Verjetno se šalite, a vseeno. Se res?

Da in ne. (smeh) Vajena sem živeti hitro, polno in z veliko žlico, tako kot sama želim. Ne vem, zakaj bi bilo drugače, tudi če bom na vozičku. Še posebno ker v postelji ne želim ostati za večno. Pa tudi svoj džip pogrešam, z njim smo med drugim s prijatelji drveli po puščavskih sipinah, prav tako tudi na cestah nisem počasna. Če sem sprejela, da bom na vozičku, še ne pomeni, da sem se tudi sprijaznila.

V mlajših letih sem bila vsake dva dni na drugi celini, zdaj pa vsake dva dni v drugem zdravilišču ali domu. No, vidite, da se še vedno klatim.  

Ni mogoče reči drugega, kot da je to, naj bo šala ali ne, čisto podobno vam. Le da ne gre za ekstravaganco ali kaj podobnega.

Ne. Spet bi rada hodila, še vedno sem radovedna, kaj življenje še ponuja. Ker ponuja, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se znajdeš. Le poiskati je treba.

Si pravilno mislim, da kljub vsemu še vedno ničesar ne obžalujete?

Absolutno. Čeprav sem zdaj že v letih, ko vem tudi že kakšno modrost. Denimo tisto, da je življenje vojaška srajca s kratkimi rokavi in do zadnjice onečedena, če lahko povem po domače. Vojaška, ker je življenje boj, kratki rokavi, ker je tudi življenje v bistvu kratko, onečedena pa, ker je vedno treba kaj premagovati. Lepe in nelepe stvari. Ampak se mi zdi, da je tako tudi prav in drugače sploh ni možno. Ne, res ne obžalujem ničesar. Preveč trmasta sem, da bi, če bi bilo možno še enkrat živeti, naredila drugače. Tudi na napakah se nisem učila. Bile so izziv, da sem jih prebrodila drugače. Sem jih pa delala. Za prvi zakon, denimo, sem bila premlada, preveč naivna in neizkušena. Mislim, da je to prišlo šele pri zadnjem, četrtem. Izpostavila bi le, da mi je žal, ker sem morala s trebuhom za kruhom in ker nisem bila več s hčerko.



Ampak tako je bilo in bilo treba. Želja, da bi še enkrat doživela čas, ko je bila majhna, je ostala, čeprav je neponovljivo. Sicer pa v življenju vedno gledam naprej, nimam se navade ozirati niti nazaj niti v prihodnost. No, trenutno sicer že, a vseeno od nekdaj živim za sedanjost, za ta trenutek.

Po horoskopu sem riba. Občutljiva, samozavestna, po duši artistka. Sem kot Anka iz pesmi Antona Aškerca o Anki. S kovčkom v levi roki, z desno brišoč solze. Že mama mi je kot deklici govorila, da bom popotnica, ciganka, ki bo obredla ves svet. 

Nisem gospodinjski tip. Nikakor. In ne zdržim dolgo na enem kraju. Ne spomnim se nikogar, ki ne bi pohvalil moje kuhinje, a kuhati so me naučili moji možje. Res. 

Pravite, da se nimate navade ozirati nazaj. Pa vendar, imeli ste bogato življenje in v spominih se lahko tako rekoč utapljate. Še vedno veljate za najuspešnejšo slovensko in jugoslovansko manekenko vseh časov, napisali ste dve veliki knjižni uspešnici …

Pri tem mi je pomagalo, da sem vztrajna in da se stvari lotim resno. Rada imam izzive. Poleg tega bi rekla, da sem rojena pod srečno zvezdo. Kar nekajkrat sem bila namreč ob pravem trenutku na pravem mestu. Če se denimo ne bi zgodile nekatere stvari, ki so bile naključja, je vprašanje, ali bi bila manekenka. Tako je bilo z začetkom oziroma vstopom v ta posel in tudi kasneje, s prebojem v tujino. Velikokrat so me vprašali, kaj bi bila, če ne bi bila manekenka. Odvetnica, zagotovo. In prepričana sem, da uspešna. Ne verjamem pa, da bi bila pri stvari s srcem, ker ne bi mogla braniti krivega človeka. Ampak najprej moram po mojem še sploh čisto odrasti. (smeh)


Anka okreva po možganski kapi. Foto: Roman Turnšek


Vaša manekenska pot je zares impresivna, takšne uspehe je težko ponoviti. Veljali ste za eno najbolj iskanih manekenk na svetu. Fotografirali so vas najboljši fotografi, srečevali ste številne znane ljudi, krasili največje revije na svetu. Pojavljali ste se tudi v siceršnjem tujem tisku, da o domačem ne govorimo. Delali ste v Parizu, Milanu, Rimu, Londonu, New Yorku, bili ste obraz za L'Oreal, Max Factor, Stefanel, pozirali ste v stvaritvah Nine Ricci, Paca Rabana, Rogerja Lamyja, Saint Laurenta, Diorja … Stopili ste tudi pred tuje filmske kamere, med drugim ste sodelovali z legendarnim Federicom Fellinijem in še kaj.

Bila sem zelo fotogenična in, brez lažne skromnosti, tudi čedna. Vedno pa sem bila tudi profesionalka. V manekenstvu ni šale. Vedno moraš biti tip top, v vrhunski formi, resen, točen. V življenju v nobeni stvari ne odneham, dokler ne dosežem maksimuma. Pri delu sem perfekcionistka. In če delaš z ljudmi, ki so prav tako perfekcionisti, ne more biti drugače kot uspešno. Čeprav manekenstvo ni tako zelo glamurozen, lahek in lep posel, kot misli večina. Večna potovanja, ure dolgo stojiš pod vročimi žarometi, svet se ti vrti ravno narobe. Zimske kolekcije oblačil so se delale poleti, poletne pred koncem zime. Zimsko modo smo snemali v vročini, spominjam se, da so morali nekoč na Bohinjskem jezeru najprej odstraniti tanko ledeno plast, da sem v bikinkah smučala na vodi. Imela sem tudi srečo, da sem delala z najboljšimi fotografi. Stane Jerko, Ivan Balić Cobra, Gunnar Larsen, Bruno Olivero …

Na facebooku, na primer, nikoli nisem bila veliko. Raje imam živo družbo. Nikdar nisem bila opravljiva, pogosto pa povod za to. 

Manekenstvo ste pustili, ko ste bili še na vrhu.

Mislim, da je tako najbolje. Kot pri vsaki drugi stvari je treba tudi tu končati, ko je čas za to. To pa ni lahko. Sama sem k sreči to vedela, poleg tega me je zanimalo še veliko stvari, od fotografiranja, slikarstva ... Ni šlo samo za to, da sem se poslovila na vrhuncu, ampak tudi takrat, ko sem dosegla vse, kar sem menila, da lahko. Danes bi verjetno še potegnila za nekaj let, ker je tudi tehnika napredovala v koraku s časom. Fotografij je možno narediti več in jih tudi obdelati, posebno ker zelo rada jem in nisem ravno človek, ki bi za fotografije stradal. Včasih pa tega ni bilo. Delalo se je na filmske negative. Ali si bil lep in fotogeničen ali pa ne. Pomagal si si lahko le s svetlobo oziroma osvetlitvijo in ličenjem, to pa je bilo tudi vse. Veliko je bilo odvisno tudi od fotografa, vendar le, če sta delala z roko v roki.

V nasprotju z nekaterimi kolegicami se niste nikoli odločili za manekensko šolo.

V življenju kasneje se mi je dogajalo veliko stvari, poleg tega se je tudi modni svet hudo spremenil. Jaz sem vanj vstopila kot odrasla ženska, ko sem začela, sem bila kljub mladosti že poročena in mati. Človek mora za to delo biti odrasel in letom primerno zrel, ker nanj prežijo številne nevarnosti, neprijetnosti. Ni vse zlato, kar se sveti. Danes pa v ta posel vstopajo že deklice, takšne so zakonitosti, kar se mi ne zdi prav in česar ne odobravam. Ni mi bilo do tega, da bi tako delala tudi sama. Poleg tega pa, ko sem nehala, sem nehala.



O vas vselej govorimo v presežnikih. Kot manekenki, pisateljici, ženski z določenim življenjskim slogom in stališči. Vedno o tem, kaj vse ste ali ste bili. Kaj pa, denimo, niste?

Nisem gospodinjski tip. Nikakor. In ne zdržim dolgo na enem kraju. Ne spomnim se nikogar, ki ne bi pohvalil moje kuhinje, a kuhati so me naučili moji možje. Res. Kljub temu, da marsikaj znam skuhati, pa se moje kuharsko veselje in volja ponavadi končata pri palačinkah. Dokler je to zadostovalo mojim možem, sem jim jih rada pekla. No, saj sem tudi kuhala, a le, če so posodo pomivali in pospravljali oni. (smeh)

Ste do sebe kritični?

Zagotovo imam veliko napako, da moram vedno imeti na koncu prav. Ampak po drugi strani bi težko rekla, da mi je to v življenju povzročilo strahovito škodo. Znala sem narediti tudi kompromise.

Vsak je rad videti dobro, a mislim, da je groteskno in si parodija samega sebe, če si denimo pri mojih letih videti, kot da jih imaš 25. To ni ne normalno ne naravno. 

Vse življenje ste nomadka, ki se seli po svetu. Ste se kje kdaj ustalili?

Nikoli. Razen zdaj, v domu starejših, a to je zaradi višje sile, na katero nisem imela nobenega vpliva. In trudim se, da bi spet lahko šla v svet, čeprav so v domu prijazni, imam oskrbo, obiske, nič mi ne manjka. Ampak takšna sem. Kot naslov moje avtobiografije To sem jaz, jaz sem Anka. Pripravljajo me na to, da bom najverjetneje ostala vsaj na vozičku. Zato sem o nasprotnem odločena še toliko bolj, ne glede na to, kakšne so moje možnosti. Če ne poskusiš, ne veš. In negotovost je hujša od vsega drugega v življenju. Rada imam kraje, kjer je sonce. Včasih je to sicer malo zoprno, ker štirje letni časi so le štirje letni časi, en sam pa kljub soncu lahko postane monoton. Kjer je sonce, so sončni ljudje, s pozitivno energijo. Ne maram dežja, dobim revmo (smeh), čeprav sem vesela, kadar je. Sploh v Hurgadi, ki je tik ob puščavi. Obožujem kraje, kjer je velik pretok ljudi. Hurgada na primer je bila idealna za to. Prihajajo z vseh koncev sveta, nekateri kot turisti, drugi ostanejo dlje, tretji so kupili celo stanovanja. Rada srečujem različne ljudi in obožujem biti jaz. Takšna, kot sem najraje že od nekdaj. Bosonoga, razmršena, s trakom ali rožami v laseh, brez ličil. Ubijajo me ljudje, ki so brez trohice romantike in ki se ne znajo zabavati. Zadnje je še posebno pomembno dandanes, ko pogledate, kakšno je splošno stanje v svetu. Rada sem sicer prišla domov, a nikoli za dolgo. Ne zdržim. Slovenska splošna mentaliteta ni zame. Pozimi, ko je bil sneg in sem rada smučala, sem ostala dlje. Vedno sem bila pred svojim časom, pa ne zato, ker bi to načrtno ali iz kdo ve kakšnega razloga hotela, ampak ker takšna sem. Rojena in taka bom umrla. Ampak to še ne bo kmalu. (smeh) Ne maram utesnjenosti, ne maram monotonosti. Moram se klatiti po svetu, to imam v krvi. Tudi Bob (pokojni Ankin zadnji soprog, op. p.) je bil takšen. Zato sva bila kot narejena za skupaj. Ko ga ni bilo več, se mi je svet precej spremenil. Ampak sem zmogla naprej sama. Ustalila pa se ne bom niti v nebesih, če seveda pridem tja. (smeh) Mislim da bi se, pa še to le morda, samo tam, kjer ni realnosti.


Anka s prijateljem in pevcem Matijem Pužem. Foto: Roman Turnšek


Vaša značilnost pa je še vedno tudi, da se hitro vživite in da vas sprejmejo povsod. Tudi v domu, kjer ste po udaru kapi, ste se hitro vključili.

Kamor koli prideš, se moraš. Drugače ne gre. S tem res nikoli nisem imela težav. Poleg tega sem vedno rada v družbi. Če sem sama, pesimistično razmišljam, to pa ni zame, niti to nisem jaz. Na facebooku, na primer, nikoli nisem bila veliko. Raje imam živo družbo. Nikdar nisem bila opravljiva, pogosto pa povod za to. (smeh) Kap mi je naredila veliko škodo glede druženja. Ampak vesela sem, ker imam redne obiske, tudi z zaposlenimi v domu se lepo razumemo. V mlajših letih sem bila vsake dva dni na drugi celini, zdaj pa vsake dva dni v drugem zdravilišču ali domu. No, vidite, da se še vedno klatim. (Se v smehu pošali.) In hvaležna sem, da imam ljudi, ki gredo skozi to izkušnjo z menoj. Hčerka, vnuk, brat, zet, svakinja. Prihajajo, tako kot prijatelji, me spodbujajo, pomagajo. Brat mi je kot kemik izdelal magnezijevo olje, za masažo zoper krče. Pravzaprav je ta kap nekakšna ironija. Močno me je udarila, a obenem prav zaradi nje vem, da me imajo radi, kdo in koliko. Če ne prej, ti je to pomembno, ko zboliš. Lahko imaš okrog sebe milijon ljudi, enega ali nobenega, skozi to moraš sam. Le da je drugače, če so ob tebi še drugi.

Slovenci in še prej Jugoslovani so vedno veliko govorili o vas, saj ste jim s svojim načinom življenja, stališči in drugim vselej dali povod. Pravijo, da ste bili v tistih letih najbolj opravljana Slovenka.

Ah, Slovenci so vedno govorili, naj sem naredila kar koli. Naj se govori, pa čeprav dobro. Takšni smo in tega sem vajena že od nekdaj. No, je pa res, da sem dajala povod. (smeh) Ko sem napisala biografijo, jih je skoraj kap, povedati so imeli ohoho kaj vse, a je bila hitro razprodana.

Kljub opravljanju ste spoštovanje številnih pridobili še zaradi ene, za žensko vašega kova prav gotovo zelo nenavadne stvari. Odločili ste se namreč, da se boste starali naravno. Odklanjate in prezirate lepotne operacije, kar je mnoge presenetilo.

Nimam časa (smeh), v življenju sem imela še veliko drugega, ne le videza, pa čeprav se starati ni prijetno. Ampak to mislim na splošno, predvsem glede zdravja, ne samo bledenja videza. Pravzaprav s plastično operacijo tudi ne potegneš nikogar. Ne sebe ne drugih, še najmanj narave. Navsezadnje ljudje vedo ali pa izračunajo, koliko si star, in še kakšno leto ti prilepijo zraven iz čiste žlehtnobe. (smeh) Vsak je rad videti dobro, a mislim, da je groteskno in si parodija samega sebe, če si denimo pri mojih letih videti, kot da jih imaš 25. To ni ne normalno ne naravno. Pa tudi injekcij, kirurških nožev in drugega se preveč bojim, da bi šla v to. (smeh) In ne nazadnje sem to tudi jaz. Četudi že s kakšno gubo.