Azra Širovnik

Žensko najbolj razočara spoznanje, da je vlagala v nevrednega moškega

Prejšnji teden je slovenska javnost dobila prenovljeno izdajo romana Za ovinkom zakona, ki je prvič izšel že leta 1992. V tem času je njegova avtorica, Azra Širovnik, prehodila pot, ki je poglobila njeno razumevanje življenja. In dodati ji je bilo treba, knjigi, uvide, ki tistim njenim nekdanjim stojijo ob boku pokončno. Ni le ena Azra, več jih je. In vsaka je prav posebna.

Na dan, ko to pišem, vas čaka predstavitev prenovljene izdaje knjige Za ovinkom zakona. Pri prvem natisu je doživela velik uspeh. Kako ste se lotili »prenove«? Ste morda spremenili kakšna spoznanja, ki ste jih navedli pred leti?

Ne, ničesar nisem »spreminjala«. Ponatis je dopolnjena izdaja. Originalni tekst je nastajal, ko sem še živela na Nizozemskem, moj urednik pa je bil v Ljubljani. Med nama ni bilo tekoče komunikacije o tem, kaj vse naj bi bilo v zgodbi. Prva izdaja se mi je zato zdela v bistvenih, psiholoških procesih zelo oskubljena, zato sem tej dodala le tisto vsebino, za katero se mi zdi, da je takrat umanjkala – psihološki razvoj, teža. In tudi globina, navsezadnje. Knjigi sem dodala tudi očetovo recenzijo. Prevedla sem jo iz bosanske izdaje v spomin nanj, na nekoč enega najuglednejših literarnih kritikov. Njegova recenzija v slovenski izdaji pa je tudi zahvala njemu, človeku, ki mi je vse življenje stal ob strani in me podpiral na vseh področjih. 

Še sebe ne moreš zavarovati pred kremplji usode, kako bi šele drugega?! 

Knjiga je bila prvič izdana leta 1992. Izid je tudi za vas pomenil nekakšno osebno osvoboditev. Kako z današnjo zrelostjo, modrostjo gledate na Azro, ki je pisala takrat?

Današnja Azra, z vsemi življenjskimi izkušnjami, ni nikakršen podaljšek Azre takrat. Osupljivo je, da obe enakovredno in samostojno obstajata druga ob drugi v vsej svoji avtentičnosti. Današnja Azra lahko živi in piše svoje zgodbe, ki ustrezajo njeni frekvenci in valovni dolžini. Ne more se, kajti za to ni kredibilna, vtikati, vmešavati, še najmanj pa »popravljati« ali zviška gledati na tisto Azro »včeraj«. Spoštuje jo, priznava. Obe živita enakovredno znotraj mene. Spoznala sem – in to odkritje je osupljivo –, da vse, kar se je kadar koli v nas rodilo, avtonomno živi v nas. Dovolj prostora je za vse te osebe. Vse jih ljubim in spoštujem. Ne izključujejo se.



V svojih številnih knjigah se dotikate medosebnih odnosov, iskrenosti, ljubezni pa tudi prevar in laži, vendar ste sami že zelo dolgo poročeni z enim in istim človekom. Študentsko ljubeznijo pravzaprav. V odnose običajno vstopamo vedno malce slepi. Katera so bila največja razočaranja, padle iluzije, s katerimi ste se morali spoprijeti kot žena nekega moža?

Da, zaljubila sva se v drugem letniku fakultete, stara točno 20 let. Nikoli se nisem dojemala kot žena nekoga ... Bila sva mlada človeka, ki jima je usoda namenila, da se prepoznava, sva si dodeljena. Usoda je bila tista, ki je hotela, da skupaj prehodiva največji del življenjske poti. Razočaranja? Vzgojena sem bila v zavedanje, da se nima smisla spotikati ob kamenčke na poti, da je zmagovalec tisti, ki pride na cilj. Cilj pa je smrt, odhod s tega sveta. Nisem ga še dosegla, a v zvezi z njim imam le eno željo – da me vzame popolnoma zdravo.

Kaj žensko najbolj razočara v moško-ženskem odnosu? Spoznanje, da je vlagala v nevrednega moškega. Moj mož pa je, kljub vsem pastem skupnega zorenja in odraščanja, s katerimi sva se morala spopadati in jih premagovati, bil vreden vsega, kar sem vložila v naju. Zato sva še vedno skupaj, natanko 44 let bo od tega. Zdaj nama je najlepše.

Kapitalizem vzgaja že otroke, uči jih, da je srečo mogoče najti v nakupovanju, materialnih dobrinah. Da je sreča imeti. A izkušnje mi kažejo, da je edina prava sreča – dati. Kdo mi bo verjel?! 

Se vam zdi smiselno ponujati nasvete za srečen in dolgotrajen zakon? Namreč, ali obstaja le nekaj temeljnih resnic, ki veljajo za vse, ali pa ima morda vsak par svoje »skrivnosti«, ki delujejo samo zanju?

Ni recepta za vse. V današnjem času kaotičnosti in razčlovečenja starih vrednot pa sploh ne, ko je ozračje polno instantnih nasvetov, kako doseči srečo. Kapitalizem vzgaja že otroke, uči jih, da je srečo mogoče najti v nakupovanju, materialnih dobrinah. Da je sreča imeti. A izkušnje mi kažejo, da je edina prava sreča – dati. Kdo mi bo verjel?! Vsekakor je za dober odnos, prijateljski, partnerski, skratka medčloveški, pomembno, da imata dva podobne vrednote, človeško zaupanje drug v drugega, sta sposobna spoštovanja, prijateljstva ter zavedanja o vrednosti vsega, kar sta ustvarila skupaj. Bistveno je zaupanje v nenadomestljivost njune zgodbe.



Imate že odrasli hčerki. Ena je poročena, druga ločena, obe imata otroke. Sta zadovoljni? Torej, se vam zdi, da vam je uspelo prenesti nanju tiste ideje, ki so ključne za to, da smo ženske, ko vstopamo v odnose, čim manj naivne? Je to sploh mogoče priučiti ali mora vsaka sama skozi svojo šolo?

Naučila sem se, da v neki fazi življenja preprosto moraš sprejeti dejstvo, da svojih otrok ne moreš zavarovati, jim preprečiti, da prehodijo pot lastne usode. Vsi starši, vključno z menoj, si želijo prevzeti breme svojih otrok na svoja ramena, a se to ne da. Vsi se moramo kdaj zbosti na iglicah svojega »ježa«. Še sebe ne moreš zavarovati pred kremplji usode, kako bi šele drugega?! Je pa res, da lahko daš le z lastnim zgledom otrokom vzor, kako težave premagovati, kajti izogniti se jim ne more nihče, kljub goreči želji staršev, posebno mater, da bi jih zaščitile pred zorenjem, ki pelje tudi skozi predore pekla. Naivni in tisti, ki to niso – vsi morajo s svojim križem na romarsko pot skozi življenje. Tako pač je.

Ljubezen je trdo delo, ki le na dolgi rok obrodi bogate in kakovostne sadove. 

Veliko potujete, se srečujete z ljudmi vseh starosti in poklicev. Povejte mi, kako se je v vaših očeh spremenil slovenski moški?

Slovenski moški? Prepričana sem, da ima evolucija svojo smer in se ne pusti ovirati. Današnji mladi očetje so videti prav ganljivo v tem, koliko so vključeni v družinsko življenje, kako ljubeči so do svojih otrok, tovariški do svojih žena ... Le želim si lahko, da bi v tem vztrajali, da bi razumeli preprosto dejstvo: ljubezen je trdo delo, ki le na dolgi rok obrodi bogate in kakovostne sadove. Želim si, da ne bi zamenjevali privida, bleščic cenene zaljubljenosti v iluzijo z dragocenimi vrednotami, kot sta ljubezen do otrok in do spoštovanja vredne soproge. Ta novi val prepoznavam povsod po Evropi; v Angliji, Španiji, Srbiji, Sloveniji, na Nizozemskem ... Naj le vztraja!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE