se izogibala obiskov domačega kraja. Vsa ta leta sem hrepenela po njihovi bližini, osamljena prejokala božične in druge praznike, bila odvisna od altruizma posameznikov iz bližnjega okolja in ko sem se sprijaznila, da me večina nikoli ne bo sprejela takšne, kakršna sem, se je zgodil čudež. Nenadoma sem začela dobivati potrditve tistih oseb, ki mi pomenijo največ. Z mamo sva vzpostavili neverjetno močan odnos, redno komuniciram tudi s sestro, kot majhna punčka se razveselim vsakega sporočila, poljubčka in objema domačih. 

Danes se s popolnim mirom in brez občutka krivde ozrem v obdobje, ko sem bila nesramna, nespodobna, celo zlobna na trenutke. 

Je bil ključ do vašega spoznanja preprosto sprijaznjenje z nečim, kar je ljudem preveč samoumevno?

Točno tako! Pospravila sem svoj ego, pomahala v slovo zlaganim odnosom in prvič v življenju zadihala. Recept se zdi sila preprost, že preveč, zato je tako malo ljudi zares srečnih. Do preprostih stvari je vedno najteže priti. Nehala sem se tolažiti z dejstvom, da je za vse kriva družba z ustvarjanjem pritiskov na bližnje, z zavestnim manipuliranjem in škodovanjem. Vse to me je med odraščanjem naredilo agresivno in posesivno. Danes se s popolnim mirom in brez občutka krivde ozrem v obdobje, ko sem bila nesramna, nespodobna, celo zlobna na trenutke.



Morda zato, ker ste delovali po sistemu raje napadati kot biti napaden?

V to sem bila prisiljena. Nemalo se jih hrani s človekovo bolečino in tudi mene so skoraj posrkali medse. Postajala sem jim vse bolj podobna in se zato znašla v razcepu – poenačiti se z njimi ali postati človek v polnem pomenu. Padla je odločitev, da začnem sebe spreminjati na bolje in naj drugi ostanejo, kakršni so. Sledil je intenziven proces poglabljanja vase, meditiranja in iskanja dejanskih vzrokov za svoje nesrečno življenje. 

Verjemite mi, da ne bi bilo toliko nepotrebnih lepotnih posegov in drugega nespametno porabljenega časa, denarja, energije, če bi sprejemali druge takšne, kot so. Za mano so različna obdobja in še vedno se nisem popolnoma osvobodila obsedenosti s popolno ženstveno podobo. 

Pustimo ezoteriko na strani, a dejansko oddajate povsem drugačno, bolj umirjeno energijo. Videti ste bolj sproščeni v svojem telesu. Ne potrebujete več dolgih rdečih nohtov, da bi bili čim bolj ženstveni, celo s kilogrami ste se spoprijateljili, prav tako ste začeli »kofetkati« z gubicami.

V meni je vsaj toliko nečimrnosti kot v večini izmed nas. Predolgo nas že marketinško zastrupljajo, da bi postali čim bolj obsedeni s svojim telesom. Tukaj je še predalčkanje vso zgodovino človekovega razvoja po spolu, barvi kože, verskem prepričanju … Tako hitro se naučimo uporabljati nove tehnologije, novih spolov pa nikakor ne moremo sprejeti. Jaz svojega nisem spremenila, da bi si bila bolj všeč, ampak sem ga morala, da so mi v potni list končno zapisali Ž kot ženska. Zveni malce karikirano, pa ni. Verjemite mi, da ne bi bilo toliko nepotrebnih lepotnih posegov in drugega nespametno porabljenega časa, denarja, energije, če bi sprejemali druge takšne, kot so. Za mano so različna obdobja in še vedno se nisem popolnoma osvobodila obsedenosti s popolno ženstveno podobo. Ampak napredek je očiten, že samo z vašim opažanjem, da sem si povsem postrigla dolge rdeče nohte, ki mi jih je zavidala marsikatera ženska, sem stopila korak naprej. In ne, nisem se jih taktično znebila, ker bom kuhala v resničnostnem šovu MasterChef. (nasmešek)



Menda ste zaradi fiksne ideje o popolnem ženskem videzu naredili nekaj lepotnih korekcij na vagini?

Takoj po operaciji sem to storila, ko sem bila še v drugačnih sferah. Cilj je bil seveda čim boljše približanje »originalu«. Danes sem zavest olajšala velikih pritiskov, hkrati pa opažam, da so tudi ljudje okoli mene bolj umirjeni. Pri meni gre za paradoks, ko se na vse pretege trudiš, da bi te družba sprejela, nato pa ti ta ista družba pravi, da bodi to, kar si. Človek je res čudna vrsta.

Zdaj ste torej končno in dokončno sprejeli samo sebe?

Upam si to trditi. Velik nos, štrleča ušesa, možata roka, okrogel trebušček, vse to je postalo brezpredmetno. Ni ti treba biti transseksualna oseba, da ugotoviš, kako okrutni znamo biti drug do drugega. Vendar brez te izkušnje ne bi nikoli prišla do svojega bistva in bilo je vredno vsake kaplje znoja, krvi, solz. 

Bila sem sama, zdaj sem svoja, in odkar sem svoja, sem vedno raje sama. 

V duhu tokratne Oneplus ste utelešenje samosvojosti. Kako si razlagate ta pojem?

V polnem obsegu besede sem doživela vse, kar ta izraz pooseblja. Bila sem sama, zdaj sem svoja, in odkar sem svoja, sem vedno raje sama. Zdaj moram to samosvojost le še združiti z nekom, ki bo vreden moje ljubezni.