Na začetku romana Zajčje leto se časopisni urednik Vatanen in fotograf odpravljata na službeno pot. Pišete: dve nesrečni, cinični bitji. Bližala sta se srednjim letom, pričakovanja, ki sta si jih ustvarila v mladosti, se jima niso uresničila … Ob srečanju z zajčkom se Vatanen odloči za drugačno življenje, proda svoj čoln in se odpravi na sever Finske. Tudi sami ste delali pri časopisu in nato vse skupaj pustili.

V sedemdesetih se je tudi na Finskem razširil rumeni tisk, iskanje senzacij in škandalov kot povsod po svetu, in tudi mene so pošiljali na take naloge. Tega sem se preprosto naveličal. Tako in tako pa sem že petnajst let delal na najrazličnejših položajih pri časopisih in revijah, tako da sem imel vsega že malo zadosti. Začutil sem, da lahko v življenju naredim še kaj boljšega, kot da samo letam za javnimi osebnostmi in iščem njihove spodrsljaje. Prodal sem čoln in si z njim plačal nekaj mesecev svobode, da sem lahko napisal knjigo. Zajčje leto. In točno na tej poti vztrajam še danes in zato sem napisal že več kot trideset romanov.



Povzetek vaših del predstavlja krizo srednjih let, ki se izraža v pobegu v divjino, namesto nam znanega pobega – nakupa športnega avtomobila.

Zdaj sem se že malo umiril in sem si spet kupil čoln. Pred tridesetimi leti pa sem imel resno krizo. Kot pisatelj bi rad povedal, da lahko vsak izmed nas v vsakem trenutku svojega življenja naredi obrat, če ga res želi.

Rad bi dosegel, da bi moje pisanje pritegnilo bralca, da knjige ne bi spustil iz rok ter bi dobro premislil o samem sebi. 

Vaša dela postavljajo v ospredje osamljenost, samomor, življenjsko temino. Je to finskost ali vaša refleksija?

Ni toliko povezano z mojim življenjem, čeprav je res, da ima vsak tudi svoje bridke izkušnje, temveč da bi kot pisatelj vsem povedal, kaj se lahko s posameznikom dogaja, a po svoje, humorno. Pišem o smrti, samomorih, alkoholizmu, koncu sveta, vojni, vendar drugače.

Finska in Slovenija imata dve stični točki, če že ne več: veliko samomorov in alkoholizem. Čemu pripisujete to povezavo?

Predvsem se je treba zavedati, da imata državi veliko skupnih zgodovinskih točk. Oboje so nas zelo dolgo zatirali drugi močnejši narodi. Osamosvojili smo se 1917., vi pa 1991. Rad bi dosegel, da bi moje pisanje pritegnilo bralca, da knjige ne bi spustil iz rok ter bi dobro premislil o samem sebi.



Kaj potrebuje Finec za srečo? Je savna dovolj?

Mora biti samostojen, svoboden, imeti svoj dom in seveda tudi savno. (smeh)