Barbara Cerar

Nisem brez greha

Ob vsakokratni omembi imena slovenske gledališke in filmske igralke Barbare Cerar v mislih zagledam njen obraz na vlaku iz filma Ekspres, ekspres. Ne vem, kaj je bilo tisto na njej, da je bil že en sam pogled dovolj. Od takrat se je zgodilo mnogo. Z vsako vlogo se je oblikovala v mogočnejšo karakterno igralko, ki je plašnosti odvzela prostor in iz nje ustvarila osebnost, ob kateri veš, da te nikoli ne bo pustila ravnodušnega.

Barbara, kaj vam pomeni svoboda?

Včasih se mi je zdelo, da sem meje svoje svobode dosegla vsakokrat, ko mi je kdo rekel, da nečesa ne smem ali ne zmorem. Takrat sem začutila, da živim znotraj okvirja, ki pa sem si ga seveda želela prestopiti. Kadar koli sem slišala, da morda nekaj ni zame, da nečesa nisem sposobna, se je obenem porodilo tudi vprašanje: Zakaj pa ne? V meni je vedno živela upornica, ki me je silila, da se lotim ravno tistega, ob čemer so drugi podvomili v moje sposobnosti. Ko to govorim, nimam v mislih upiranja prepovedi, da zvečer recimo ne smem na žur. To se mi je seveda zdelo "neumno", a ne tako pomembno, da bi terjalo nepokornost. (Smeh.) Govorim o resnejših omejitvah in prigovarjanjih, kot recimo tistih, da iz igralskega testa pa res nisem.

Uresničila sem svoje mladostne sanje; imam poklic, ki ga rada opravljam, sem finančno neodvisna, kar je izjemno pomembno. Tudi zato, ker to ženski daje možnost, da odide iz odnosa, ki zanjo ni dober; starejše generacije žensk te možnosti niso imele, in zanjo sem hvaležna. 

Se je to, da vam je nekdo konkretno odsvetoval igralski poklic, resnično zgodilo?

Ja. Veste, ko premišljujem o svojem odraščanju, si moram priznati, da nikoli nisem bila tiste vrste oseba, ki bi zacvetela vsakokrat, ko bi bila v središču pozornosti. Všeč mi je bilo, če sem se umaknila malce na stran, opazovala druge ... Ko se danes znajdem v okoliščinah, ki od mene "zahtevajo" medijsko izpostavljanje na primer, se počutim enako kot takrat v srednji šoli, ko sem se znala zabavati tudi, če nisem bila v ospredju dogajanja. Ko je bilo konec gimnazije treba povedati, kje se vidimo v prihodnje, nihče ni pričakoval, da si želim na Akademijo. Spomnim se konkretnega učiteljičinega stavka: "Ah, ti pa že nisi pravi tip za to!" Kot da obstaja samo en profil igralca! (Smeh.) In to ekshibicionist, ki nenehno preži na priložnost, da se lahko pokaže. Priznam, da je za igralca neka doza nečimrnosti nujna, da lahko stopiš na oder ob večerih in se pokažeš več sto ljudem. A ko sem kot najstnica slišala takšne in drugačne pomisleke glede tega, v katero smer bom šla dalje, so me ti vedno ujezili. Morda zato, ker sem, odkar pomnim, strašansko rada brala. In v vseh teh knjigah, primernih in tudi neprimernih za moja takratna leta, sem dobivala podobna sporočila; v njih sem prebirala o moških in ženskah, ki jim je uspelo ravno tam, kjer so drugi trdili, da nimajo kaj iskati. In seveda se mi je potemtakem zdelo, da lahko podobno bojevito živim tudi sama. (Smeh.) Ko v prvem poskusu nisem naredila sprejemnih izpitov, sem bila precej potrta. A ne za dolgo. Jih bom pa naredila v drugo, sem si rekla. Ja, vedno sem bila trmasta. To je v moji naravi. Včasih se je ta kazala celo do te mere, da sem hotela z glavo skozi zid. Danes ne več. Moj odziv na omejevanje svobode se je nedvomno spremenil. Mislim, da v največji meri, ko sem postala mama. Ko si odgovoren za drugega človeka, postaneš ti tisti, ki na nek način začne omejevati drugega. Odkar sem mama, se namreč ne sprašujem več tako pogosto, kje, kdaj in kdo mi krati pravice, ker sem trenutno jaz tista, ki postavljam meje drugemu bitju. (Smeh.)



Kako gledate na življenje v Sloveniji, kjer je kljub številnim pomanjkljivostim na voljo dovolj priložnosti za kakovostno življenje?

Uresničila sem svoje mladostne sanje; imam poklic, ki ga rada opravljam, sem finančno neodvisna, kar je izjemno pomembno. Tudi zato, ker to ženski daje možnost, da odide iz odnosa, ki zanjo ni dober; starejše generacije žensk te možnosti niso imele, in zanjo sem hvaležna. Hvaležna sem tudi, ker imamo v naši državi še vedno "brezplačno" šolstvo. Občutek, da je tvoj otrok varen, je prav tako neprecenljiv. Če vzamem v zakup še dejstvo, da se lahko v primeru zdravstvenih težav obrnem na javno zdravstvo, potem lahko rečem, da so moje osnovne potrebe zadovoljene. Seveda se marsikaj spremeni, ko prižgem televizijo, ali začnem brati dnevno časopisje. Takrat se začnem spraševati, ali je moj pogled na svet realen, ali je morda zamegljen z dejstvom, da na svet zunaj zrem z nekega varnega otočka, ki je lahko že jutri "pod vodo". Ne jenja občutenje, ki ga nosim v sebi, da se nahajamo na točki preloma, katerega posledice bomo doživeli tudi mi sami. Politična in naravna katastrofa bosta vzniknili z roko v roki; občutek, ki me prežema ob tej misli, je vse prej kot prijeten. Vseeno se mi zdi, da sem po naravi optimistka. A takšna, ki ima v sebi tudi starega in zagrenjenega cinika, ki se vsake toliko oglasi. Pogleda skozi okno, vidi svet rožnat in lep, pa že dobi občutek, da mora zarohneti. (Smeh.)

Med nama s hčerko opažam zanimiv preplet podobnosti. Ko jo pogledam, vem, da sva si bili namenjeni. Če sem iskrena, sva si kar strašljivo podobni. Me pa, seveda, strašansko veselijo razlike med nama. 

Vaša hčerka je zdaj v prednajstniškem obdobju. Kako opazujete njeno odraščanje, o čem premišljujete, ko spremljate njen razvoj v samostojnega človeka?

Čeprav smo potomci svojih prednikov, smo predvsem neke samostojne entitete, ki na svoji poti srečujejo tudi druge sorodne duše, ki niso krvno sorodstvo, ampak smo z njimi povezani na neki metafizični ravni. Lahko jih prepoznaš nekje na polovici svojega življenja, v svojem sosedu, morda v človeku na drugem koncu sveta. Tako kot jaz. Med nama s hčerko opažam zanimiv preplet podobnosti. Ko jo pogledam, vem, da sva si bili namenjeni. Če sem iskrena, sva si kar strašljivo podobni. Me pa, seveda, strašansko veselijo razlike med nama.

Zaupajte mi nekaj svojih vlog, ki so vas močno oblikovale. Vsaka predstava je izkušnja zase, a za igralca globoko transformativne so vseeno redkejše.

Gotovo je na prvem mestu predstava Dnevnik Ane Frank, ki sem jo prvič odigrala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pred dvajsetimi leti. Vloga Ane se me je močno dotaknila najprej zato, ker sem igrala dejansko osebo, ne nekega fiktivnega lika. Seveda sem Dnevnik brala že prej, a je izkušnja, ko se moraš v drugega utelesiti, se postaviti v okoliščine njegove stvarnosti, premišljevanje, pisanje, ki je bilo za njena leta nepredstavljivo mogočno ... No, začneš se počutiti strašansko majhnega. Morda se bo slišalo nenavadno, ampak med tem, ko smo ustvarjali in nato uprizarjali predstavo, sem dejansko začutila, kot da sem v celoti začutila njeno dušico, vso njeno stisko. Zdelo se mi je, da je to več kot vloga, kot da je v resnici obujanje spomina na nekaj, česar ne bi smeli nikoli pozabiti. Druga predstava, ki se mi utrne kot pomembna, je bila Barčica za punčke Milene Marković.



Vlogo v njej ste dobili kmalu potem, ko ste prišli v Dramo, ne?

Res je. Predstava je sicer zgodba umetnice, v katere vlogi sem bila jaz; od takrat, ko je bila še dete, do starke. V njej se odvrti tudi pripoved o prizadetem otroku, ki ga rodi, in ji ga iztrgajo iz rok, ter vsa ta bolečina povezana s tem ... Vlogo sem začutila kot izjemen izziv, a hkrati kot nekaj, kar je ravno pravšnje zame. Ne vem, zakaj. Imela sem občutek, da se je prav vse postavila na pravo mesto. Predstava je bila čudovita, jaz pa sem igralsko ravno z njo ogromno napredovala. Naslednja zame "usodna" predstava je bil gotovo Angel pozabe Maje Haderlap. Resnična zgodba, ki je v središču, se me je globoko dotaknila. Ne spomnim se, da bi bila kdaj koli tako strašansko vznemirjena in polna treme, kot takrat, ko sem izvedela, da si bo predstavo ogledala sama avtorica. Tistega dopoldneva pred premiero ne bom nikoli pozabila. Vesela sem, da je bila Maja Haderlap s tem, kako smo njeno knjigo postavili na oder, zadovoljna. Potem je tu še dramska opera Deklica s strunami, spet predstava, ki se posveti življenjski poti umetnice. Tokrat violinistke, ki z vlakom kot ulična glasbenica potuje po Evropi. Predstava se ukvarja z vprašanjem meja, "žice", zidov in nenazadnje razčiščevanja s pokojnim očetom, ki se ji prikazuje na njeni poti k boljšemu življenju. Vse te predstave, ki sem vam jih sedaj naštela, imajo pravzaprav nekaj skupnega: V vseh njih so v ospredju ženske, ki iščejo boljše življenje, ženske, ki prav z močjo umetnosti skušajo pozabiti na vso žalost.

Včasih lahko le z bežnim pogledom pozornosti nekomu spremeniš življenje na bolje, drugič tvoje nepozorno ravnanje drugega pahne v nemir. V svoji koži se dobro počutim le, če s svojimi sobivajočimi delim lepe stvari. 

Prej ste omenili, da je finančna samostojnost ženskam omogočila tudi možnost čustvene svobode. Oni dan pa mi je prišel pod roke tekst, ki je omenjal t. i. ogrožene moške. Postajajo moški ogrožena (živalska) vrsta, kaj pravite?

Ah, kaj pa vem. Nikoli nisem zmogla dobro razumeti te "nasilne" delitve. Vsi smo ljudje. In govoriti sedaj, da obstajata dve različni vrsti, od katerih je ena ogrožena? Zdi se mi smešno, to je vse. Skozi zgodovino se je nedvoumno spreminjala vloga ženske, a tudi moškega. Pravice pa, vemo, ostajajo precej fluiden pojem. Ženske jih imamo danes nedvomno več kot nekdaj, a še vedno manj kot moški. Različna je tudi naša biološka vloga. Eno od vprašanj, ki ga najpogosteje dobim, ko v pogovoru z novinarjem debata nanese na družino na primer, je: Kako usklajujete svoje družinsko in poklicno življenje? In če zdaj govoriva o t.i. "ogroženih moških", seveda moram omeniti, kako grozno mi gredo takšna vprašanja na živce. Zakaj? Najprej zato, ker seveda moškim kolegom vprašanja o družini nihče ne postavlja, potem pa tudi zato, ker že vprašanje samo po sebi ponuja pomislek, ali morda to, da si igralka, ne pomeni tudi, da si slaba mama? "Že že, si umetnica, nič ne rečem, uspešna, super, ampak kdo pa doma otročiču pravljice bere, ko si ti na odru?" Včasih se celo zgodi, da kdo izrazi svoje razočaranje ob tem, da sam morda ni (z)mogel na pot umetnosti in se primerja z mano, med vrsticami pa "prebereš": "Ah, no, morda jaz nisem umetnica, ampak sem pa vsaj dobra mama." In včasih sem celo jezna sama nase, ko na vprašanja o tem, kako združujem oboje, skušam odgovoriti, da se nekako že da, saj nisem sama. Kot da bi se hotela opravičevati! Čemu?! In zato se mi zdi naravnost smešno govoriti o ogroženih moških v luči dejstva, da danes še vedno pogosto naletiš na prepričanje, da je edina spoštovanja vredna ženska tista, ki doma skrbi za otroke. No, pa saj bi tudi njej slej ko prej očitali ravno to – da nima kariere.



Ljudje se moramo vsake toliko načrtno spomniti, da je tisto, po čemer se je vredno spominjati nekega življenja, pravzaprav stkano iz drobcenih trenutkov vsakdana, ki so nas zaznamovali onkraj naših najbolj divjih pričakovanj. Kako vi razumete način, s katerim vplivamo in se dotikamo življenj drug drugega?

Včasih lahko le z bežnim pogledom pozornosti nekomu spremeniš življenje na bolje, drugič tvoje nepozorno ravnanje drugega pahne v nemir. V svoji koži se dobro počutim le, če s svojimi sobivajočimi delim lepe stvari. Ne maram prepirov, ogovarjanja, pogrevanja trpkih zgodb preteklosti. Nisem brez greha, jasno, a se zavedam, da iz malega dejansko raste veliko. Življenje mi je to lekcijo dalo najbolj silovito takrat, ko sem kot prostovoljka delala v Gani. Dva meseca sem bila tam, "gola in bosa", brez kakršne koli predzgodbe o tem, kdo sem in kaj počnem v življenju. Bila sem tamkaj zgolj kot človek, ki bi rad naredil nekaj dobrega. Ta izkušnja me je naučila, kaj je zares tisto, kar poganja naš svet; delati dobro brez pričakovanj, prejeti nepričakovani nasmeh ... No, seveda se lahko sedaj kaj kmalu zgodi, da skozi okno optimizma začne tuliti tisti sitni, cinični starec. (Smeh.) Ampak res verjamem, da te šele priložnost, ko samega sebe zreduciraš v bitje, ki mu ni pomembno ne, kaj je bilo, ne kaj bo, ponese tjakaj, kjer lahko zares narediš kaj dobrega za drugega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE